Jedro

V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposliti delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno.

Tožena stranka poskusa vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku ni opravila zakonito, to je skladno z določbami ZUP. Okoliščina, ki bi toženo stranko lahko odvezala njene obveznosti omogočiti tožniku zagovor, bi sicer lahko bila tožnikovo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Tožena stranka pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, da je tožniku pisanje poskušala vročiti skladno z določbami ZUP oziroma ni zatrjevala takega tožnikovega ravnanja, ki bi ji onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. S sklicevanjem na tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor, pri čemer niti eden izmed poskusov vročitve ni bil opravljen na zakonit način, pa se tožena stranka ne more razbremeniti svoje obveznosti po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru na strani tožene stranke obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in mu omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - delno spremeni tako, da se glasi: "I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je nezakonita in se sklepa št. ... z dne 31. 3. 2016 in št. ... z dne 25. 5. 2016 razveljavita." - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu (v I. točki ter v II. točki izreka glede odločitve o stroških tožnika) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razveljavitev sklepov št. ... z dne 31. 3. 2016 in št. ... z dne 25. 5. 2016 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi in mu izplačati vse zapadle bruto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle plače do plačila, in sicer v višini 1.900,00 EUR bruto, ter mu povrniti vse stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (v kolikor se nanaša nanj) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, in sicer pred spremenjen senat, saj je ta senat o zadevi že drugič odločil nezakonito in s tem jasno izkazal, da o zadevi ne more odločati nepristransko. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu glede dokazovanja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je v ponovljenem postopku sicer izvajalo dokaze tudi v zvezi s poskusi vročanja pisanja tožniku na naslov stalnega prebivališča, čeprav to ni bilo potrebno, saj je relevantno le dejstvo, ali je tožena stranka tožniku vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor na naslov dejanskega prebivališča, to je na naslov A. Tožena stranka je po svojih delavcih tožniku trikrat poizkušala osebno vročiti pošto, in sicer 11. 3. 2016, 23. 3. 2016 in 25. 3. 2016. Sodišče je napačno zaključilo, da se je tožnik izmikal vročitvi pošte in da je tožena stranka storila vse, kar se od nje lahko pričakuje, da bi tožniku vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo. Tožnik se je takoj, ko je bil s strani tožene stranke in medijev obveščen, da zoper njega teče notranje zaščitni postopek in postopek pri Specializiranem državnem tožilstvu (v nadaljevanju: SDT), oglasil pri odvetniku in Odvetniško družbo pooblastil, da ga zastopa v notranje zaščitnem postopku ter preveri, ali zoper njega teče kakšen postopek pri SDT. Tožena stranka je bila seznanjena, da je tožnik v slabem zdravstvenem stanju zaradi stresne situacije in da je v bolniškem staležu. Tožena stranka je dne 8. 3. 2016 začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vročanje pisma z vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in pisno obdolžitvijo je zaupala policijskim inšpektorjem. Vročanje na naslovu dejanskega prebivališča so opravili B.B., C.C. in D.D. Vsakokrat sta vročevalca, ki sta opravljala vročitev, E.E. vprašala, kje se nahaja tožnik in dobila odgovor, da ga ni doma. Pri tem je B.B. povedal, da E.E. nista pojasnila, zakaj sta prišla. C.C. pa je pojasnil, da jih je E.E. seznanila s tem, da tožnik živi v isti hiši, vendar ima drug vhod zadaj za hišo. Nadalje je pojasnil tudi, da sta se z B.B. nato z vozilom zapeljala za hišo, po klancu navzdol na tlakovano dvorišče in tam obrnila avto. Ker E.E. nista verjela, sta se odpeljala, ne da bi preverila, ali je tožnik dejansko doma. To pa pomeni, da so vsi trije vročevalci ravnali malomarno, saj niso pristopili do vrat, da bi tožniku osebno vročili poštno pošiljko. Sodišče je v nasprotju z dokaznim bremenom zaključilo, da je tožena stranka naredila vse, kar se je od nje pričakovalo, da bi tožniku vročila vabilo in mu omogočila zagovor. Vročevalci tožene stranke so ravnali površno, do vrat tožnikovega dejanskega bivanja sploh niso stopili. V primeru, če tožnika ni bilo doma, bi morali pustiti pri E.E. ali na vratih tožnikovega dejanskega prebivališča ali pri članih gospodinjstva obvestilo, da so tožnika iskali in kdaj naj bo doma, da bo prevzel pošiljko. Pri vročanju niso ravnali v skladu z določbami ZPP, ki določajo osebno vročanje pošiljk. Sodišče je prezrlo, da se je tožnik v tem času, ko naj bi mu vročali pisanje, to je dne 10. 3. 2016, oglasil na svojem delovnem mestu pri komandirju, da je bil komandir F.F. s tožnikom stalno v telefonskem stiku in da sta za to vedela tako C.C. kot D.D. Brez podlage je sklepanje sodišča, da je bil tožnik seznanjen z vabilom in pisno obdolžitvijo ter datumom zagovora in da bi se ga lahko udeležil. Domneva, da je bil tožnik s strani pooblaščenca seznanjen o vsebini pošiljke. Sodišče je zanemarilo, da je bila odvetniška družba za ta postopek pooblaščena šele za vložitev pritožbe zoper izredno odpoved, ki je bila tožniku vročena 7. 6. 2016. Sodišče napačno sklepa, da je bil tožnik o tem seznanjen s strani očeta G.G. G.G. z vsebino pošiljke ni bil seznanjen, saj je prejel le obvestilo o sprejeti pošiljki, ki ga je zavrnil. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pri presoji, ali je bila tožniku kršena pravica do zagovora, pa je zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo napačno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 97/2016 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika to sodbo s sklepom opr. št. Pdp 238/2017 z dne 14. 9. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist - starejši policist na Postaji prometne policije H. Tožena stranka mu je dne 31. 3. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS; št. 56/2002 in nasl.). V izredni odpovedi mu je očitala, da je v spletni klepetalnici na družbenem omrežju Facebook pozval I.I., da objavi fotografijo in registrsko število vozila, ki ga je vozil minister ... J.J., da je vzpostavil stik s policijsko patruljo Policijske postaje K. oziroma z L.L. in patruljo napeljal, da je v nasprotju s pravili stroke izpeljala policijski postopek v cestnem prometu z ministrom J.J. Vse to z namenom, da bi se škodovalo ugledu ministra in ga diskreditiralo glede na funkcijo, ki jo opravlja ter da je v spletni klepetalnici objavil fotografijo preizkusa alkoholiziranosti z rezultatom 0,12ml/l, kar ustreza rezultatu preizkusa, ki je bil opravljen z ministrom ... S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS; št. 55/08, s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1 (napeljevanje) in 38. členom KZ-1 (pomoč).

8. Med strankama ni bilo sporno, da se tožnik zagovora pri toženi stranki dne 31. 3. 2016 ni udeležil. Sporno pa je bilo, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposliti delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da delodajalec ni dolžan omogočiti zagovora le v izjemnih primerih (primerjaj z odločbami VSRS opr. št. VIII Ips 81/2015, VIII Ips 184/2017, VIII Ips 12/2018, itd.).

9. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je tožena stranka kršila njegovo pravico do obrambe s tem, da mu ni vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor in je zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Tožena stranka pa je zatrjevala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, in sicer je navajala, da se je tožnik izogibal vročitvi pisne obdolžitve z vabilom na zagovor.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka tožniku večkrat (tj. sedemkrat) poskusila vročiti pisno obdolžitev in vabilo na zagovor tako na naslov stalnega prebivališča M., N. kot na naslov začasnega prebivališča A., O., pri tem pa ni bila uspešna, ker se je tožnik s "pasivnim ravnanjem in z aktivno pomočjo svojih bližnjih" (tj. staršev, tašče in zunajzakonske partnerice) vročitvi pošiljke izmikal. Zato je štelo, da tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve z vabilom na zagovor predstavlja izjemo iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in mu omogoči zagovor.

11. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni materialnopravni presoji določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Za uspešno uveljavljanje okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, tj. v obravnavanem primeru, da se je tožnik izmikal vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor, bi morala tožena stranka najprej dokazati, da je bil poskus vročitve pisne obdolžitve z vabilom na zagovor tožniku opravljen zakonito, to je v skladu z določbami zakona, ki ureja vročitev pisanj, oziroma da pravilna vročitev ni bila mogoča iz razloga na strani delavca. V skladu z novejšo sodno prakso (primerjaj z odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 184/2017) se, ker je tožnik javni uslužbenec, ob smiselni uporabi prvega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS; št. 56/2002 in naslednji) glede vročanja vabila na zagovor in seznanitve s kršitvami uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek. Ker je vabilo na zagovor in seznanitev s kršitvami dokument, od vročitve katerega teče rok za zagotovitev zagovora (ki ne sme biti krajši od treh dni), se mora vročitev opraviti osebno (prvi odstavek 87. člena ZUP). Kadar osebna vročitev ni mogoča, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP).

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku večkrat na več različnih načinov poskušala vročiti pisno obdolžitev in vabilo na zagovor (tj. po interni poti preko lastnih vročevalcev, z osebno vročitvijo po pravilih upravnega postopka preko Pošte Slovenije in preko Odvetniške družbe P., o. p., d. o. o..). Pri tem je pravilno ugotovilo, da vročanje preko Odvetniške družbe P., o. p., d. o. o. ni bilo pravilno, ker odvetniška družba v trenutku vročitve, tj. dne 9. 3. 2016, s strani tožnika ni bila pooblaščena za zastopanje v postopku izredne odpovedi. Glede vročanja na naslov tožnikovega stalnega prebivališča (kamor je tožena stranka tožniku trikrat poskušala vročiti pošiljko) pa je ugotovilo, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo obvestilo o prispeli pošiljki in tudi pošiljka vložena v tožnikov poštni nabiralnik, to je nabiralnik z oznako "R.R.". Zato je zaključilo, da v tem primeru ni mogoče uporabiti fikcije vročitve. V nadaljevanju pa je tudi za te (štiri) neuspešne vročitve napačno štelo, da se jim je tožnik izogibal in da so bile zato neuspešne ter to štelo kot okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, kar ni pravilno. Za presojo, ali je bil s strani tožene stranke opravljen pravilen poskus vročitve pisanj tožniku, so pomembne le ugotovitve sodišča prve stopnje glede vročanja na naslov tožnikovega dejanskega prebivališča, tj. na naslov A., O., saj je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna tožniku vročati pisanja na naslov dejanskega oziroma začasnega (in ne stalnega) bivališča. Tožena stranka je bila s tem naslovom seznanjena, saj je tožniku tudi stroške prihoda na delo in z dela obračunavala s tega naslova.

13. Tožena stranka je tožniku pisno obdolžitev z vabilom na zagovor na naslov dejanskega prebivališča poskusila vročiti trikrat, pri tem pa ni bila uspešna. Sodišče prve stopnje je vse relevantne okoliščine v zvezi s poskusi vročanja pisanja tožniku v dneh 11. 3. 2016, 23. 3. 2016 in 25. 3. 2016 ugotovilo na podlagi uradnih zaznamkov policijskih inšpektorjev B.B., C.C. in D.D., ki so v spornih dneh opravljali vročitev in njihovih izpovedi ter izpovedi tožnikove tašče, E.E., ki je v spornem času živela na istem naslovu kot tožnik. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so policijski inšpektorji vsakokrat govorili s tožnikovo taščo, E.E., ki jim je zatrdila, da tožnik sicer živi na tem naslovu, vendar ga ni doma. E.E. je policijskim inšpektorjem povedala, da ima tožnik vhod na spodnji strani hiše, vendar tega noben od treh policijskih inšpektorjev ni videl. Sodišče je verjelo policijskemu inšpektorju B.B., da ni bil seznanjen s tem, da bi imela hiša dva vhoda ali, da bi imela dva naslova in policijskemu inšpektorju C.C., da tožnikovi tašči niso verjeli, da obstaja še en vhod, saj ga, ko so zapeljali po dovozu navzdol in obrnili vozilo, niso videli. Glede na to, da jima je bilo rečeno, da tožnika ni doma, da drugega vhoda nista videla, da nista bila povabljena v stanovanje in nista imela zakonitih razlogov, da bi tožnika čakala ali zasledovala, sta policijska inšpektorja odšla.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje torej izhaja, da trije poskusi vročitve (na naslov dejanskega bivališča) pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku niso bili opravljeni v skladu s citiranimi določbami ZUP. Če tožniku pisanja zaradi odsotnosti (izpoved tožnikove tašče E.E.) ni bilo mogoče vročiti osebno (prvi odstavek 87. člena ZUP), je v tretjem odstavku 87. člena ZUP za takšne primere predvideno nadaljnje postopanje vročevalca. Tožena stranka pa ni zatrjevala niti dokazala, da je postopala tako, kot določa tretji odstavek 87. člena ZUP. Iz izpovedi prič - vročevalcev, ki so povzete v 13. točki te obrazložitve (in v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), pa tudi ne izhaja, da bi obstajal kakršenkoli utemeljen oziroma opravičljiv razlog za to, da vročevalca nista ravnala v skladu s citirano določbo oziroma, da to ne bi bilo mogoče iz razlogov na strani tožnika ali njegovih sorodnikov.

15. Tožena stranka poskusa vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku ni opravila zakonito, to je skladno z določbami ZUP. Okoliščina, ki bi toženo stranko lahko odvezala njene obveznosti omogočiti tožniku zagovor, bi sicer lahko bila tožnikovo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Tožena stranka pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, da je tožniku pisanje poskušala vročiti skladno z določbami ZUP oziroma ni zatrjevala takega tožnikovega ravnanja, ki bi ji onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. S sklicevanjem na tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor, pri čemer niti eden izmed poskusov vročitve ni bil opravljen na zakonit način, pa se tožena stranka ne more razbremeniti svoje obveznosti po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru na strani tožene stranke obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in mu omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

16. Ker je pritožba tožnika utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razveljavilo sklepa tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2016 in št. ... z dne 25. 5. 2016 (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo 358. člena ZPP).

17. V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj zaradi zmotne presoje glede zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika še ni ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more le dopolnjevati in da je smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi z reintegracijo in reparacijskimi zahtevki prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika ter odločiti o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.