Jedro

Po Uredbi o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora Občine Piran (Uradni list RS, št. 62/94) in "obdelavi posegov", ki je njen sestavni del, tožnikovega stanovanjsko-gospodarskega objekta ni možno legalizirati, ker leži v prvem območju kmetijskih zemljišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.10.2002, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo Upravne enote Piran z dne 8.10.2001. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo pomožnega objekta, na zemljišču parc. št. 44 k.o...

Tožena stranka ugotavlja, da iz spisnih podatkov in navedb tožnikov izhaja njuna zahteva po legalizaciji objekta, ki je v naravi stanovanjsko-gospodarski objekt. Po Uredbi o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora Občine Piran (Uradni list RS, št. 62/94, v nadaljevanju: Uredba), ki velja za lokacijo posega, je na obravnavanem zemljišču dopustna legalizacija pomožnega kmetijskega objekta in je torej treba obstoječi objekt sanirati. Glede na stanovanjsko namembnost obstoječega objekta le tega ni možno legalizirati brez izvedene sanacije in torej ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja na podlagi 2. odstavka 54. člena ZUN.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicuje se na Uredbo, ki ureja območje obravnavanega posega v prostor. Objekt tožnikov je bil obdelan v okviru prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora pod številko posega 177. Poudarja, da je navedena "obdelava posegov" glede na 2. člen Uredbe sestavni del same Uredbe in torej del materialnega predpisa, ki so ga upravni organi pri odločanju dolžni upoštevati. V "obdelavi posegov" pod številko posega 177 je objekt tožnikov res naveden kot stanovanjsko-gospodarski objekt, kar pa seveda ne pomeni, da ga je kot takega možno legalizirati. Kot stanovanjsko-gospodarski objekt je naveden glede na sedanjo namembnost in ne glede na možnost legalizacije. Iz "obdelave posegov" jasno izhaja, da stoji objekt na nezazidanem zemljišču prvega območja kmetijskih zemljišč in da je legalizacija možna s pogojem sanacije. Možna je legalizacija le v skladnosti rabe, torej kot pomožni kmetijski objekt. Strinja se z upravnima organoma obeh stopenj, da v zadevi ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja za legalizacijo stanovanjsko-gospodarskega objekta. Bi pa bilo možno izdati lokacijsko dovoljenje ob sanaciji, pri čemer bi seveda morala biti tudi lokacijska dokumentacija izdelana za pomožni kmetijski objekt in ne za stanovanjsko - gospodarski objekt. Tožnika vlagata pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navajata, da se izpodbijana sodba s trditvijo, da je nepotrebno kakršnokoli razpravljanje o strokovnih vprašanjih, ki se nanašajo na sanacijo stanovanjsko-gospodarskega poslopja, izogne odgovoru o bistvenem vprašanju načina sanacije njunega objekta. Sodba ne da odgovora na vprašanje o strokovnem kriteriju arhitektonske urbanistične in krajinske stroke, iz katerih bi sledilo, da je edini možni način legalizacije objekta ravno in samo rušitev zgrajenega objekta na površino pravnomočne priglasitve izpred desetih let. Objekt se ne nahaja v območju kulturnih spomenikov, ni v bližini obalne črte, ne nahaja se v območju varovanja naravne in kulturne dediščine, niti v krajinsko zelo občutljivem območju, ne v varovalnih pasovih infrastrukturnih objektov, ima primeren odmik od posestnih mej, ni moteč za sosede. Za legalizacijo objekta so pomembne te dejanske okoliščine, ne pa sama razvrstitev objekta v stanovanjsko - gospodarski objekt ali kmetijski objekt. Nista bila pritegnjena v postopek, iz katerega izhaja "obdelava posega" in iz tega napačna ugotovitev, da leži njun objekt v krajinsko in vizualno zelo občutljivem območju, sicer bi že takrat predlagala, da se okoliščine, ki so pomembne za legalizacijo objekta v dejanskih gabaritih, ugotovijo z ustreznim izvedencem urbanistično-arhitektonsko-krajinske stroke. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njuni tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila tožnikoma zavrnjena zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo obstoječega objekta na parc. 44 k.o...Pravna podlaga za zavrnitev zahteve je Uredba, ki jo je Vlada Republike Slovenije izdala na podlagi četrtega odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93). Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje je bila Uredba sprejeta zaradi konkretnih posegov v prostor, ki so bili izvedeni brez potrebnih dovoljenj, kakor je tudi obravnavani.

Po Uredbi in "obdelavi posegov", ki je po 2. členu Uredbe njen sestavni del, je objekt tožnikov obdelan pod številko 177. Navedeno je, da poseg ni skladen z namensko rabo, da leži na krajinsko občutljivem in vizualno zelo izpostavljenem območju, v odprtem prostoru. Del objekta je zgrajen na priglasitev. Možna je legalizacija le v skladnosti rabe - pomožni kmetijski objekt. Glede pogojev sanacije pa preoblikovanje objekta, skladno z merili in pogoji za oblikovanje in pogoji za pomožne kmetijske objekte. Ker je torej "obdelava posegov" sestavni del Uredbe in s tem del materialnega predpisa, jo je treba pri odločanju upoštevati.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnikov, da se ne strinjata z načinom sanacije obstoječega objekta. Način sanacije je določen z Uredbo. Zato, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je neupoštevno razpravljanje tožnikov o strokovnih vprašanjih, ki se nanašajo na sanacijo obstoječega stanovanjsko-gospodarskega objekta, saj navedena vrsta objekta po Uredbi ni dopustna. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožnika nista bila pritegnjena v postopek priprave akta legalizacije, oziroma razvrstitve posegov. Kot že navedeno je Uredbo izdala Vlada Republike Slovenije na podlagi 4. odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN. Ta pa določa, da v primeru, da občina ne sprejme prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora v predpisanem roku, zagotovi njihovo pripravo ministrstvo, pristojno za urejanje prostora na račun občine, sprejme pa jih Vlada Republike Slovenije z Uredbo.

Glede na navedeno je bilo po presoji pritožbenega sodišča na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, do bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni prišlo. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.