Jedro

Odklonitev zagovora v zvezi s pisnim opozorilom iz prvega odstavka 83. člena ZDR ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga omogoči zagovor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožnice ni pisno obdolžila in ji omogočila zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato je le-to razveljavilo in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo ponovno prijavi v zavarovanje po osnovi minimalne plače, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo s presojo, da tri pisna opozorila pred odpovedjo ne zadostijo zahtevi po pisni obdolžitvi; ker pa tožena stranka tožnice ni povabila na zagovor, okoliščin, zaradi katerih bi to svojo dolžnost lahko opustila pa ni bilo, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nepravilno uporabljena določba 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Čeprav je bila tožnica kar trikrat opozorjena na kršitve in dvakrat povabljena na zagovor, je sodišče druge stopnje zavzelo nesprejemljivo stališče, da bi morala biti tožnica s tretjim opozorilom tudi vabljena na zagovor. To opozorilo po mnenju revizije ni bilo potrebno in tožena stranka v opozorilu ni bila dolžna pojasnjevati, zakaj tožnice na zagovor ne vabi. Česa takega namreč ZDR ne predpisuje. Tožnica je vsa tri opozorila prebrala, jih ignorirala, jih namenoma kršila ter provocirala delodajalca in sodelavce, ki so prepoved kajenja spoštovali. Sodišče druge stopnje prihaja v nasprotje samo s sabo, ko ugotavlja, da tožnica na prvi dve vabili ni reagirala, nato pa zahteva, da jo tožena stranka povabi na zagovor še v tretjem opozorilu. Tožnica je s svojim ravnanjem pokazala škodljiv namen, tak primer pa je precizirala kasnejša novela ZDR, ki je kot okoliščino, zaradi katere od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, predvidel situacijo, ko je delodajalec sam žrtev kršitve. Zato revizija predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) sodbe sodišča druge in prve stopnje ter zavrnitev tožbenega zahtevka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), to pa pomeni, da je revizijsko sodišče pri materialno pravni presoji vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje.

7. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba je jasna in jo je mogoče preizkusiti. Med razlogi sodbe glede dolžnosti tožene stranke, da tožnici omogoči zagovor, ni nobenega nasprotja. Vprašanje, ali je stališče, da bi morala biti tožnica s tretjim opozorilom vabljena na zagovor, čeprav se ob prvih dveh opozorilih na vabili ni odzvala pravilno, pa je stvar materialnega prava.

8. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretja alineja prvega odstavka 88. člena ZDR), ker je s tem, ko ni spoštovala pisne odredbe tožene stranke o prepovedi kajenja na območju družbe, kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pred redno odpovedjo je tožnici vročila tri opozorila, in sicer dne 6. 4. 2006, 10. 4. 2006 in 12. 4. 2006, v katerih je bila opredeljena kršitev in predočena možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. S prvima dvema opozoriloma je bila tožnica vabljena tudi na zagovor, ki se ga ni udeležila, medtem ko v tretjem opozorilu, ki po oceni sodišča druge stopnje zadosti pisni obdolžitvi, vabila na zagovor ni bilo. Dne 20. 4. 2006 je sledila „odločba“ o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Po prvem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Glede na to določbo je sicer pravilno revizijsko stališče, da bi zadostovalo le eno opozorilo in da tri niti niso bila potrebna. Že po prvem opozorilu bi tožena stranka v primeru ponovne kršitve tožnici lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar pa zakonito le ob spoštovanju zakonskih določb, konkretno ob izpolnjeni zahtevi iz drugega odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Smiselna uporaba določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR pa predstavlja zahtevo, da delodajalec delavcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na način, ki ga določa 180. člen ZDR, vroči pisno obdolžitev, v kateri določi čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor.

11. Pisno opozorilo, izdano na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR, je pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ima drugačno vsebino pa tudi namen in pomen, kot pisna obdolžitev. Revizijsko sodišče je to že večkrat poudarilo (npr. sklep in sodba VIII Ips 236/2006 z dne 26. 9. 2006). Pisno opozorilo je samostojen predhodni akt delodajalca, s katerim delavca opomni na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Zagovor v tem primeru ni predpisan. Pisna obdolžitev pa je akt delodajalca, s katerim se začne „postopek“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Njeno bistvo je, da se delavcu omogoči priprava na zagovor, s katerim ima možnost delodajalca prepričati, da v obdolžitvi očitanega dejanja ni storil, ali pa da očitano ravnanje ne predstavlja kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in torej posledično ne razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vabilo na zagovor v prvih dveh opozorilih, četudi je šlo za istovrstne kršitve, ne opravičuje tožene stranke, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ko ji je vročila pisno obdolžitev (tretje „opozorilo“), tožnice ni povabila na zagovor, ki ga je bila to pot, za razliko od prvih dveh primerov, dolžna omogočiti. Odklonitev zagovora v zvezi s pisnim opozorilom iz prvega odstavka 83. člena ZDR ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga omogoči zagovor. Opustitev dolžnosti, da delavcu omogoči zagovor, ima za posledico nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato je izpodbijana odločitev pravilna.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.