Jedro

Za denacionalizacijski postopek je pomembno stanje v času podržavljenja in stanje v času vračila. Ker niti v času vložitve zahtevka, niti v času odločanja upravnega organa tožeča stranka ni bila upravičena do vrnitve sporne parcele v naravi, je prvostopni organ pravilno odločal, ko je za podržavljeno parcelo odmeril odškodnino v obliki obveznic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 8. 11. 2000, s katero je bilo odločeno, da se upravičenki pok. AA za podržavljeno kmetijsko zemljišče, v času podržavljenja del parc. št. 849, travnik v izmeri 6.256 m2, vl. št. 818 k.o. A, izplača odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v nominalni vrednosti 6.211 DEM, izplačljive v tolarski protivrednosti, ki jih je zavezanka, Slovenska odškodninska družba, dolžna izročiti skrbnici za poseben primer BB v trem mesecih po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je sporno, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi dela podržavljene parcele, sedaj parc. št. 849/2 v izmeri 3875 m2, ki je v lasti AAA. Iz spisnih podatkov izhaja, da je bila ta parcela takoj po podržavljenju dodeljena fizični osebi in je bila v njeni lasti tudi na dan uveljavitve zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Ne glede na to, da je na podlagi kupne pogodbe z dne 27. 11. 1995 prešla na takrat še družbeno podjetje AAA, ki se je 5. 11. 1996 lastninsko preoblikovalo v delniško družbo, to premoženje ni šteti za družbeno lastnino, in zato AAA ni zavezanec za vrnitev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je del podržavljene parcele, parc. št. 849/3 že dobila vrnjeno, za ostali del parcele, travnik v izmeri 6.256 m2, na katerem ima vknjiženo pravico uporabe AAA, d.d., pa je prav tako zahtevala vrnitev v naravi. Meni, da AAA ne spada v kategorijo oseb, na katere se nanaša 16. člen ZDen. Za vrnitev v naravi ni važno, ali je sedaj to zemljišče gradbeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se ji odvzeto zemljišče vrne v naravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena Denacionalizacija je v ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) urejena kot ukrep, s katerim se prvenstveno v naravi vrača premoženje, ki je bilo njegovemu lastniku podržavljeno na podlagi predpisov, naštetih v 3. členu ter določenih v 4. členu ZDen, oziroma na način iz 4. in 5. člena ZDen, ter je po podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (3., 4., 5. in 8. člen ZDen). Za vračanje v naravi so bile zato zavezane družbenopravne osebe, ki so podržavljeno premoženje pridobile med svoja sredstva (51. člen ZDen), vračanje pa ne bremeni fizičnih in civilnopravnih oseb, ki so na podržavljenem premoženju pridobile lastninsko pravico (tretji odstavek 16. člena ZDen). Na družbenopravne osebe so se tudi nanašale prepovedi razpolaganja s premoženjem, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku (88. člen ZDen), in njegove izločitve iz postopka lastninskega preoblikovanja (15. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96), vendar pa to le v primeru, če so denacionalizacijski upravičenci svoj zahtevek za vrnitev pravočasno zavarovali z začasno odredbo. Če pa tega niso storili, zahtevka iz denacionalizacije niso izgubili, le uveljavljajo ga lahko samo v obliki odškodnine.

Za denacionalizacijski postopek je pomembno stanje v času podržavljenja in stanje v času vračila (členi 25, 26, 44 ZDen). Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je parc. št. 849 v izmeri 1.2125 ha, ki je bila z odločbo OLO B, Komisije za kmetijski zemljiški sklad z dne 1. 9. 1953, prenesena kot splošno ljudsko premoženje v kmetijski zemljiški sklad, po podržavljenju prešla v last fizične osebe, in je bila tudi ob uveljavitvi ZDen (7. 12. 1991) v zasebni lastnini. Zato je ob vložitvi vloge dne 3. 6. 1992 tožnica ne bi mogla dobiti vrnjene v naravi, oziroma tudi s formalno pravilno vlogo ni pridobila upravičenja, ki bi bilo varovano z bodočo lastninsko pravico na nepremičnini. AAA je parc. št. 849/2, katere vračanje naj bi bilo po navedbah tožbe sporno, kupil od njenega lastnika, fizične osebe, s pogodbo z dne 27. 11. 1995, to je potem, ko je bil z otvoritveno bilanco že ugotovljen njegov družbeni kapital, ki se je lastninil, in je tudi rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe že potekel. V času odločanja prvostopnega organa (8. 11. 2000) pa je bilo lastninjenje AAA tudi že končano (vpis lastninskega preoblikovanja je bilo vpisano v sodni register 5. 11. 1996), in kot je pravilno pojasnila tožena stranka, podjetje tedaj ni bilo več v družbeni lastnini. Na njegovih sredstvih je že obstajala lastninska pravica, zato ga je treba obravnavati kot subjekt po tretjem odstavku 16. člena ZDen, ki ne more biti zavezanec za vračilo. Ker torej niti v času vložitve zahtevka, niti v času odločanja upravnega organa tožeča stranka ni bila upravičena do vrnitve sporne parcele v naravi, je prvostopni upravni organ pravilno odločil, ko je za podržavljeno parcelo odmeril odškodnino v obliki obveznic, tožena stranka pa utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo in prvostopno odločbo potrdila.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.