Jedro

ZPIZ-1 v 3. odstavku 136.b člena določa, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tretji odstavek 136.b člena ZPIZ-1 se nanaša na uživalce delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica, ki ima pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1, zato ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj jo 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 iz tega izključuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 14. 2. 2014 in odločbo št. ... z dne 2. 4. 2012 ter, da se tožnici prizna pravica do letnega dodatka od 1. 1. 2009 dalje in da ji je toženka dolžna plačati letni dodatek za leto 2009, 2010 in 2011 v skupnem znesku 670,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 223,55 EUR od 30. 5. 2009 dalje do plačila; od zneska 223,55 EUR od 1. 6. 2010 dalje do plačila in od 223,55 EUR od 1. 6. 2011 dalje do plačila ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Sodišče je menilo, da tožnica, ki ji je bila priznana pravica do delne pokojnine po določbi 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj se 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 ne nanaša na uživalce delne invalidske pokojnine temveč na uživalce delne pokojnine iz 58. člena ZPIZ-1. Menilo je, da določba 136.b člena ZPIZ-1 ne daje pravice do letnega dodatka vsem in avtomatično ter je pri odločanju o tem, kdo ni upravičen do letnega dodatka v skladu s 3. odstavkom 136. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti 58. člen ZPIZ-1, na katerega zakon izrecno odkazuje. Upoštevaje 58. člen ZPIZ-1 pa do izplačila letnega dodatka niso upravičeni zavarovanci, ki so pridobili pravico do delne pokojnine, če so v delovnem razmerju za največ polovico polnega delovnega časa, kakor je v primeru tožnice.

Zoper zavrnilno odločbo se pritožuje tožnica. Meni, da odločitev temelji na očitno napačni uporabi 136.b člena ZPIZ-1 ter na kršitvi temeljnih ustavnih načel in človekovih pravic. Iz določb 4. in 136.b člena ZPIZ-1 je razvidno splošno pravilo, da na podlagi obveznega zavarovanja vsem uživalcem pokojnin pripada pravica do letnega dodatka. Izjemoma se določenim skupinam uživalcev pokojnin letni dodatek ne izplača oz. se jim izplača v nižjem znesku. Gre za izjemo od splošnega pravila, ki ga je potrebno razlagati restriktivno. Pritožnica ni uživalka delne invalidske pokojnine, niti pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 ter se ji tako ne more odreči pravica do letnega dodatka s sklicevanjem na 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1. Če bi zakonodajalec nameraval od prejemanja letnega dodatka izključiti uživalce delne starostne pokojnine, bi to moral tudi jasno in nedvoumno zapisati. V primeru redakcijske napake bi moral sprejeti novelo zakona, ki bi odražala njegov pravi namen, seveda le z učinki za naprej. Zmotno in nesprejemljivo z vidika varstva temeljnih ustavnih jamstev je stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 241/2012, na katerem temelji tudi izpodbijana sodba. Z razlago v citirani sodbi sodišče ignorira morebitno nesmiselno sporočilo zakonske določbe in je arbitrarno ustvarilo navidezno pravno praznino, češ da ni urejeno izplačevanje letnega dodatka uživalcem delne starostne pokojnine iz 58. člena ZPIZ-1 in to praznino zapolnilo tako, da je ustvarilo novo izjemo. Takšno ravnanje je nedopustno in sprejeta razlaga sporne določbe presega okvir jezikovne razlage. Za razlikovanje glede pravice do letnega dodatka med uživalci polne starostne pokojnine in uživalci delne starostne pokojnine ni nobenega stvarno upravičenega razloga. Zato bi bila razlaga 3. odstavka 136.b člena ZPIZ-1, po kateri do letnega dodatka ne bi bili upravičeni uživalci delne starostne pokojnine, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave. Da ima tožnica pravico do letnega dodatka kot uživalka delne starostne pokojnine izhaja tudi iz ravnanja toženke, ki ji je skupaj z obvestilom o nakazilu pokojnine za julij 2012 poslala tudi posebno obvestilo glede izplačila letnega dodatka in ji pojasnila, da v letu 2012 ji ne bo izplačan (torej priznava možnost izplačila) letni dodatek, ker višina njene pokojnine presega 622,00 EUR. Ko je začel veljati novi ZPIZ-2 so uživalci delnih starostnih pokojnin nedvomno upravičeni do letnega dodatka, ker to izrecno določa 96. člen ZPIZ-2. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 14. 2. 2014, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 2. 4. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da pritožnica nima pravice do letnega dodatka.

V predmetni zadevi se spor nanaša izključno na pravno vprašanje, ali ima tožnica kot uživalka delne starostne pokojnine po 58. členu ZPIZ-1 pravico do izplačila sorazmernega dela letnega dodatka.

V predmetni zadevi je materialni predpis, ki ga je potrebno uporabiti ZPIZ-1. Pravica do letnega dodatka je ena izmed pravic iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, določena v 3. alineji d. točke 1. odstavka 4. člena. To pravico zakon razdela v VI.a poglavju v členih od 136.b do 136.d. V 136.b členu je določen znesek letnega dodatka in sicer se ta določi v dveh različnih višinah v odvisnosti od višine zneska pokojnine, ki jo dobivajo uživalci pokojnin. V 3. odstavku 136.b člena je določeno, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. V 58. členu je urejena delna pokojnina, ki pripada zavarovancem, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, če ostanejo v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. 178. člen ZPIZ-1 ureja primere ponovnega vstopa v zavarovanje. Določa, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oz. v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oz. nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Drugi odstavek 178. člena citiranega zakona določa, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa.

Tožnici je bila, kakor je bilo že navedeno, priznana pravica do delne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1. Tretji odstavek 136.b člena se tudi po stališču pritožbenega sodišča nanaša na uživalce delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica, ki ima pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj jo 3. odstavek 136.b člena iz tega izključuje. Pri tem ni mogoče šteti, da se 3. odstavek 136.b člena nanaša na katere druge uživalce pokojnin. Tako 58. člen, kakor 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 se nanašata na upravičence, ki se jim izplačuje delna pokojnina in sicer v primeru, ko so zaposleni za največ polovico polnega delovnega časa. Takšen je tudi primer tožnice. Pritožbeno sodišče enako, kakor Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 241/2012 meni, da je 3. odstavek 136.b člena, tako kot je zapisan, nesmiseln in v nasprotju z drugimi določbami, ki urejajo isto pravico. V takšnih primerih, ko je sporočilo zakonske norme nesmiselno, sodišče utemeljeno ravna tako, kot da takega nesmiselnega sporočila ni. S tem ne pride do zakonske (pravne) praznine, saj je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti ob ustrezni razlagi sporne zakonske norme.

Tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pripada pravica do letnega dodatka vsem uživalcem pokojnine. Takšna trditev je v nasprotju z samo določbo 136.b člena, saj nekaterim uživalcem na podlagi 2. in 3. odstavka tega člena ta pravica ne gre. Uživalci delne starostne pokojnine so z največ polovico polnega delovnega časa še vedno v delovnem razmerju in s tem v zavarovalnem razmerju in iz tega naslova tudi pridobivajo dohodke tako, da ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da za razlikovanje glede pravice do letnega dodatka ni nobenega stvarno upravičenega razloga in da je takšna ureditev v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela trpi sama stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).