Jedro

Neutemeljena je trditev tožnice, da ji določba prvega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 daje pravico do letnega dodatka. Določbe 136.b člena gledano v celoti ne dajejo te pravice vsem in avtomatično. Nekaterim na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena ta pravica ne gre.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbama z dne 2. 4. 2012 in 14. 2. 2014 zavrnila zahtevek tožnice za priznanje pravice do letnega dodatka iz 136.b člena ZPIZ-1. Tožnici je bila priznana pravica do delne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1, zato na podlagi tretjega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 ni upravičena do letnega dodatka. Pri tem se je sodišče sklicevalo na stališče oziroma razlago navedena določbe v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 241/2012 z dne 18. 2. 2013. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da tožnica nima pravice do letnega dodatka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve temeljnih ustavnih procesnih jamstev in človekovih pravic. Sodišči sta kršili načelo pravne in socialne države iz 2. člena Ustave ter načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Sodišče je tožnici odreklo pravico, ki ji pripada na podlagi statusa prejemnice pokojnine, ker naj bi pridobivala tudi dohodek na podlagi delne zaposlitve. Sodišče je samovoljno ugotovilo, da je sporočilo določbe 136.b člena ZPIZ-1 nesmiselno in v nasprotju z drugimi določbami, ki urejajo isto pravico in je s takim arbitrarnim odločanjem kršilo 154. člen Ustave in ustavno načelo pravne države. Če bi sodišče menilo, da je zakonska določba nesmiselna ali v nasprotju z drugimi določbami zakona, bi moralo postopek prekiniti in skladno s 156. členom Ustave začeti postopek za presojo ustavnosti. Nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) je uživalcem delnih starostnih pokojnin nedvomno izrecno priznal pravico do letnega dodatka, s čimer je bil odpravljen vsak dvom tudi za nazaj.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnica ne izrecno in ne smiselno ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so po določbi prve in druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP lahko revizijski razlog. Zatrjuje le zmotno uporabo materialnega prava in kršitev „temeljnih ustavnih procesnih jamstev in človekovih pravic“.

7. Razlaga nejasnih zakonskih določb, razlaga in uporaba zakonskih določb v primeru njihove neskladnosti ter zapolnjevanje morebitnih pravnih praznin, je v pristojnosti sodišča (3. člen Zakona o sodiščih – ZS). Pri tem je vezano tudi na (ustavne) določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Z uporabo in razlago zakona teh določb ne sme prekršiti.

8. Izpodbijana sodba ni arbitrarna oziroma samovoljna, saj je obrazložena tudi glede tega, da tako razumljena in uporabljena zakonska določba ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki jo je treba uporabiti, začne sodišče na podlagi 156. člena Ustave le v primeru, če presodi, da je zakonska določba protiustavna.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi (na katero se sklicujeta tako drugostopno kot prvostopno sodišče) že sprejelo stališče, ki velja tudi v obravnavani zadevi. Vedno, kadar presoja zakonitost izpodbijanih aktov, ki temeljijo na določeni zakonski normi, sodišče najprej ugotavlja, katero zakonsko normo je treba uporabiti za konkreten primer in kakšna je ta norma. Zakonske norme niso vedno jasne in so lahko tudi v neskladju z drugimi normami v istem ali drugih zakonih. Naloga sodišča je v takih primerih vedno, da z ustrezno razlago ugotovi, kakšna je norma in odpravi morebitna neskladja. Pri tem mora izhajati tudi iz namena zakonske ureditve in logične umestitve konkretne norme v kontekst zakona.

11. Ne gre za zakonsko praznino in njeno zapolnjevanje. Gre pa za zakonsko določbo, ki je taka, kot je zapisana nesmiselna in tudi v nasprotju z drugimi določbami, ki urejajo isto pravico. Če je sporočilo zakonske norme nesmiselno, sodišče utemeljeno ravna tako, kot da takega nesmiselnega sporočila ni. S tem ne pride do zakonske (pravne) praznine, saj je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti ob ustrezni razlagi sporne zakonske norme.

12. Neutemeljena je trditev tožnice, da ji določba prvega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 daje pravico do letnega dodatka. Določbe 136.b člena gledano v celoti ne dajejo te pravice vsem in avtomatično. Nekaterim na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena ta pravica ne gre.

13. Določba tretjega odstavka 136.b člena ZPIZ-1 se v spornem delu glasi: “Letni dodatek se ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena tega zakona.“ Člen 58. ZPIZ-1 ni podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in torej tudi ne za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Ta člen ureja pravico do delne starostne pokojnine. Če bi šteli, da je napačna navedba 58. člena, bi prišli do nesmisla, na katerega opozarja že sodišče prve stopnje. Določba tretje alineje prvega odstavka istega člena namreč uživalcem delne invalidske pokojnine pravico do dodatka daje, torej določbe tretjega odstavka istega člena ni mogoče razlagati tako, da jim ga istočasno tudi jemlje. Nasprotna razlaga, torej, da je nesmiselna določba, ki pravico daje, ne bi bila sprejemljiva.

14. Nesmiselnost torej povzroča beseda „invalidske“, zato jo sodišče tudi v obravnavani zadevi pravilno ni upoštevalo, temveč je uporabilo zakonsko določbo tako, da določa, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne pokojnine iz 58. člena ZPIZ-1, torej uživalcem delne starostne pokojnine. Tožnica se pri tem neutemeljeno sklicuje na to, da gre za nedopustno razlikovanje med prejemniki delne starostne pokojnine in prejemniki starostne pokojnine v celoti. Eni in drugi niso v enakem položaju, saj so prejemniki delnih pokojnin do največ polovico delovnega časa še vedno tudi v zavarovalnem razmerju in iz delovnega ali drugega razmerja, na podlagi katerega so zavarovani, pridobivajo dohodek. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da za razlikovanje obstajajo stvarno utemeljeni razlogi in ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pri tem pa so enako obravnavani upravičenci, ki so v primerljivem položaju: tisti, ki so pridobili pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1, kot tisti, ki so jo pridobili na podlagi drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1. 15. ZPIZ-2 je pričel veljati 1. 1. 2013 in ne velja za nazaj. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na njegove določbe glede pravice do letnega dodatka. Pravna podlaga za odločitev o njenem zahtevku za plačilo letnega dodatka za leto 2009, 2010 in 2011 je bil ZPIZ-1. 16. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, in revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).