Jedro

Zastavni upnik ima zagotovljeno varstvo zastavne pravice tudi proti tretjim osebam. V skladu s 164. členom SPZ je izenačen z lastnikom stvari in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev stvari, prenehanje vznemirjenja in posestno varstvo. Čeprav je ta določba umeščena v 3. oddelek VI. dela SPZ, ki ureja ročno zastavo, jo je treba razumeti kot splošno določbo, veljavno tudi za položaj zastavnega upnika v primeru neposestne zastavne pravice. Zato je tudi zastavnemu upniku v primeru zastavne pravice na znamki treba priznati tožbeno upravičenje za uveljavljanje vseh zahtevkov, ki so usmerjeni v ohranitev vrednosti zastavljene pravice. Ker izbrisna tožba zaradi izbrisnega razloga iz točke b) prvega odstavka 119. člena ZIL-1 zasleduje prav ta namen, je zanjo aktivno legitimiran tudi zastavni upnik.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišče prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 6.450,66 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da se znamka tožene stranke z registrsko številko Z-102470920 izbriše iz registra znamk, ki ga vodi Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Presodilo je, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

**Glede dovoljenosti revizije**

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, glede katerega je tožeča stranka opredelila vrednost spora v višini 211.125,00 EUR, ki zato presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

**Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe**

6. Tožena stranka je imetnica blagovne znamke Taliss Z-201470920, ki je predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi.

7. Tožeča stranka je pred vložitvijo tožbe pridobila zastavno pravico na dveh blagovnih znamkah in sicer Talis, registrska številka 9370337 in Talis solatni kis, registrska številka 9971228, katerih imetnica je družba Beohemija, d. o. o. - v stečaju iz Beograda.

**Glede pravilne uporabe materialnega prava**

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožeča stranka glede na položaj zastavnega upnika na premoženju tretje osebe izkazala pravni interes za vložitev tožbe, saj tožeča stranka svojo zastavno pravico, ki je stvarna (absolutna) pravica, na podlagi 5. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko uveljavlja proti vsakomur. Tožbenemu zahtevku je ugodilo na podlagi presoje, da je podan razlog za razveljavitev blagovne znamke iz točke b) prvega odstavka 119. člena v povezavi s točko a) in b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).

9. Sodišče druge stopnje je v nasprotju s sodiščem prve stopnje zavzelo stališče, da tožeča stranka, ki ima zgolj položaj zastavnega upnika na prej registriranih znamkah, nima tožbenega upravičenja. To naj bi izhajalo iz ureditve 120. a člena ZIL-1, ki pravico do uveljavljanja sodnega varstva poleg imetniku pravice daje le pridobitelju izključne licence. Takšnega položaja pa tožeča stranka nima, zato ne more uveljavljati zahtevka na izbris znamke iz registra.

10. Takšno stališče sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotno.

11. Znamko zakonodaja opredeljuje kot eno od pravic industrijske lastnine, ki jo je mogoče registrirati z namenom razlikovanja blaga ali storitev med različnimi udeleženci na trgu (prvi odstavek 42. člena ZIL-1). Glavni učinek tako pridobljene pravice je njena izključnost, ki je po svoji naravi monopol, ki imetniku pravice omogoča preprečevanje uporabe enakega znaka v gospodarskem prometu brez njegovega soglasja (prvi odstavek 47. člena ZIL-1).

12. S pridobitvijo znamke imetnik te pravice zaradi učinka izključnosti posega v položaj drugih udeležencev na trgu. Sistem pravnega varstva in pravnih sredstev v postopkih uveljavljanja in ohranjanja znamke pa glede aktivne legitimacije za uveljavljanje posameznih pravnih sredstev razlikuje položaje med primeri, ko naj bi se zasledoval javni interes (dopustnost monopolnega položaja na trgu) od položaja, ko naj bi takšna pravica posegala (zgolj) v položaj imetnika predhodno že priznane istovrstne pravice. Zato zakon že v postopku pridobivanja pravice razlikuje med absolutnimi razlogi za zavrnitev znamke (43. člen ZIL-1), ki jih mora upravni organ v postopku registracije preizkušati po uradni dolžnosti, in relativnimi razlogi (44. člen ZIL-1), ki se nanašajo le na položaj imetnika prejšnje znamke. Relativne razloge lahko z ugovorom uveljavlja le imetnik prejšnje znamke (prvi odstavek 101. člena ZIL-1), ki na ta način uveljavlja varstvo svoje prej pridobljene pravice.

13. Tudi deveto poglavje ZIL-1, ki ureja sodno varstvo in uveljavljanje pravic, razlikuje različne položaje glede priznanja legitimacije za uveljavljanje posameznih pravovarstvenih zahtevkov. Vsaki zainteresirani osebi je priznano tožbeno upravičenje za uveljavljanje ničnosti znamke (prvi odstavek 114. v zvezi s 111. členom ZIL-1), kadar so podani absolutni razlogi za zavrnitev znamke. Vsaki zainteresirani osebi je priznano tudi tožbeno upravičenje za razveljavitev znamke zaradi neuporabe. V teh dveh primerih gre za zasledovanje splošnega interesa, da se prepreči monopolni učinek, ki je priznan registrirani znamki.

14. Po naravi stvari je tožbeno upravičenje zožano na imetnika pravice pri uveljavljanju zahtevkov zaradi kršitve pravic (121. člen ZIL-1), saj gre za varovanje upravičenj, ki izhajajo iz same pravice. Tudi v primeru izpodbijanja pravice do znamke na podlagi 116. člena ZIL-1 je tožbeno upravičenje pridržano osebi, ki sicer nima položaja imetnika že registrirane znamke, zatrjuje pa poseben dejanski položaj predhodne uporabe enakega ali podobnega znaka v gospodarskem prometu. Tudi v tem primeru tožnik uveljavlja varstvo (zgolj) svojega interesa za pridobitev izključnostnih upravičenj, ki izvirajo iz registrirane znamke.

15. Tožba za izbris znamke iz registra po 119. členu ZIL-1 ima za cilj prenehanje izključnostnih upravičenj, ki pripadajo imetniku takšne znamke. Zakon pa pri opredelitvi tega tožbenega upravičenja ne ureja vprašanja, komu pripada takšno tožbeno upravičenje. Odgovor je zato potrebno poiskati z ustreznimi razlagalnimi pravili.

16. Prvi odstavek 119. člena ZIL-1 opredeljuje več izbrisnih razlogov, ki se med seboj razlikujejo glede namena varstva, ki naj bi bil dosežen z izbrisom. Sodišče prve stopnje je ugoditev zahtevku oprlo na ugotovljen izbrisni razlog iz točke b) prvega odstavka 119. člena ZIL-1, ki se nanaša na obstoj relativnih razlogov za zavrnitev znamke iz 44. člena ZIL-1. Uveljavljanje takšnega izbrisnega razloga zasleduje predvsem cilj preprečitve oslabitve prej registrirane znamke. To pomeni, da tožbenega upravičenja za izbris znamke ni mogoče priznati katerikoli zainteresirani osebi, temveč zgolj tistemu, ki ima pravno priznan položaj, ki mu omogoča uveljavljanje varstva prej registrirane znamke.

17. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je krog upravičencev za tožbo z določbo 120.a člena ZIL-1 taksativno omejen poleg imetnika pravice zgolj še na pridobitelja izključne licence. Določba 120.a člena ZIL-1 je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini1 (v nadaljevanju ZIL-1C). V utemeljitvi predloga novele ZIL-1C je predlagatelj zakona to dopolnitev utemeljil z zahtevo iz 4. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48 in z obstoječo določbo 121. člena ZIL-12. Iz 4. člena Direktive 2004/48 izhaja, da je državam članicam nalagala, da priznajo kot osebe, ki imajo pravico zahtevati uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev poleg imetnikom pravic tudi drugim osebam, ki so opredeljene v točkah a) do d) tega člena.3 Z uveljavitvijo novele ZIL-1C je bila legitimacija za uveljavljanje pravovarstvenih zahtevkov, ki so usmerjeni v varovanje znamke, razširjena tudi na pridobitelja izključne licence, ki prej ni imel zakonske podlage za uveljavljanje sodnega varstva tuje pravice. Pri tem pa točka b) 4. člena Direktive 2004/48 uporablja odprt pojem vse druge osebe, pooblaščene za uporabo navedenih pravic,.... ob predpostavki, da je to skladno z določbami veljavnega prava. Pridobitelje licenc opredeljuje zgolj kot poudarjen primer. Določbe 120.a člena ZIL-1 zato ni mogoče razlagati kot izključitev legitimacije za uveljavljanje pravovarstvenih zahtevkov, kadar za to obstaja druga zakonska podlaga.

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da ima tožeča stranka zastavno pravico na dveh znamkah, ki sta bili registrirani pred registracijo znamke, katere izbris je predmet zahtevka v tej pravdi. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj izbrisnega razloga iz točke b) prvega odstavka 119. člena ZIL-1. Kot je bilo pojasnjeno v 15. točki zgoraj, je takšen zahtevek usmerjen v varovanje položaja imetnika prej registrirane znamke. Po svoji naravi je takšno varstvo najbližje negatorni tožbi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj se zasleduje cilj, da z izbrisom znamke preneha negativen vpliv te znamke na položaj imetnika prej priznane pravice.

19. Zastavna pravica na pravicah intelektualne lastnine v SPZ ni posebej urejena. Ker gre tudi pri znamki za (prenosljivo) premoženjsko pravico (tretji odstavek 128. člena SPZ), se v skladu s 191. členom SPZ za zastavitev te pravice uporabljajo določila SPZ, ki urejajo zastavitev premičnine. Ker posest nad pravico pojmovno ni mogoča, pridejo v poštev predvsem določila o neposestni zastavni pravici. Ta pravila zapovedujejo imetniku zastavljene pravice opustitev vseh ravnanj, ki bi zmanjševala vrednost zastavljene pravice.4 Ta prepoved izhaja tudi iz 174. člena SPZ, ki dopušča tudi zahtevek za izročitev zastavljene stvari v posest zastavnemu upniku.

20. Zastavni upnik pa ima zagotovljeno varstvo zastavne pravice tudi proti tretjim osebam. V skladu s 164. členom SPZ je izenačen z lastnikom stvari in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev stvari, prenehanje vznemirjenja in posestno varstvo. Čeprav je ta določba umeščena v 3. oddelek VI. dela SPZ, ki ureja ročno zastavo, jo je treba razumeti kot splošno določbo, veljavno tudi za položaj zastavnega upnika v primeru neposestne zastavne pravice. Zato je tudi zastavnemu upniku v primeru zastavne pravice na znamki treba priznati tožbeno upravičenje za uveljavljanje vseh zahtevkov, ki so usmerjeni v ohranitev vrednosti zastavljene pravice. Ker izbrisna tožba zaradi izbrisnega razloga iz točke b) prvega odstavka 119. člena ZIL-1 zasleduje prav ta namen, je zanjo aktivno legitimiran tudi zastavni upnik.

21. Treba je odgovoriti še na pritožbene ugovore tožene stranke, da naj bi nemožnost uspeha tožeče stranke s tožbenim zahtevkom izhajala že iz položaja, ko bi se v primeru vložitve tožbe dejanskega imetnika znamk tožena stranka lahko uprla s sklicevanjem na medsebojni dogovor, zaradi česar z enakim zahtevkom ne more uspeti niti tožeča stranka.

22. Najprej je treba pojasniti, da se tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje na obstoj soglasja imetnika znamk sploh ni sklicevala. Celo nasprotno, medtem, ko se je tožeča stranka pri utemeljevanju slabovernosti tožene stranke sklicevala na usklajeno ravnanje tožene stranke in imetnice prejšnjih blagovnih znamk, je toženka takšno ravnanje izrecno zanikala. V kolikor bi svojo obrambo gradila na predpostavki, da je bila nova znamka registrirana ob soglasju imetnice prejšnjih znamk, bi sodišče moralo preizkušati tudi obstoj izbrisnega razloga iz točke a) prvega odstavka 119. člena ZIL-1 (slabovernost prijavitelja znamke), na katerega se je prav tako sklicevala tožeča stranka. Zato zgolj s hipotetičnim pritožbenim sklicevanjem na soglasje imetnika znamk, katerega niti ni zatrjevala, s pritožbo ni mogla uspeti.

23. Navedeni materialnopravni razlogi utemeljujejo napačnost stališča sodišča druge stopnje o neobstoju tožbenega upravičenja tožeče stranke. Drugih konkretiziranih pritožbenih razlogov, do katerih bi se moralo opredeliti pritožbeno sodišče, tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala. Tožena stranka je v pritožbi sicer zatrjevala tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S tem v zvezi se je sklicevala na kršitev načela kontradiktornosti zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče Ž. Ž. Pri tem pa ni pojasnila, glede katerih relevantnih dejstev naj bi bila prikrajšana pri dokazovanju. Enako velja tudi glede pritožbenega očitka, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se ni izreklo glede toženkinega ugovora aktivne legitimacije, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Da takšen očitek ni bil utemeljen, je razvidno že iz tega, da je pritožbeno sodišče uspelo preizkusiti prvostopenjsko sodbo. Zato navedeni očitki predstavljajo zgolj uveljavljanje razloga nepravilne uporabe materialnega prava v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke. Ti razlogi pa so bili predmet preizkusa tudi v revizijskem postopku. To pa pomeni, da so bili na ta način v celoti izčrpani pritožbeni razlogi tožene stranke.

24. Ker tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na dejanske predpostavke kršitve 44. člena ZIL-1 pri registraciji znamke, ki je predmet izbrisne tožbe, je na te ugotovitve vezano tudi Vrhovno sodišče. Ob pojasnjeni pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je na podlagi ugotovitev dejanskega položaja kršitve 44. člena ZIL-1 tožbenemu zahtevku za izbris znamke ugodilo. S tem so podani pogoji za spremembo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Glede stroškov postopka**

25. Sprememba odločitve sodišča druge stopnje o glavni stvari je terjala tudi spremenjeno odločitev o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je tožeči stranki kot potrebne priznalo priglašene stroške nagrade za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife (Uradni list RS 2/2015 - v nadaljevanju OT) v višini 1.032,75 EUR ter materialne stroške po 11. členu OT v višini 14,92 EUR. Glede na vrednost točke po OT (0,459 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV znašajo potrebni stroški tožeče stranke v pritožbenem postopku 1.278,16 EUR.

26. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve revizijskih stroškov in sicer za sestavo revizije (3. točka tar. št. 21 OT) v višini 1.308,15 EUR in materialnih stroškov po 11. členu OT v znesku 17,67 EUR, kar oboje skupaj povečano za 22 % DDV znaša 1.617,50 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za revizijo v višini 3.555 EUR. Njeni skupni potrebni stroški pritožbenega in revizijskega postopka tako znašajo 6.450,66 EUR.

1 Uradni list RS 20/2006 2 Poročevalec DZ 100/2005, stran 19. 3 Člen 4 Direktive 2004/48 glasi:1. Države članice priznajo kot osebe, ki imajo pravico zahtevati uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz tega poglavja:(a) imetnike pravic intelektualne lastnine v skladu z določbami veljavnega prava;(b) vse druge osebe, pooblaščene za uporabo navedenih pravic, zlasti pridobitelje licenc, če je to dovoljeno in v skladu z določbami veljavnega prava;(c) organe za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine, ki se jim praviloma priznava, da imajo pravico zastopati imetnike pravic intelektualne lastnine, če je to dovoljeno in v skladu z določbami veljavnega prava;(d) poklicna telesa, ki se jim praviloma priznava, da imajo pravico zastopati imetnike pravic intelektualne lastnine, če je to dovoljeno in v skladu z določbami veljavnega prava. 4 M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 793.