Jedro

Tožnik je postal popolnoma nezmožen za delo šele po očetovi smrti, zato ni izpolnjen pogoj, določen v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do družinske pokojnine. V času očetove smrti je bil zaposlen, prejemal je plačo ali njeno nadomestilo, kar narekuje zaključek, da ga oče do svoje smrti ni preživljal. Zato je bil pravilno zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje nobenega pogoja, ki jih ZPIZ-2 sočasno določa za priznanje te pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. 470448 z dne 12. 7. 2016 in da se mu prizna pravica do družinske pokojnine. Presodilo je, da tožnik ne izpolnjuje v zakonu določenih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu, saj je bil v času njegove smrti zaposlen.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Leta 1972 je utrpel poškodbo glave. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da je bil leta 1980 obravnavan pri psihiatru. Ta je ugotavljal psiho organsko spremenjenost, ki se je z leti poglabljala. V času očetove smrti v letu 1984 je bil res zaposlen, vendar je bil zaradi nezmožnosti za delo v bolniškem staležu. Vztraja, da je bila invalidnost I. kategorije podana že pred tem in tudi na dan očetove smrti 28. 1. 1984. Zakon priznanje pravice do družinske pokojnine pogojuje s priznanjem I. kategorije invalidnosti. Po prepričanju tožnika pa to ne pomeni le odločba toženca. Za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, vendar je bil njegov predlog zavrnjen. S tem pa mu je bilo onemogočeno dokazovanje, da je bila invalidnost I. kategorije podana že ob očetovi smrti, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke za ugotovitev datuma nastanka invalidnosti I. kategorije. Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 11. 12. 1989 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Na tej podlagi mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 12. 6. 1989. V upravnem postopku je celo nasprotoval ugotovitvi I. kategorije invalidnosti, menil je, da je pri njem še vedno podana zmožnost za delo, kot je bilo že ugotovljeno v predhodnem invalidskem postopku. Tožnik zoper odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in datumu njenega nastanka ni uveljavljal sodnega varstva in je odločba o tem pravnomočna. To pa pomeni nespremenljivost odločitve razen v primeru uveljavljanja izrednih pravnih sredstev, če so za to izpolnjeni pogoji in če je predlog podan v zakonitem roku. V vseh drugih primerih pravnomočna odločba velja, čeprav je nepravilna. Roke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V primeru tožnika so vsi roki že potekli, kar pomeni, da v pravnomočno odločbo o invalidnosti, vključno z njenim datumom, ni mogoče posegati. Odločba toženca iz leta 1989 temelji na takrat zbrani dokumentaciji tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v svoji obrazložitvi. Tožnik ni predložil nobene dokumentacije iz spornega obdobja, ki bi potrjevala navedbe o popolni nezmožnosti v obdobju do smrti očeta oziroma take, ki bi vzbudila dvom v zbrano medicinsko dokumentacijo in na tej podlagi v razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti v letu 1989. Zato je bil utemeljeno zavrnjen dokaz za postavitev izvedenca medicinske stroke in očitana kršitev postopka ni podana.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik ob smrti očeta star več kot 21 let, da se ni šolal, da je bil zaposlen in je imel status zavarovanca v pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V času očetove smrti ni bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, do tega je prišlo v letu 1989, v letu 1990 pa mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Toženec je z odločbo z dne 18. 4. 2016 zahtevo tožnika za priznanje do družinske pokojnine zavrnil, organ druge stopnje pa pritožbo tožnika z odločbo z dne 12. 7. 2016. 9. Pravica do družinske pokojnine za otroke je urejena v 57. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Otrokom je zagotovljena pravica do družinske pokojnine do dopolnjenega 15 leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti. Na podlagi petega odstavka 57. člena ZPIZ-2 je ta pravica zagotovljena tudi otroku, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine ali po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravic, določenih s tem zakonom, preživljal do svoje smrti. Na podlagi 59. člena ZPIZ-2 za popolno nezmožnost za delo šteje pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti.

10. Neutemeljeno je zavzemanje revizije, da je bila pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti najmanj že na dan smrti očeta 28. 1. 1984, ker je bil v tem času v bolniškem staležu. Bolniški stalež pomeni začasno in ne trajno nezmožnost za delo. Tožnik je bil zaposlen vse do leta 1989, ko je bil s sklepom toženca oziroma njegovega prednika z dne 11. 12. 1989 na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 27. 9. 1989 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Ker je tožnik postal popolnoma nezmožen za delo šele po očetovi smrti, ni izpolnjen pogoj, določen v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do družinske pokojnine. V času očetove smrti je bil zaposlen, prejemal je plačo ali njeno nadomestilo, kar narekuje zaključek, da ga oče do svoje smrti ni preživljal. Zato je bil pravilno zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje nobenega pogoja, ki jih ZPIZ-2 sočasno določa za priznanje te pravice.

11. Revizija napačno enači datum poškodbe z datumom nastanka invalidnosti I. kategorije. Ta ni nastopila že ob poškodbi v letu 1972, kot zmotno meni tožnik, torej v starosti 10 let, je pa njen vzrok. Ob poškodbi tožnik ni imel večjih zdravstvenih težav, redno je dokončal osnovno šolo, oproščen je bil le določenih aktivnosti, vključil se je tudi v nadaljnje šolanje. Težave so postale izrazitejše v letu 1980, ko so zabeleženi prvi obiski pri psihiatru oziroma nevrologu. Razvoj stanja po poškodbi kaže na poglabljanje psiho organske spremenjenosti, na slabšanje funkcioniranja in delovne zmožnosti, kar vse je narekovalo ugotovitev I. kategorije invalidnosti v letu 1989 in ne prej. Da je šlo za stopnjevanje zdravstvenih težav kaže tudi dejstvo, da je bil tožnik ob zaposlitvi zmožen za delo, da je bil kasneje zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja najprej razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in nato v letu 1989 v I. kategorijo invalidnosti.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.