Jedro

Delo preko polnega delovnega časa se je lahko štelo za poseben delovni pogoj, plača za to delo pa se je lahko upoštevala tudi za odmero pokojnine le, če je šlo po svoji naravi za izjemno, kratkotrajno in nepredvidljivo delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 15. 9. 2008 in 5. 12. 2008 ter priznanje pokojnine z upoštevanjem plače, ki jo je prejel za delo preko polnega delovnega časa v letih 1971 do 1991. S sklepom je zavrglo tožbo tožnika v zvezi z zahtevkom za odpravo odločb tožene stranke z dne 2. 4. 2008 in 5. 9. 2008 ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zavrženje dela tožbe je posledica ugotovitve sodišča, da je tožena stranka z odločbo z dne 15. 9. 2008 nadomestila odločbo o začasni odmeri pokojnine z 2. 4. 2008, ki je bila nato potrjena z dokončno odločbo z dne 5. 9. 2008. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za odpravo odločb z dne 15. 9. 2008 in 5. 12. 2008 se je sodišče oprlo na določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), Temeljni zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju TZDR, Uradni list SFRJ, št. 17/65 in nadalj.), Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju ZMRDZD, Uradni list SRS, št. 18/74), Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR/77, Uradni list SRS, št. 24/77 in nadalj.) ter Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), upoštevalo pa je tudi Statut tožnikovega delodajalca (I. C.) iz leta 1966, Pravilnik o delovnih razmerjih iz leta 1979, Pravilnik o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke ter nadomestil za materialne stroške iz leta 1983 ter Podjetniško kolektivno pogodbo iz leta 1991. V nadaljevanju se je sklicevalo na stališče pritožbenega sodišča, da tožnikov delodajalec ni v celoti upošteval ureditve zakonskih pogojev za primere dela preko polnega delovnega časa, saj ni šlo z zakonom skladno ureditev v primeru takšnega dela, ko se opravljajo vožnje v okviru delovne naloge, posebno še, če so vezane na čakanje zaradi povratka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnikov delovni čas od 5.00 ure zjutraj do 20.00 ure zvečer, s tem, da je bil od 9.00 do 13.00 ure na čakanju, vendar je bil prav v tem času s strani prometnikov napoten na različne avtobuse, to delo pa so mu šteli kot nadurno delo. Sodišče je presodilo, da je bila odreditev tega dela v nasprotju z vsakokratno delovno pravno zakonodajo in določbami splošnih aktov in ni bilo uvedeno zaradi nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, temveč je šlo za redno obliko dela. Tožnik je sicer navajal, da je takšno delo opravljal tudi zaradi odsotnosti sodelavcev v primeru bolniške odsotnosti in zaradi nepredvidljivih okoliščin, vendar je pri tem šlo le na splošne in nedokazane navedbe.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Sklicevalo se je tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 538/2008 z dne 21. 6. 2010, zavrnilo pa sklicevanje tožnika na sklep VIII Ips 296/2008 z dne 19. 4. 2010. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje v sklepu, pri čemer je navedlo, da ta res nima razlogov, vendar ni nezakonit, saj je tožnikovo začasno odločbo o pravici do starostne pokojnine z dne 2. 4. 2008, ki je bila potrjena z odločbo tožene stranke z dne 5. 9. 2008, nadomestila odločba z dne 15. 9. 2008. Začasna odločba za tožnika nima več nobenih pravnih posledic, s tem pa tudi ni podan pravni interes za izpodbijanje te odločbe. To je v skladu z 274. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) razlog za zavrženje tega dela tožbe.

4. Zoper pravnomočno sodbo in sklep je tožnik vložil revizijo. Navaja, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma v nadaljevanju, da tudi praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno razumelo napotke pritožbenega sodišča v isti zadevi – v sklepu Psp 112/2011 z dne 13. 4. 2011. V zvezi z očitkom neenotne prakse se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 296/2008 z dne 19. 4. 2010 in citira del obrazložitve iz tega sklepa, navaja, da gre za praktično identično dejansko stanje in istega delodajalca, z edino razliko, da je bil tožnik sprevodnik, v citirani drugi zadevi pa je šlo za voznika avtobusa. Delovni čas voznika in sprevodnika se ni mogel končati po preteku rednega delovnega časa, saj se je morala posamezna vožnja zaključiti, enako v primeru nepredvidenih bolniških odsotnosti. To so potrdile tudi priče. Nadalje navaja, da se je večjemu številu tožnikovih sodelavcev nadurno delo vštelo v pokojninsko osnovo in pri tem citira tudi sklepe pritožbenega sodišča, v nadaljevanju citira tudi drugačne odločitve pritožbenega sodišča in tudi drugačen sklep Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 538/2008. V zvezi s kršitvijo procesnega prava se najprej sprašuje, ali lahko sodišče druge stopnje obrazloži sodbo sodišča prve stopnje, ki ni obrazložena. To se nanaša na odločitev v sklepu, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožbo zavrglo, s tem pa je bila tožniku odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za zavrženje odločbe z dne 2. 4. 2008 so bili jasni, ne pa tudi razlogi za zavrženje odločbe z dne 5. 9. 2008. Tudi sodišče druge stopnje je priznalo, da del te sodbe nima razlogov, vendar je v nadaljevanju obrazložilo, da ne gre za nezakonit sklep, s čemer se tožnik ne strinja in v zvezi s tem uveljavlja kršitev določb ZPP in ustavnih pravic, ker mu je bila odvzeta pravica do pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje tudi ni razpisalo obravnave, brez obravnave pa takšne kršitve ni bilo mogoče odpraviti. Druga kršitev procesnega prava naj bi bila pretežko dokazno breme, saj je sodišče druge stopnje navedlo, da tožnik ni dokazal, da bi delo preko polnega delovnega časa opravil tudi v primeru bolniške odsotnosti in zaradi nepredvidenih okoliščin, kar je v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011. Zaradi časovne oddaljenosti je bilo za tožnika nemogoče, da bi dokazal, kaj točno je bil razlog za vsako konkretno opravljeno naduro. Stališče sodišča je nevzdržno tudi z vidika pravičnosti, zlasti ker je bilo kot nesporno dokazano, da so bili od vseh dohodkov iz delovnega razmerja tožnika odvedeni prispevki za pokojninsko zavarovanje. Rešitev je nepravična tudi z vidika enakopravnosti, saj je večjemu številu tožnikovih sodelavcev, ki so bili zaposleni pri istem delodajalcu, sodišče ugodilo in so se jim dohodki šteli v pokojninsko osnovo. Glede opravljanja nadur ni imel izbire, saj bi v primeru odklonitve prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi z obrazložitvijo odločitve sodišč prve in druge stopnje v sklepu, s katerim je bil zavržen del tožbe v zvezi z zahtevkom tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 2. 4. 2008 in 5. 9. 2008. Pri tem se revizijsko sodišče sicer ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da sklep nima razlogov (če bi bilo temu tako, sodišče druge stopnje dejansko ne bi smelo obrazložiti razlogov za zavrženje dela tožbe), saj je sodišče prve stopnje, res izjemno kratko, vendar vseeno izhajalo iz ugotovitev, da je tožena stranka z odločbo z dne 15. 9. 2008 (torej z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine tožniku) nadomestila prejšnjo začasno odločbo z dne 2. 4. 2008, ki torej ni več veljala, zaradi tega pa je zavrglo odločbi tožene stranke z dne 2. 4. 2008 in 5. 9. 2008. Pri tem že iz povzemanja tožnikovih navedb (ki so podkrepljene tudi z izvedenimi dokazi) izhaja, da je odločba z dne 2. 4. 2008 začasna odločba o njegovi pravici do starostne pokojnine in da je bilo o tožnikovi pritožbi zoper to odločbo odločeno prav z odločbo tožene stranke z dne 5. 9. 2008 – tako da je bila pritožba zavrnjena. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je bilo tako mogoče preizkusiti, prav zato pa je sodišče druge stopnje na tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s tem lahko tudi lahko dodatno pojasnilo, da je začasna odločba prenehala veljati in kot takšna za tožnika nima več pravnih posledic, da svojega položaja prav iz tega razloga ne more izboljšati in ni podan njegov pravni interes.

8. V zvezi z kršitvijo procesnega prava glede pretežkega dokaznega bremena za tožnika in s tem kršitve njegove pravice do sodnega varstva je treba poudariti, da je tožnik v obeh tožbah izhajal iz tega, da je delo sprevodnika na avtobusih I. C. v nadurah opravljal zaradi pogostih nepredvidenih odsotnosti sodelavcev, saj je takrat moral nadaljevati z delom, ker bi prišlo do prekinitve v drugih organizacijah, v katerih so se vozili delavci oziroma je moral nadaljevati začeto delo, ker bi prekinitev vožnje povzročala njegovemu takratnemu delodajalcu precejšnjo materialno škodo in spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. Na drugi strani je tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal, da se je glavnina njegovega nadurnega dela nanašala na čas od 9.00 do 13.00 ure, ko je bil sicer na čakanju, vendar so ga v tem času prometniki napotili na delo na različne avtobuse, prav ta čas pa so mu šteli v nadurno delo. Razlogov za takšno odrejanje dela ni pojasnil. V nadaljevanju se je skliceval tudi na nadurno delo zaradi bolniških ali drugih nepredvidljivih okoliščin, ko je šofer avtobusa ostal brez sprevodnika, vendar povsem nekonkretno, izpovedal pa je tudi, da je šlo v takšnih primerih za ustne odreditve nadurnega dela. Tožnik torej v izpovedi ni niti potrdil svojih tožbenih navedb. Tožnik tudi po prepričanju revizijskega sodišča ni zadostil dokaznemu standardu za delo preko polnega delovnega časa zaradi nadomeščanja zaradi bolniških odsotnosti drugih sodelavcev oziroma drugih nepredvidljivih okoliščin, zaradi česar očitana bistvena kršitev določb pravnega postopka ni podana.

9. Tožnik v reviziji opozarja tudi na neenotno sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, vendar zanemarja, da ne gre za povsem enake primere. Tako se odločitev Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 296/2008 nanaša na leti 1970 in 1971, pri čemer gre za voznika – skakača, odločitev Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 538/2008 z dne 21. 6. 2010 pa se nanaša na daljše obdobje. Pri tem je Vrhovno sodišče za Pravilnik o delovnih razmerjih tožnikovega delodajalca iz leta 1979 (ki v zadevi VIII Ips 296/2008 sploh ni bil predmet presoje, saj takrat niti ni veljal!) navedlo, da ta le deloma ni bil v skladu s tedanjo zakonodajo, in sicer le v primeru uvedbe dela preko polnega delovnega časa v okviru delovne naloge, ki so bile vezane na čakanje zaradi povratka. Ugotovitev revizijskega sodišča o delni nezakonitosti pravilnika v sklepu VIII Ips 538/2008 z dne 21. 6. 2010 tudi ni predstavljala dejanskega razloga za zavrnitev zahtevka v tej zadevi! Kot že pojasnjeno je tožnik zaslišan kot stranka izhajal prav iz tega, da se je glavnina njegovega nadurnega dela nanašala na obdobje, ko bi sicer čakal na delo na redni relaciji, to je med 9.00 in 13.00 uro – to pa ne odgovarja dejanskim poudarkom v zadevah, ki jih ponuja za primerjavo. Tožnik je tudi izpovedal, da naj bi šlo za kontinuirano dvajsetletno delo in v tem primeru (in tudi v primeru nepredvidenih okoliščin, ki jih ni ustrezno konkretiziral) le po ustni odreditvi prometnika.

10. Prav navedeno pa glede na v spornem obdobju veljavno ureditev v TZDR, ZMRDZD, ZDR/77 in ZDR/90 ter opredelitev dela preko polnega delovnega časa v internih aktih tožnikovega delodajalca ne pomeni izjemnega, kratkotrajnega in nepredvidljivega dela. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči druge in prve stopnje iz 43 in 44. člena TZDR izhaja, da sme delo preko polnega delavnega časa kot sicer izjemno delo (ki se določi v statutu) trajati samo toliko, dokler je nujno potrebno in da je ZMRDZD izrecno določil, da mora biti delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj izjemno in nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice (27. člen ZMRDZD v povezavi z 29. členom tega zakona). ZDR/77 je določil podobno in v 81. členu tudi, da delavci ne smejo uvesti takšnega dela (ki se šteje kot poseben delovni pogoj), če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Tudi Pravilnik tožnikovega delodajalca je v 68. členu določal omejitev dela preko polnega delovnega časa v primerih iz 67. člena, pri čemer je takšno delo lahko odredila le komisija za delovna razmerja, česar v tožnikovem primeru ni bilo.

11. Tožnik govori tudi o nepravičnosti in nevzdržnosti stališča sodišča druge stopnje, ker so bili od njegovih dohodkov odvedeni in plačani tudi prispevki in je bila nekaterim njegovim sodelavcem odmerjena pokojnina tudi z upoštevanjem dela preko polnega delovnega časa. Kot že navedeno so posamezni primeri različni, tožnik pa tudi spregleda, da je šlo za delo preko polnega delovnega časa v popolnoma drugačnem družbenoekonomskem sistemu, vendar ob znanih pravilih za upoštevanje tega dela pri pokojninski osnovi, saj se je takšno delo lahko štelo za poseben delovni pogoj, plača za to delo pa se je lahko upoštevala tudi za odmero pokojnine le, če je šlo po svoji naravi za izjemno, kratkotrajno in nepredvidljivo delo. Tega tožnik ni dokazal. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.