Jedro

Ureditev v pravilniku delodajalca, da se lahko uvede delo preko polnega delovnega časa, da se opravijo vožnje v okviru delovne naloge, posebno če so vezane na čakanje zaradi povratka, ni bila skladna s tedaj veljavno zakonodajo. Iz tega razloga ni mogoče šteti, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa, uvedeno na podlagi citirane določbe pravilnika, opravil kot posebni delovni pogoj (da bi se plačilo, ki ga je za to delo prejel, vštelo v pokojninsko osnovo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 12. 2008 in št. ... z dne 15. 9. 2008 ter se mu prizna nova odmera pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka, prejetega za delo preko polnega delovnega časa v letih 1971 do 1991. S sklepom pa je tožbo zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2008 v zvezi z odločbo z dne 2. 4. 2008, zavrglo in obenem odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je imelo nadurno delo značaj posebnega delovnega pogoja in kateri so tisti elementi, ki so izpolnjeni glede na posamezno določbo. Sodišče bi moralo primerjati ureditev v samoupravnih aktih s takrat veljavno zakonodajo, kot mu je naložilo pritožbeno sodišče. Meni, da je sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse, da naj ureditev v pravilniku o delovnih razmerjih ne bi bila v skladu s kogentnimi določbami takrat veljavne delovnopravne zakonodaje in se pavšalno sklicevalo na stališče, zavzeto v večih primerih Višjega delovnega in socialnega sodišča, ni pa navedlo niti enega konkretnega primera. Sodna praksa višjega sodišča sledi praksi vrhovnega sodišča, ki je tudi edino zavezujoča praksa. Sklicuje se na primer, obravnavan v sklepu VIII Ips 296/2008 z dne 19. 4. 2010, v katerem je po njegovem identično dejansko stanje kot v sporni zadevi. Edina razlika je v tem, da je tožnik opravljal delo sprevodnika. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da je tovrstno delo šteti kot poseben delovni pogoj. Vztraja, da so interni akti delodajalca urejali nadurno delo na način, skladen s TZDR in ZDR/77. Odstop od sodne prakse ni dopusten, če ni razlogov za to oz. bi bilo v nasprotju z ustavno varovanim načelom enakega varstva pravic. Stališče sodišča, da naj bi takšna širitev možnosti opravljanja dela, kot je bila določena v samoupravnih aktih tožnikovega delodajalca, presegala možnosti je neutemeljeno in neobrazloženo. Sodišče ni navedlo, katere konkretne določbe v samoupravnih aktih tožnikovega delodajalca, naj bi bile v nasprotju z zakonom. Navaja, da ni res, da naj bi šlo za redno obliko dela. Z listinami in pričami je dokazal, kakšni so bili konkretni primeri, ko je bilo nadurno delo odrejeno. Nadalje navaja, da iz obrazložitve sklepa ni mogoče ugotoviti, zakaj je bila tožba v tem delu zavržena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo in sklep in mu prizna vse opravljene ure preko polnega delovnega časa od leta 1971 dalje v pokojninsko osnovo oz. podrejeno, vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

K sodbi: V obravnavani zadevi je sporno vprašanje vštevanja plač, prejetih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1971 do 1991. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Ps 2528/2008 z dne 16. 11. 2010, s katero je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 5. 12. 2008 in odločbo št. ... z dne 15. 9. 2008 ter naložilo tožencu, da je dolžan tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino, upoštevaje pri tem plačila za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v letih od 1977 do 1991. Obenem je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine za čas od 23. 3. 2008 dalje in na novo odmerjenimi zneski pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne razlike pokojnine, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo ter naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške sodnega postopka v višini 862,09 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 112/2011 z dne 13. 4. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki za izvedbo dodatnih dokazov. Poudarilo je, da se za novo odmero pokojnine za delo preko polnega delovnega časa glede na pravno podlago, ki je podana v 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, v nadaljevanju: ZPIZ-1) ter v zvezi s to določbo skladno z delovnopravno zakonodajo, upošteva pri izračunu pokojninske osnove plača, če je bila izplačana za delo, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj. Poleg tega je posebej poudarilo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kateri so v konkretnem primeru tisti elementi, ki so izpolnjeni glede na posamezno določbo, veljavno v določenem obdobju v samoupravnih splošnih aktih za uvedbo dela preko polnega delovnega časa ter, da ni primerjalo ter ugotavljalo skladnosti s zakonsko ureditvijo v posameznem obdobju ter kateri pogoji, določeni v zakonu, so v konkretnem primeru za opravljanje dela preko polnega delovnega časa, izpolnjeni.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti in v skladu z usmeritvijo delovnopravne zakonodaje dokazno ocenilo izpoved prič, ali je šlo pri tožnikovem delu preko polnega delovnega časa za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo. Nadalje je povzelo konkretne določbe samoupravnih aktov bivšega tožnikovega delodajalca, ki so v posameznem obdobju urejale vprašanje dela preko polnega delovnega časa ter primerjalo njihovo skladnost s tedaj veljavno zakonsko ureditvijo dela preko polnega delovnega časa. Zato ne držijo trditve pritožbe, da sodišče prve stopnje ni storilo tega, kar mu je bilo naloženo v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z napotki pritožbenega sodišča, ki pa ni zavzelo nobenega stališča o tem, ali je ureditev tožnikovega delodajalca s samoupravnimi akti glede dela preko polnega delovnega časa, skladno z zakonsko ureditvijo, kot zmotno navaja pritožba.

Takšno oceno glede skladnosti samoupravnih aktov tožnikovega bivšega delodajalca z zakonsko ureditvijo, je sodišče prve stopnje podalo potem, ko je natančno povzelo, katere splošne akte je predložil tožnikov delodajalec in katere določbe v posameznih aktih veljavnih v določenih obdobjih, so urejale vprašanje dela preko polnega delovnega časa in pod kakšnimi pogoji se je delo opravljalo, da se je štelo kot poseben delovni pogoj. Tako je bil glede na 72. člena Statuta, sprejetega 25. 2. 1966, delavec dolžan delati dalj kot polni delovni čas v primeru, kadar zaradi višje sile ni bilo mogoče normalno razporejati voznega osebja, zaradi večjega izpada vozil iz prometa, zaradi nepredvidenih dogodkov – okvar, kadar zahteva splošna javnost povečanje prometa in kadar povečanje prometa – obratovanja dodatnih vozil zahteva gospodarska nujnost in korist podjetja. V teh primerih je bil delavec dolžan delati le toliko časa, da se prepreči gospodarska škoda podjetja, da se odvrnejo okvare na vozilih ali drugih delovnih sredstvih, dokler ne pride do zamenjave delavca, ki bi ga po razporedu moral zamenjati in dokler ni nujno delo dokončano.

Nadalje je sodišče prve stopnje citiralo določbo 67. člena pravilnika o delovnih razmerjih, sprejetega 6. 11. 1979, ki povzema zakonsko ureditev, razen v zadnji alineji, kjer je določeno, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede tudi v primeru, da se opravijo vožnje v okviru delovne naloge posebno, če so vezane na čakanje zaradi povratka. Takšno dikcijo in ureditev v pravilniku o delovnih razmerjih pri tožnikovem bivšem delodajalcu, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v nasprotju z zakonsko ureditvijo oz. se ne upošteva ureditev v zakonskih predpisih, ki so veljali v spornem obdobju, to je Temeljni zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65 s spremembami, v nadaljevanju: TZDR), Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju:ZMRDZD), Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR/77) in Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR/90). Navedena delovnopravna zakonodaja ne določa možnosti ureditve dela preko polnega delovnega časa, razen v zakonsko določenih primerih, ne pa v primeru, da se opravljajo vožnje v okviru delovne naloge, posebno še, če so vezane na čakanje zaradi povratka. Takšna širitev možnosti opravljanja dela preko polnega delovnega časa presega možnosti urejanja, kot to določa zakon. Enako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 538/08 z dne 21. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno dokazno ocenilo izpovedi prič, da je tožnik na delovnem mestu sprevodnika opravljal delo v polnem delovnem času v nasprotju z vsakokratno delovno-pravno zakonodajo in tudi določbami splošnih aktov. Tožnikovo delo preko polnega delovnega časa ni bilo uvedeno zaradi nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, ampak je šlo za redno obliko dela. Tožnik je praviloma delo preko polnega delovnega časa opravljal v času t.i. čakalnih ur, ko je bil napoten na delo na različne avtobuse. Takšna oblika dela naj bi trajala vseh 20 let. Tožnik je sicer navajal, da je delo preko polnega delovnega časa opravljal tudi zaradi odsotnosti delavcev v primeru bolniške odsotnosti in zaradi nepredvidenih okoliščin, vendar teh svojih navedb z ničemer ni dokazal ali za to predložil konkretne podatke o številu opravljenih ur na tej podlagi in višino prejetega osebnega dohodka oz. plače. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno navedlo pravno podlago, ki je bistvena za odločitev v sporni zadevi in sicer določbo 407. člena ZPIZ-1, ki odkazuje na uporabo v spornem obdobju veljavnih delovnopravnih predpisov. Za odločitev pa je odgovorilo na bistveno vprašanje, ali so bila plačila, ki jih je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa, izplačana za delo, ki se je po že citiranih predpisih o delovnih razmerjih, veljavnih v spornem obdobju, štelo kot poseben delovni pogoj. Sodišče res ni navedlo nobenega konkretnega primera Višjega delovnega in socialnega sodišča, v katerem naj bi zavzelo stališče, da je ureditev opredeljena v samoupravnih aktih v nasprotju z zakonskimi predpisi, vendar to nima za posledico nezakonitosti izpodbijane sodbe. Po drugi strani sama pritožba vztraja, da je edino zavezujoča praksa Vrhovnega sodišča, v konkretnem primeru je to sklep opr. št. VIII Ips 538/2008 z dne 21. 6. 2010, ne pa sklep opr. št. VIII Ips 296/2008 z dne 19. 4. 2010, na katerega se sklicuje pritožba. V obravnavani zadevi ne gre za nedopusten odstop od sodne prakse, pač pa za odločitev, skladno z veljavnimi predpisi. Po stališču pritožbenega sodišča, dela, ki ga je opravljal tožnik, ni mogoče šteti niti za kratkotrajno niti za nepredvidljivo oz. tudi ni podana izjemnost takega dela, kar pomeni, da ni šlo za delo, ki bi se po že citiranih delovnopravnih predpisih, veljavnih s spornem obdobju, štelo kot poseben delovni pogoj in ne gre za kršenje načela enakega varstva pravic.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K sklepu: Kot pravilen in zakonit pa je potrdilo tudi izpodbijani sklep. Čeprav le-ta nima razlogov, pa ne gre za takšno pomanjkljivost, da bi bil zaradi tega nezakonit. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom utemeljeno in pravilno zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo toženca št. ... z dne 5. 9. 2008 in odločbo z dne 2. 4. 2008. Iz dokumentacije izhaja, da je toženec tožniku najprej z začasno odločbo št. ... z dne 2. 4. 2008, potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 5. 9. 2008, priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 447,46 EUR na mesec od 23. 3. 2008 dalje. Iz obrazložitve citiranih odločb je razvidno, da je bila začasna odločba izdana zaradi tega, ker še niso bili znani valorizacijski količniki za leto 2007, hkrati pa je tudi navedeno, da bo dokončna odmera pokojnine opravljena po določbi 47. člena ZPIZ-1. Toženec je nato z odločbo št. ... z dne 15. 9. 2008 odločil o glavni stvari in dokončno odmeril starostno pokojnino v znesku 447,40 EUR na mesec od 23. 3. 2008 dalje. S citirano odločbo je toženec obenem odločil, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba št. ... z dne 2. 4. 2008 ter, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo.

Glede na navedeno gre za stanje, ko je toženec z odločbo z dne 15. 9. 2008, potrjeno z odločbo z dne 5. 12. 2008 tožniku dokončno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba zato več ne obstaja in za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le v zvezi z odločbo št. ... z dne 15. 9. 2008, potrjeno z dokončno odločbo z dne 5. 12. 2008. Od izdaje odločbe z dne 15. 9. 2008, (ki je nadomestila začasno odločbo z dne 2. 4. 2008) potrjeno z dokončno odločbo z dne 5. 12. 2008, si tožnik svojega pravnega položaja v sporu, ki ga je začel zoper začasno odločbo z dne 2. 4. 2008 in dokončno odločbo z dne 5. 9. 2008, ne more več spremeniti ali celo izboljšati.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. Ker tožnik s tožbo, vloženo zoper začasno odločbo z dne 2. 4. 2008, potrjeno z dokončno odločbo z dne 5. 9. 2008, svojega položaja ne more več izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo zoper odločbo toženca št. ... z dne 5. 9. 2008 v zvezi z začasno odločbo z dne 2. 4. 2008, pravilno v skladu z določbo 274. člena ZPP zavrglo, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede na vse obrazloženo, ker tožnik s pritožbo zoper izpodbijano sodbo in sklep ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.