Jedro

Zastavni upnik na znamki ni ena od tistih oseb, ki bi imela pravico zahtevati izbris znamke iz registra znamk.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se:

1. točka I izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na izbris znamke A z registrsko številko ... iz registra znamk, ki ga vodi Urad Republike Slovenije z intelektualno lastnino,

2. točka II izreka prvostopenjske sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.105,04 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.534,96 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi izbrisa znamke A, reg. št. ... iz registra znamk, ki ga vodi Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino.

2. Tožeča stranka je navajala, da je upnik dolžnika B. d. o. o. V izvršilnem postopku naj bi pridobila zastavno pravico nad znamkami „AA“ (reg. št. ...) in „AAA“ (reg. št. ...), imetnik obeh je B. d. o. o. Navajala je še, da je tožena stranka (Š. d. o. o.) imetnica znamke „A“ (reg. št. ...). Ta znamka je kasnejša kot znamki AA in AAA.

3. Tožeča stranka trdi, da je znamka tožene stranke enaka v izvršilnem postopku zarubljenima znamkama. Znamka A naj bi bila registrirana za isto blago kot znamki AA in AAA. Tožena stranka naj bi pridobila znamko A v slabi veri, obstajali naj bi tudi razlogi za izbris znamke zaradi kršitve 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka je trdila, da obstaja njen pravni interes zato, ker naj bi bila njena pravica do poplačila ogrožena. Ogrožena naj bi bila zato, ker je registracija znamke A pripeljala do tega, da bo vrednost obeh zarubljenih znamk manjša. Kot pravni temelj za svoj zahtevek je tožeča stranka navedla 119. člen ZIL-1. 4. B. d. o. o. ni bila udeležena v tem postopku.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da je tožeča stranka zastavni upnik na znamkah AA in AAA. Zastavno pravico je pridobila z rubežem v izvršilnem postopku. Presodilo je tudi, da ima tožeča stranka interes, ki presega zgolj golo voljo, vložiti tožbo. Ta naj bi bil v tem, da pomeni (zatrjevana) registracija enake ali podobne znamke za enako ali podobno blago v resnici devastacijo zastavljenih znamk (174. člen SPZ). Upnik ima pravico, upreti se takšni devastaciji.

6. V nadaljevanju svoje sodbe je prvostopenjsko sodišče presodilo, da sta starejši znamki registrirani za isto blago (...) kot novejša znamka A in da sta starejša znaka AA in AAA enaka ali podobna novejšemu znaku A. Odločilo je torej, da je obstajal relativni zavrnitveni razlog po pododstavkih a) in b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 v povezavi s pododstavkom b) 1. odstavka 119. člena ZIL-1. 7. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je grajala opustitev zaslišanja B. B., zaradi katere naj bi ne bila mogla biti dokazana za toženo stranko ugodna dejstva. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne odločilo o ugovoru „aktivne legitimacije“, ki ga je uveljavljala tožena stranka. Predvsem pa pritožba obširno navaja razloge, zaradi katerih naj bi tožeča stranka ne imela pravnega interesa za vodenje postopka. Tožena stranka meni, da bi si moralo prvostopenjsko sodišče razlagati 119. člen ZIL-1 v skladu z členi 56. odst. 1 (b) in 41. odst. 1 (a) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki EU. Glede na to uredbo lahko vloži podobno tožbo, ki ustreza tožbi po pododstavku b) 1. odstavka 119. člena ZIL-1) le imetnik znamke. Nepravilno naj bi bilo, da lahko vloži tožbo po 1. odstavku 119. člena ZIL-1 že vsaka oseba z interesom. Vložil naj bi jo lahko le imetnik starejše znamke.

8. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V obširnem odgovoru je med drugim navedla, da je bistvo znamke ekonomski interes posameznika, s katerim se zagotavlja razvoj trga. Ravnanje tožene stranke naj bi bilo takšno, da posega v konkurenco na trgu in hkrati zavaja porabnike. Nedvomno pa naj bi imel tudi zastavni upnik pravico do varstva svojega ekonomskega interesa. V svojem odgovoru na pritožbo se med drugim sklicuje tudi na 121. člen ZIL-1, na § 1004 BGB in na § 140a PatentG.

9. Pritožba je utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek (358. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek na izbris znamke ... iz registra znamk. Trditve tožeče stranke so bile takšne, da je bil pravni temelj njenega zahtevka lahko le v pododstavkih a) ali b) 1. odstavka 119. člena ZIL-1. 11. Tožeča stranka je zastavni upnik na znamkah AA in AAA. Te ključne ugotovitve ne napada niti pritožba, niti odgovor na pritožbo.

12. 120.a členu ZIL-1 določa, da ima pravico do uveljavljanja sodnega varstva, ki jo ima „imetnik pravice iz … 47. člena ZIL-1“ (gl. začetni del 120.a člena ZIL-1) tudi pridobitelj izključne licence (zadnje določa odstavek c) 120. člena ZIL-1). Pravico do sodnega varstva imajo torej imetnik znamke in pridobitelj izključne licence. Druge osebe takšnih pravic nimajo. Ena pravic sodnega varstva, ki jih ima imetnik znamke, pa je tudi pravica do uveljavljanja zahtevka za izbris znamke iz registra znamk. 120.a člen ZIL-1 velja enako za zahtevek za izbris znamke zaradi nedobrovernosti prijavitelja, kot tudi zaradi obstoja relativnega zavrnitvenega razloga (pododstavka a) in b) 1. odstavka 119. člena ZIL-1. 13. Tožeča stranka ni ena tistih oseb, ki bi imela pravico, zahtevati izbris znamke iz registra. Tožeča stranka je namreč zastavni upnik, in ni ne imetnik znamke, ne imetnik licence.

14. Ob tako jasni določbi, kot je 120.a člen ZIL-1, je odveč vsako razpravljanje o tem, ali ima tožeča stranka podjetniški (ekonomski) interes za vložitev takšne tožbe in ali on zadošča za vložitev tožbe. To presojo je opravil že zakonodajalec. Očitno se je dobro zavedal, da so pravni položaji v zvezi z uveljavljanjem različnih zahtevkov lahko različni. Glede na to je tudi različno opredelil krog oseb, ki lahko uveljavljajo takšne zahtevke (gl. 111., 1. odstavek 120. člena ZIL-1 in 120.a člen ZIL-1).

15. 121. člen ZIL-1 se nanaša izključno na tožbo zaradi kršitev pravic in je kot takšen za odločitev v tej zadevi brez vsakega pomena.

16. § 140a PatentG (nemški) se nanaša na patente. Kakšno povezavo ima kvazinegatorno varstvo, kakršno predvideva nemško patentno pravo z znamko po slovenskem pravu, pa pritožbenemu sodišču ni niti razumljivo. Sicer pa je tudi po slovenskem pravu mogoče in je celo predvideno v 1. odstavku 121. člena ZIL-1. V vsakem primeru je ob jasnem besedilu 120.a člena ZIL-1 to tudi nepomembno.

17. Glede na popolni uspeh tožene stranke v tem sporu, ji mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške.

18. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka. Ti so: nagrada za narok v višini 1.800 točk (tar. št. 20 I v povezavi s tar. št. 18), izdatki po 3. odstavku 11. člena OdvT v višini 28 OT, DDV od vsote prej navedenih dveh postavk in kilometrino v višini 81,40 EUR. Tožeča stranka mora tako povrniti 1.105,04 EUR.

19. Tožena stranka zahtevala povrnitev sodne takse za pritožbo, nagrade v višini 803,25 EUR in DDV od nagrade. Glede na vrednost spornega predmeta je do nagrade z DDV upravičena (tar. št. 21 I v povezavi s tar. št. 18 OdvT). Plačala je tudi 3.555,00 EUR sodne takse, tako da ji mora tožeča stranka povrniti skupaj 4.534,96 EUR.

20. Eden in drugi znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe.