Jedro

Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2016 in da se tožniku prizna pravica do družinske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnikovi stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je s tožbo zahteval priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu A.A., umrlem 28. 1. 1984, ki je bil uživalec invalidske pokojnine. Tožnik je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti za čas od 12. 6. 1989 dalje in mu je bila tudi že priznana pravica do invalidske pokojnine. Res je, da je bil v času očetove smrti star 21 let in tudi zaposlen, ter da mu je bila I. kategorija invalidnosti pravnoformalno priznana od 12. 6. 1989 dalje, vendar pa vztraja, da je pri njemu že od 28. 1. 1984 oziroma že od poškodbe v letu 1972 dalje podana I. kategorija invalidnosti. Z namenom ugotavljanja navedenega dejstva, je tudi predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Sodišče v izpodbijani odločitvi izhaja iz dejstva, da je tožnik v času očetove smrti delal, kar pomeni, da ni mogoče šteti, da je bil popolnoma nezmožen za delo. S takim razlogovanjem sodišča prve stopnje pa se tožnik ne strinja. Dejstvo je namreč, da je poškodbo utrpel leta 1972. Zaradi te poškodbe je bil oproščen telesne vzgoje in tudi služenja vojaškega roka. Pri vsakodnevnih opravilih je potreboval pomoč staršev. Ni bilo namreč nobene realne možnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja. Primoran se je bil vključiti v pridobitno delo, vendar pa je bila to le posledica napačne odločitve takratnih zdravnikov medicine dela. Veliko časa je bil tudi v bolniškem staležu. V nesreči leta 1972 je utrpel poškodbo glave. Obravnavan je bil s strani različnih zdravnikov, tudi s strani psihiatra. Opažena je psihoorganska spremenjenost, ki se z leti evidentno poglablja. Če bi sodišče postavilo izvedenca, bi lahko ugotovilo, da je bila pri tožniku invalidnost I. kategorije invalidnosti podana že pred smrtjo očeta. Ker takemu dokaznemu predlogu sodišče ni sledilo, je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da samo razpiše glavno obravnavo ter izvede predlagane dokaze ter tožniku nato prizna pravico do družinske pokojnine, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožnik je tudi sam vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Meni, da bi moral biti njegov primer bolj skrbno in pravično obravnavan in da bi moral biti v postopku tudi zaslišan. Sodišču bi lahko priložil še več medicinskih izvidov. Opisuje poškodbo glave, ki jo je utrpel leta 1972. Zaradi te poškodbe je bil v oskrbi staršev, ki so ga tudi vzdrževali. Osnovno šolo je dokončal, vendar pa za delo ni bil sposoben. Predlaga, da se mu I. kategorija invalidnosti prizna že od leta 1972 dalje. V zvezi z njegovo zaposlitvijo pa navaja, da je bil veliko časa v bolniškem staležu. Sodišču predlaga, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 4. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine.

6. Skladno s prvim odstavkom 57. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 ima otrok umrlega zavarovanca ali uživalca pravic, pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo do starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali do konca šolanja, ima pravico do družinske pokojnine, dokler traja takšna nezmožnost. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravic, določenih s tem zakonom, preživljal do svoje smrti (četrti in peti odstavek 57. člena ZPIZ-2). Za popolno nezmožnost za delo, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti (59. člen ZPIZ-2).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 1972 utrpel poškodbo glave, zaradi katere se je zdravil na nevrokirurški kliniki, kjer je bil tudi operiran. Je pa tožnik, ki je rojen 14. 5. 1962 končal osnovno šolo in se tudi zaposlil. Iz podatkov matične evidence zavarovancev (priloga B1 sodnega spisa) izhaja, da je bil s prekinitvami zaposlen vse od 1. 8. 1977 dalje pa do 30. 9. 1990. S sklepom Odbora za uveljavljanje pravic v B. št. ... z dne 27. 6. 1989 je bil tožnik zaradi posledic poškodbe izven dela razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 12. 6. 1989 dalje. Odločitev je bila potrjena z drugostopenjskim sklepom št. ... z dne 11. 12. 1989. Tožniku je bila od 1. 10. 1990 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožnikov oče, po katerem tožnik uveljavlja pravico do družinske pokojnine, je umrl 28. 1. 1984. 8. Upoštevaje navedena dejstva tožnik v času očetove smrti ni bil popolnoma nezmožen za delo. Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Navedeno odločitev, ki je razvidna tudi iz sklepa pravnega prednika tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 1989 je podrobno povzelo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče omenjenega v izogib ponavljanju ne navaja znova. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima nobene pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo. Nenazadnje že sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarja, da se je tožnik zaposlil in bil tudi več let na podlagi delovnega razmerja vključen v zavarovanje. Pri tem tudi ni odločilno, ali in koliko časa je bil v tem obdobju v bolniškem staležu. Ker je tožnik glede na že omenjene odločitve postal popolnoma nezmožen za delo že po očetovi smrti, v tem primeru, tudi po stališču pritožbenega sodišča, niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, niti po četrtem niti po petem odstavku 57. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do družinske pokojnine. Ker je bilo o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke in za zaslišanje tožnika.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik v sporu ni uspel, ima pa za vložitev pritožbe po odločbi Bpp 34/2017, ki jo je izdalo Delovno sodišče Koper, dodeljeno brezplačno pravno pomoč, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnikovi pritožbeni stroški bremenijo proračun Republike Slovenije.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.