Jedro

Iz 17. člena Uredbe Dublin III ne izhaja, da je mogoče diskrecijsko klavzulo uporabiti le, če to članica EU naredi iz humanitarnih razlogov in sočutja, saj to iz navedenega člena ne izhaja niti izrecno niti smiselno. Humanitarni razlogi, na katere se tožnik sklicuje, so relevantni namreč le v primeru morebitne združitve prosilca s sorodniki, kot to določa drugi odstavek 17. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-96/2015/4 (1312-15) z dne 16. 7. 2015. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. točke prvega odstavka 55. člena v povezavi tretjo alinejo 52. člena in 54. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, ker je zaključila, da iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja zgolj ekonomske razloge in da teh razlogov ni mogoče šteti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ in da je tudi izrecno povedal, da na Kosovu ni bil preganjan. V zvezi s tožbenim očitkom, da bi morala tožena stranka najprej preveriti, ali je sploh pristojna za odločanje v obravnavani zadevi, pa se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da v skladu s 17. členom (diskrecijska klavzula) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od tretjih držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

3. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da sta sodišče prve stopnje in tožena stranka popolnoma ignorirali še preostanek 17. člena Uredbe Dublin III, in sicer, da je možno diskrecijsko klavzulo uporabiti le, če to članica EU naredi iz humanitarnih razlogov in sočutja. Sodišče in tožena stranka ne le, da nista upoštevali celotnega določila 17. člena navedene uredbe, ampak sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na tožnikove navedbe, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja. V obravnavanem primeru je odločitev sodišča prve stopnje še bolj vprašljiva, če tožena stranka odloča sama, namesto iz humanitarnih razlogov in sočutja, v skrajšanem postopku in vlogo prosilca (tožnika) zavrne. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odločbo tožene stranke odpravi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V prvem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III je določeno, da se z odstopanjem od prvega odstavka 3. člena lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo (prvi pododstavek prvega odstavka). Kadar je ustrezno, odgovorna država članica prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet“, vzpostavljenega v skladu s 18. členom Uredbe (ES) št. 1560/2003, obvesti predhodno odgovorno državo članico, državo članico, ki vodi postopek določanja odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca (drugi pododstavek prvega odstavka). Država članica, ki postane odgovorna v skladu s tem odstavkom, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013 s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje (tretji pododstavek prvega odstavka).

6. Drugi odstavek tega člena pa določa, da država članica, v kateri je podana prošnja za mednarodno zaščito in ki opravlja postopek določanja odgovorne države članice, ali odgovorna država članica, lahko kadar koli pred sprejetjem prve vsebinske odločitve od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca, da se zagotovi združitev katerih koli sorodnikov iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi družinskih ali kulturnih vidikov, tudi kadar ta druga država članica ni odgovorna po merilih iz 8. do 11. in 16. člena. Te osebe morajo pisno izraziti strinjanje s tem. Zahtevek za sprejem vsebuje vse gradivo v posesti države članice, ki daje zahtevo, ki državi članici, na katero je zahteva naslovljena, omogoča oceno položaja (prvi pododstavek drugega odstavka). Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri vse potrebno za preučitev navedenih humanitarnih razlogov in državi članici, ki daje zahtevo, v dveh mesecih od datuma prejema zahteve odgovori prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet“, vzpostavljenega v skladu s 18. členom Uredbe (ES) št. 1560/2003. V primeru zavrnitve se v odgovoru navedejo razlogi zanjo. Kadar država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, zahtevo sprejme, se odgovornost za obravnavanje prošnje prenese nanjo.

7. Navedeno ne potrjuje sklepa, da je mogoče diskrecijsko klavzulo uporabiti le, če to članica EU naredi iz humanitarnih razlogov in sočutja, saj to iz citiranih določb ne izhaja niti izrecno niti smiselno. Humanitarni razlogi, na katere se tožnik sklicuje, so relevantni namreč le v primeru morebitne združitve prosilca s sorodniki, kot to določa drugi odstavek 17. člena Uredbe Dublin III.

8. Tožnik pa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe tudi ne more izpodbiti zgolj s pavšalno trditvijo, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožnikove tožbene navedbe.

9. Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.