Jedro

Rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR pomeni obveznost delavca, ki jo mora upoštevati, da bo njegova izredna odpoved zakonita. Ne samo, da mora odpoved podati v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, poda jo lahko šele, ko poteče osem dni od pisnega opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektorja za delo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za maj in junij 2008 (točka 1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje), v ostalem se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede plačila odpravnine in odškodnine (točka 3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje) spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 4.800,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007. Tožena stranka je to pogodbo redno odpovedala s ponudbo nove pogodbe 16. 6. 2008 z odpovednim rokom 75 dni. Tožnik ponujene nove pogodbe ni podpisal, v teku odpovednega roka pa je 23. 7. 2008 sam izredno odpovedal (isto) pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po tretji in sedmi alineji prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Tožnik je zoper redno odpoved uveljavljal sodno varstvo v posebnem sporu, v tem postopku pa je zahteval plačilo razlike v plači za meseca maj in junij 2008 ter plačilo odpravnine in odškodnine na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je v maju in juniju 2008 še vedno veljala pogodba o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007 in tožena stranka ni imela podlage za izplačilo bistveno manjše plače od pogodbeno dogovorjene (566,53 EUR namesto 4.500,00 EUR). Tako izplačilo pomeni zakonsko določen razlog za izredno odpoved po tretji alineji prvega odstavka 112. člena ZDR. Pogoj iz prvega odstavka 112. člena ZDR, da najprej opomni delodajalca in obvesti inšpektorja za delo, je sodišče razlagalo tako, da ga lahko izpolni v osmih dneh, lahko pa tudi že prej. Zato izredna odpoved tožnika ni bila v nasprotju z navedeno določbo, če je tožnik opozorilo toženi stranki vročil 21. 7. 2008, odpoved pa že 23. 7. 2008. Izpolnjen je bil tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka je tožniku dva meseca zapored izplačevala bistveno zmanjšano plačo in te kršitve ne more več odpraviti. Zato kljub določbi tretjega odstavka 112. člena ZDR v takem primeru tridesetdnevni rok za vložitev tožbe začne teči po tem, ko pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena nova pogodba za ustrezno delo. Poučen je bil, da v primeru nesprejema ponudbe nove pogodbe nima pravice do odpravnine in do nadomestila za čas brezposelnosti. Ker tožnik ponudbe ni sprejel, je izgubil pravico do odpravnine, zato bi priznanje te pravice na podlagi 112. člena ZDR pomenilo direkten obid zakonske določbe oziroma bi tožnik lahko uveljavljal tako nezakonitost odpovedi pogodbe s ponudbo nove kot tudi odpravnino, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo 90. člena ZDR. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ko pri odločanju nista upoštevali zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po odločitvi sodišča v zadevi I Pd 1807/2008. Pravna narava pisnega opomina iz prvega odstavka 112. člena ZDR ni le zakonska predpostavka za veljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak zakonsko predvidena možnost delodajalcu, da sanira nezakonito stanje. Delavec je dolžan delodajalcu najprej omogočiti odpravo nezakonitega stanja in šele po preteku 8 dni v nadaljnjih 30 dneh podati izredno odpoved. Osem dnevni rok ima naravo naknadnega roka za izpolnitev, s katerim se želi omogočiti delodajalcu, da izpolni svojo obveznost in obdrži pogodbo v veljavi. Ker je tožnik dne 21. 7. 2008 vročil toženi stranki opozorilo, že 23. 7. 2008 pa odpoved, je ta nezakonita. Tožnik v postopku ni niti zatrjeval, da je izpolnjen pogoj po 110. členu ZDR, to je, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pri čemer je dokazno breme na njegovi strani. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva in brez razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Tožena stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v celoti. Torej tudi zoper tisti del odločitve, s katero je bilo ugodeno zahtevku tožnika za plačilo razlike v plači za meseca maj in junij 2008, ko je bil še v delovnem razmerju pri toženi stranki. V tem delu revizija nima nobene posebne obrazložitve, le smiselno (v točki 5) navaja, da po prenehanju mandata tožnika ni bilo (več) temelja za izplačilo plače. V tem delu gre za samostojen denarni zahtevek ter za druga pravna vprašanja, kot za preostale zahtevke. Odločitev o zahtevku za plačo za čas, ko je še veljala pogodba o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007 tudi ni odvisna od odločitve o zahtevkih, vezanih na odpoved te pogodbe. Zato je v tem delu revizijsko sodišče revizijo zavrglo (drugi in peti odstavek 367. člena ZPP).

9. Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje. Revizija očita bistvene kršitve določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje, česar ni mogoče upoštevati. Sodišču druge stopnje takih kršitev revizija ne očita. Poleg tega pa se revizijske navedbe v tem delu nanašajo na uporabo določbe 110. člena ZDR, kar za odločitev ni bistveno.

10. V obravnavani zadevi gre za dve odpovedi iste pogodbe o zaposlitvi. Na eni strani je redna odpoved delodajalca (iz poslovnih razlogov) s ponudbo sklenitve nove pogodbe za ustrezno delo, na drugi strani pa izredna odpoved delavca iz razloga po 112. členu ZDR.

11. Treba je upoštevati razliko med izredno in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri izredni odpovedi z dnem njene vročitve tudi že preneha delovno razmerje. Pri redni odpovedi pa morata stranki upoštevati tudi odpovedni rok, ki začne z vročitvijo odpovedi šele teči (93. člen ZDR), in delavcu preneha delovno razmerje šele z iztekom odpovednega roka. V času odpovednega roka pa je delavec še vedno v delovnem razmerju z vsemi pravicami in obveznostmi. To pa pomeni, da je v tem času (isto) pogodbo mogoče tudi odpovedati iz kakšnega drugega razloga tako s strani delavca kot delodajalca.

12. V obravnavani zadevi je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v času odpovednega roka na podlagi redne odpovedi iste pogodbe s strani tožene stranke. To je lahko storil neodvisno od tega, ali je zoper redno odpoved uveljavljal sodno varstvo ali ne in tudi ne glede na to, kakšen bo izid sodnega spora o delodajalčevi redni odpovedi. V tem postopku je sodišče odločalo o denarnih tožbenih zahtevkih tožnika na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR. Za odločitev je v takem primeru bistveno vprašanje ali je tožnik pogodbo odpovedal iz utemeljenega razloga in v skladu z zakonom.

13. V reviziji ni sporen razlog za izredno odpoved po tretji alineji prvega odstavka 112. člena ZDR. Bistveno vprašanje je le, ali je tožnik ravnal v skladu s postopkom po prvem odstavku 112. člena ter kolikor ni, ali je odpoved (že) zato nezakonita in posledično tožnik nima pravic iz drugega odstavka 112. člena ZDR.

14. Pri tem je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

15. Vrhovno sodišče je že pred novelo ZDR začetek teka roka za izredno odpoved delavca iz 110. člena ZDR razlagalo enako, kot je sedaj določeno v tretjem odstavku 112. člena ZDR. Tudi v sodbi VIII Ips 319/ 2007 z dne 23. 9. 2008, ki jo tako sodišče druge kot prve stopnje povzemata in razlagata napačno: sklicujeta se le na tisti del, ki je bil v konkretni zadevi drugačen in za odločitev v tej zadevi ni pomemben. Vrhovno sodišče je namreč v navedeni sodbi jasno obrazložilo, da dodatne obveznosti delavca po prvem odstavku 112. člena ZDR (opomin delodajalcu in obvestilo inšpektorja za delo) ne morejo vplivati na (prekluzivni) rok za podajo odpovedi po drugem odstavku 110. člena ZDR. Ta rok lahko začne teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila plač (enako tudi v primeru izplačila bistveno manjše plače) ni že v trenutku, ko je delavec zvedel za tretje nepravočasno (ali bistveno nižje) izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter opozoril inšpektorja za delo in poteče osem dni, v katerih ima delodajalec možnost, da pojasni svoje ravnanje oziroma utemeljeno zavrne delavčeve očitke ali tudi, da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti. V primeru tistih razlogov, ko je to mogoče, kar gotovo velja pri izplačilu prenizke plače, delodajalec lahko naknadno izpolni svojo obveznost v roku osmih dni po opominu delavca. Če to stori, razloga za izredno odpoved dejansko ni več, za tisti del plačila, ki je bil plačan z zamudo, pa je delavec upravičen do zamudnih obresti. Ne gre za enak primer kot v primeru najmanj trikratnega izplačila (celotne) plače z zamudo, kjer dejstva, da plača ni bila izplačana na plačilni dan, ni več mogoče „popravljati“ niti s kasnejšim izplačilom.

16. Rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR torej pomeni obveznost delavca, ki jo mora upoštevati, da bo njegova izredna odpoved zakonita. Ne samo, da mora odpoved podati v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, poda jo lahko šele, ko poteče osem dni od pisnega opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektorja za delo. Ker je tožnik odpoved podal že po dveh dneh, je ravnal v nasprotju z navedeno določbo ZDR, zato je odpoved nezakonita. Glede na navedeno se revizijskemu sodišču do revizijskih navedb v zvezi z zatrjevano zmotno uporabo določbe prvega odstavka 110. člena ni bilo treba posebej opredeljevati.

17. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek tožnika za odpravnino in odškodnino po drugem odstavku 112. člena ZDR neutemeljen, je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje glede plačila odpravnine in odškodnine (točka 3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

18. Ker tožnik s pretežnim delom zahtevkov ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka na vseh treh stopnjah, odmerjenih po veljavni Odvetniški tarifi za odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo, dva naroka, pritožbo in revizijo ter sodne takse in DDV.