Jedro

Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu je tožena stranka v dveh mesecih izplačala le 75 % plače, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in ker ga je poniževala na delovnem mestu. Iz tega razloga je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka neutemeljen.

Ker tožena stranka kršitve v konkretnem primeru ni mogla naknadno sanirati, je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe začel teči po tem, ko jo je tožnik pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in ko je pisno obvestil inšpektorja za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko v plači za maj 2008 v višini 3.933,47 EUR bruto in sicer na način, da od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje izplača na račun tožeče stranke, v roku 15 dni pod izvršbo (točka 1), da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko v plači za junij 2008 v višini 3.933,47 EUR bruto in sicer na način, da od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008 dalje izplača na račun tožeče stranke v roku 15 dni pod izvršbo (točka 2), da tožeči stranki izplača odpravnino v višini 33.000,00 EUR in sicer tako, da izplača znesek, ki je enak desetkratniku povprečne mesečne plače v RS skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2008 dalje do plačila, od razlike med zneskom desetkratnika povprečne mesečne plače v RS in med zneskom 33.000,00 EUR pa je tožena stranka dolžna obračunati in plačati akontacijo dohodnine in preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2008 dalje izplačati tožeči stranki v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (točka 3), da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino namesto odpovednega roka v višini 9.000,00 EUR in sicer na način, da od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2008 dalje izplača na račun tožeče stranke v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (točka 4) in tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 2.787,42 EUR v roku 15 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka 5).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pravočasno pritožuje tožena stranka. Tožena stranka v obširni pritožbi, v kateri zaradi lažjega razumevanja spornega razmerja na kratko povzema dejansko stanje o zadevi oziroma dejstva, ki so za odločitev bistvena, pa jih je sodišče prve stopnje po njenem mnenju prezrlo, navaja, da je zaradi prenehanja mandata izvršnega direktorja tožene stranke, na katerega je bil vezan mandat tožnika, izvrševanje obveznosti in pravic po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007 ni bilo več možno. Ker je tožena stranka ob iskanju možnih rešitev za omilitev posledic prenehanja potreb po delu delavcev ugotovila, da je tožnika pod spremenjenimi pogoji mogoče zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu, mu je na podlagi 3. odstavka 88. člena v zvezi z 90. členom ZDR, skupaj z odpovedjo ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto „svetovalec glavnega izvršnega direktorja“, razvrščeno v 8. tarifni razred in za katerega bi tožnik prejemal tudi dodatek za višji plačilni razred v višini 1. Ta ponujena pogodba o zaposlitvi je tožniku zagotavljala zaposlitev za nedoločen čas ter po obsegu in kvaliteti enako delovno razmerje kot ga je imel tožnik sklenjenega pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil hkrati poučen, da se mora o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi izjaviti v roku 15 dni od njene vročitve, v nasprotnem primeru pa se bo štelo, da mu je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007 odpovedana z dnem vročitve odpovedi in ima v tem primeru pravico do 75 dnevnega odpovednega roka. V teku odpovednega roka t.j. dne 23. 7. 2008 pa je tožnik toženi stranki izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Po stališču tožene stranke je tožnik s tem, ko ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi, izgubil pravico do odpravnine. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je namreč predhodno vprašanje in ob ugotovitvi, da je bila ta odpoved zakonita, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnik izgubil pravico do odpravnine in da tega ne more sanirati na način, da v času odpovednega roka sam izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nadalje tožena stranka meni, da mora biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca podan eden izmed zakonskih pogojev iz 1. odstavka 112. člena ZDR ter nadaljnji iz 1. odstavka 110. člena ZDR in sicer, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, ni možno, pri čemer je skladno z 2. odstavkom 82. člena ZDR dokazno breme na delavcu, vendar se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo. Pritožba oporeka stališču sodišča prve stopnje, da naknadno plačilo nepravočasne ali v prenizkem znesku izplačane plače ne vpliva na obstoj odpovednega razloga, saj je namen pisnega opomina ni le zakonsko predvidena predpostavka za veljavnost izredne odpovedi, ampak zakonsko predvidena možnost, namenjena delodajalcu, da sanira nezakonito stanje. Pred podajo izredne odpovedi s strani delavca morajo biti izpolnjene vse tri predpostavke za izredno odpoved in sicer opomin delodajalcu, opozorilo inšpektorju ter 8 dnevni rok za odpravo kršitev. Tožena stranka pa prereka tudi tožnikove navedbe v zvezi z domnevnim prikrajšanjem pri izplačilu plače. Ker se stranki po prenehanju mandata tožniku nista uspeli dogovoriti o nadaljevanju delovnega razmerja, mu je tožena stranka ob odsotnosti temelja za izplačilo plače, kot ga vtožuje tožnik, zagotavljala zakonsko določeno plačilo v višini minimalne plače. Poleg tega se tožena stranka pritožuje tudi zoper stroškovni del izpodbijane sodbe, saj so stroški tožeči stranki priznani v previsokem znesku. Za spor, katerega vrednost tožbenega zahtevka znaša do 45.900,00 EUR, je skladno z Odvetniško tarifo za vložitev tožbe priznanih 900 točk in skladno s tem so nižji tudi ostali stroški. Ker je tako sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka po 339. členu ZPP, tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo celotne stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v tej zadevi in v zadevi opr. št. Pd 1807/2008 za dva različna spora, ki sta le časovno povezana in odločilo pravilno, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pritožbo sicer vložila iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, vendar sta v pritožbi obrazložena le pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki istega člena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Napačno je stališče tožene stranke, da tožnik je s tem, ko ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi izgubil pravico do odpravnine in da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za dve ločeni stvari. Tožena stranka je namreč tožniku po tem, ko mu je prenehal mandat izvršnega direktorja tožene stranke, odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007 in mu hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „svetovalec glavnega izvršnega direktorja“. Tožnik v postavljenem roku ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, zato mu je od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči odpovedni rok. V času odpovednega roka je tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A5) dne 23. 7. 2008. Tožnik je vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 13. 6. 2008 dala tožena stranka in tožbo zaradi izplačila razlike v plači, plačila odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, v obravnavani zadevi. Tožnik je bil v času, ko je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj se mu odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 13. 6. 2008 dala tožena stranka, še ni iztekel. Tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A5) zaradi kršitev 3. in 7. alinee 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker mu je tožena stranka v dveh mesecih izplačala 75 % nižji plači, kot je bila plača dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi ter ga vsakodnevno poniževala na delovnem mestu, saj je presodil, da zaradi tega ne more nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožniku dva meseca zapored izplačevala bistveno zmanjšano plačo in te kršitve ne more več odpraviti. Res 3. odstavek 112. člena ZDR določa, da začne 30 dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR teči, ko poteče osemdnevni rok iz 1. odstavka 112. člena ZDR in delodajalec ne izpolni obveznosti, torej je ta zakonsko predvidena možnost namenjena delodajalcu, da sanira nezakonito stanje. Vendar pa v tej zadevi tožena stranka sploh ne more več izpolniti obveznosti plačevanja pogodbeno dogovorjene plače, saj je tožnikove pravice že kršila in nezakonitega stanja ne more sanirati. Kadar delodajalec svoje kršitve ne more odpraviti, delavcu tridesetdnevni rok za vložitev tožbe začne teči po tem, ko pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Tožnik je dne 21. 7. 2008 delodajalcu podal opozorilo pred izredno odpovedjo (A3, B9) in istega dne tudi obvestilo inšpektorju za delo (A4) ter dne 23. 7. 2008 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (A5, B11). Tako je tožnik, ki je pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedal zaradi ravnanja delodajalca po 3. in 7. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot določa 2. odstavek 112. člena ZDR.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede tožnikovega prikrajšanja pri plači. Delavec je za čas trajanja odpovednega roka upravičen do plače skladno s pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana, saj je v tem obdobju še vedno v delovnem razmerju na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tako je razlogovanje tožene stranke, da je tožniku v tem času izplačevala minimalno plačo, ker ni bilo temelja za izplačilo plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, napačno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so stroški postopka odmerjeni v previsokem znesku, saj vrednost tožbenega zahtevka znaša 45.900,00 EUR. Ob taki vrednosti spora pa naj bi bila tožeča stranka upravičena skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS 67/03) do 900 točk za vložitev tožbe, pa pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je vrednost spora 49.866,94 EUR (2 x 3.933,47 EUR + 33.000,00 EUR + 9.000,00 EUR) in ne 45.900,00 EUR, tako da je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno vrednost spora in tudi stroške odmerilo pravilno in skladno z Odvetniško tarifo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno pripomogla.