Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v smislu določb ZDR. V dveh predhodnih pisnih opozorilih je sicer navedla, da lahko tožnica poda zagovor kadarkoli popoldne v pisarni direktorja, česar ni storila, v zadnjem pisnem opozorilu (ki bi ga bilo mogoče šteti kot pisno obdolžitev) pa vabila na zagovor ni bilo. V kolikor je tožena stranka štela, da je vabilo na zagovor že podala, bi morala v zadnjem pisnem opozorilu oziroma pisni obdolžitvi to navesti oziroma bi morala navesti okoliščine, zaradi katerih zagovora ne bi bila dolžna omogočiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 20.4.2006 nezakonita in se razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico vrniti na delovno mesto odvzem obdelovancev od stroja, jo z dnem prenehanja delovnega razmerja – 25.5.2006 prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi višine minimalne plače, ji s tem dnem vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrniti stroške postopka v znesku 204.655,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne. Navaja, da je sodišče pri razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožnici, zavzelo stališče, da naj bi tožena stranka kršila postopek redne odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov, ker tožnice ni pisno obdolžila ter ji ni omogočila zagovora. Sodišče je tudi ugotovilo, da opozorila toženke o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 6.4.2006, 10.4.2006 in 12.4.2006, niso pisne obdolžitve v smislu 1. odstavka 177. člena ZDR. S temi ugotovitvami se ne strinja, saj iz vseh treh opozoril, ki so bila izdana in vročena tožnici, je povsem jasno razvidno, kaj se ji očita in kdaj je storila očitano kršitev. Tožena stranka vztraja, da je zadnje opozorilo, ki je bilo izdano tožnici dne 12.4.2006 in v katerem tožnica sicer ni bila pozvana na zagovor, prav takšen primer, kot ga obravnava zakonsko določilo 2. odstavka 83. člena ZDR. Ob tem, da je tožnica v kratkem roku dvakrat prej bila opozorjena na kršitve in posledično na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi pozvana na zagovor, je absurdno stališče, po katerem bi tožena stranka morala ponovno tožnici omogočiti zagovor glede kršitve, na katere je bila opozorjena z zadnjim opozorilom dne 12.4.2006. Tožnica je sama izpovedala, da je prečitala vsa tri opozorila in da je bila prepričana, da ji ni potrebno iti na zagovor k direktorju ob prvem opozorilu. Njeno sklicevanje na to, da v tretjem opozorilu ni bilo nobenega poziva na zagovor, zato pomeni izigravanje zakonskih pravic. Ni sporno, da je tožnica dobro vedela, da ne sme kaditi v prostorih družbe in da je bila pred zadnjim opozorilom dvakrat prej pisno opozorjena in pozvana na zagovor. Sklicevanje sodišča na to, da je bil v prvih dveh opozorilih tožnici postavljen prekratek rok za zagovor, pa je po mnenju tožene stranke v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj tožnica sploh ne trdi, da je imela premalo časa za pripravo na zagovor, kot to ugotavlja sodišče. Sicer pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da ZDR nima nobenega določila, ki bi opredeljevalo rok, ki mora preteči pred prejemom vabila in predvidenim datumom zagovora. Zato se ji zdi nesprejemljivo, da sodišče s takšnim odločitvami podpira škodljivo ravnanje tožnice do delodajalca. Hkrati opozarja, da je ravnanje tožnice bilo tudi v direktnem nasprotju z 32. členom ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev v načelu materialno-pravno pravilna, vendar delno iz drugih razlogov.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožena stranka dne 10.3.2004 v prostorih družbe izobesila in na ta način vsem delavcem javno objavila sklep uprave št. 2/2006, s katerim je z dnem 3.4.2006 prepovedala kajenje na celotnem območju družbe. Tožnica tega sklepa ni upoštevala in še nadalje kadila v prostorih družbe kljub ustnim in pisnim opozorilom. Ker je tožnica s takšnim ravnanjem kršila pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je potrebno ugotoviti, da ta kršitev nedvomno predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je imela tožena stranka vso podlago za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga, je potrebno pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila odpoved nezakonita. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je bila tožnica sicer v smislu 1. odstavka 83. člena pravilno pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve in to kar s tremi pisnimi opozorili z dne 6.4.2006, 10.4.2006 in 12.4.2006. Ker iz navedenih opozoril jasno izhaja, kdaj in na kakšen način je tožnica kršila delovne obveznosti, se pritožbeno sodišče ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila vročena pisna obdolžitev v smislu 2. odstavka 83. člena, saj je bila tožnica z pisnimi opozorili podrobno seznanjena, česa je obdolžena. Ne glede na to pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni bil omogočen zagovor v smislu 1. odstavka 177. člena ZDR, po katerem mora delodajalec delavcu poleg vročitve pisne obdolžitve tudi določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor in mu tak zagovor omogočiti, razen če le ta to izrecno odkloni ali, če se neupravičeno ne odzove vabilu. Iz pisnih opozoril z dne 6.4.2006 in 10.4.2006 res izhaja, da je tožnica bila povabljena, da lahko poda svoj zagovor in to po 15. uri v pisarni direktorja. Vendar, ker tožnica na ta vabila ni reagirala in ob dejstvu, da ji je bilo vročeno še pisno opozorilo z dne 12.4.2006, je potrebno ugotoviti, da bi tožena stranka tudi v zadnjem opozorilu morala tožnico povabiti na zagovor. V kolikor je štela, da je tožnico že vabila na zagovor, pa bi jo morala v zadnjem obvestilu seznaniti z obstojem okoliščin, zaradi katerih jo ni več potrebno vabiti na zagovor, česar pa ni storila. ZDR v 2. odstavku 83. člena namreč izrecno določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Upoštevaje navedeno in ker tudi v pisni obrazložitvi o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.4.2006 tožena stranka ni navedla obstoja nobenih okoliščin, zakaj tožnice pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni povabila na zagovor, niti okoliščin zaradi katerih b bilo od nje neupravičeno pričakovati, da delavcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov omogoči zagovor, je potrebno pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru tožnici kršena pravica do zagovora v smislu 83. člena ZDR, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz navedenih razlogov je sodišče pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.