Jedro

Zagovornik obdolženke uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, saj je mnenja, da se je obdolženka zmotila v prognozi svojega poslovanja in tako ravnala v dejanski zmoti, kar pomeni, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Vendar pa ta kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da te okoliščine niso podane in je obdolženki povsem upravičeno izreklo obsodilno sodbo. Uspeha pa tudi ne more imeti sklicevanje pritožbe na konkretno kazensko zadevo pritožbenega sodišča, ker ne gre za enak primer.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ) in ji po prvem in tretjem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa ji določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi tretjega odstavka 50. člena KZ je obdolženki določilo še dodatni pogoj, ki ga mora izpolniti, da ji kazen ne bo izrečena, in sicer da v roku devetih mesecev oškodovanki vrne premoženjsko škodo v znesku 948,42 EUR. O stroških pritožbenega postopka je odločilo, da mora obdolženka po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati povprečnino v znesku 300,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP mora obdolženka oškodovanki plačati znesek 948,42 EUR.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi „ugodi“.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženkin zagovornik v pritožbi ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP), kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Iz pritožbene obrazložitve pa je moč zaključiti, da bi naj prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja nasprotje med izrekom in listinami spisa, protislovni pa so tudi razlogi na strani štiri izpodbijane sodbe, ko sodišče navaja, da oškodovanki verjame, ker je prepričljiva, saj je oškodovanka vendarle zanikala obtožbo (sposobnost plačila in obvladljivost finančnega stanja) in ker je naklep nejasno in protislovno obrazložen. Končno pa prvostopenjskemu sodišču še očita, da nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer zagovoru obdolženke.

S takimi pritožbenimi navedbami ni moč soglašati, ker izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, prav tako pa tudi ne obstaja nasprotje med izrekom in listinami v spisu, prav tako razlogi niso sami s sabo v nasprotju. Sicer pa je potrebno ugotoviti, da pritožba v tej smeri sploh ni konkretizirana in je zato tudi v tem delu ni moč preizkusiti. Obdolženkin naklep je prvostopenjsko sodišče obrazložilo povsem jasno in se z obrazložitvijo strinja tudi pritožbeno sodišče (četrti odstavek na strani pet izpodbijane sodbe). Obrazložilo je tudi, zakaj obdolženkinemu zagovoru ne verjame. Ker pa se pritožba s tako oceno obdolženkinega zagovora ne strinja, kot se tudi ne strinja z oceno oškodovankine izpovedbe, pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato niso podane.

Iz pritožbene obrazložitve je moč razbrati, da zagovornik obdolženke uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, saj je mnenja, da se je obdolženka zmotila v prognozi svojega poslovanja in tako ravnala v dejanski zmoti, kar pomeni, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Vendar pa ta kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da te okoliščine niso podane in je obdolženki povsem upravičeno izreklo obsodilno sodbo. Uspeha pa tudi ne more imeti sklicevanje pritožbe na konkretno kazensko zadevo pritožbenega sodišča, ker ne gre za enak primer.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženkinega zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da bi prvostopenjsko sodišče moralo verjeti oškodovanki, da ji obdolženka ni rekla, da obvladuje svoje finančno stanje in tudi ne, da je kljub finančnim težavam sposobna plačati račune ter pri tem opozarja na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 23.11.2007 (stran tri).

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženke, ampak prav izpovedbam oškodovanke. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožba povsem spregleda, da je oškodovanka na glavni obravnavi 23.11.2007 povedala, da ji je obdolženka med drugim povedala tudi, da je situacija zelo slaba, s čimer je razumela, da nima robe, torej blaga za prodajo v svoji trgovini in da je s tem tudi mislila na finančne težave. Pritožba tudi zanemari dejstvo, da je oškodovanka obdolženki glede na njeno prejšnje korektno poslovanje zaupala, kar je obdolženka izkoristila in ves čas zatrjevala, da bo blago plačala, kar pa ni storila. Trdila je celo, da je del blaga oškodovanki vrnila preko svoje prodajalke v trgovini, kar pa je le-ta zanikala. Obdolženka se tudi več ni odzivala na telefonske klice oškodovanke, dosegljiva pa niti ni bila več v svoji prodajalni. Da je obdolženka v kritičnem času že imela težave v poslovanju, pričajo tudi pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka že v letu 2003 izkazovala negativen poslovni izid ter da je imela ob koncu poslovanja že tudi precejšen davčni dolg. Nobenega dvoma torej ni, da je obdolženka izkoristila oškodovankino zaupanje in prepričanje glede na njuno prejšnje dobro sodelovanje, da bodo računi plačani ter ji lažno prikazovala, da bo kljub težavam v poslovanju sposobna te račune plačati, kar pa zaradi težav, ki jih je imela in je zanje tudi dobro vedela, ni nameravala storiti in jih tudi še ni v celoti poravnala.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženkino korist. Sodišče prve stopnje ji je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa ji določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo možno preizkusno dobo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkinega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Glede na to, da obdolženkina plača ni visoka in ker nima premičnega in nepremičnega premoženja, skrbeti pa mora za tri še nepreskrbljene otroke, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).