Jedro

Tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja zgolj ekonomske razloge, ki jih ni mogoče šteti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja razloge, iz katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je prišel v Slovenijo, ker mu je tu všeč. Da pa bi lahko prišel v Slovenijo, je prodal očetovih pet krav. Ko je oče izvedel, da je krave prodal, ga je nagnal od doma in zato se sedaj ne more vrniti nazaj domov, ker ga oče ne bi sprejel in nima kje biti. Povedal je tudi, da na Kosovu ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka na podlagi navedenih dejstev ugotavlja, da je tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, saj je povedal tudi, da bi v primeru, če bi se mu tu ponudila možnost za delo, tudi delal. Zaključuje, da razlogi, ki jih je tožnik v prošnji navedel kot razloge za priznanje mednarodne zaščite, ne morejo pomeniti dejanj preganjanja v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) in ob vrnitvi v izvorno državo tožnik tudi ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Svojo odločitev je oprla na 1. alinejo prvega odstavka 55. člena ZMZ. O zavrnitvi tožnikove prošnje je odločila na podlagi 3. alineje 52. člena in ob upoštevanju 54. člena ZMZ.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da bi morala tožena stranka najprej preveriti, ali je glede na to, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Nemčiji, sploh pristojna za odločanje v tej zadevi. Dalje navaja, da je sicer prejel brošuro z informacijami o postopku za mednarodno zaščito, vendar je nepismen in ne zna brati ter zato ni mogel vedeti, katera so tista relevantna dejstva, ki so potrebna za pridobitev mednarodne zaščite. Poleg tega iz prošnje ni razvidno, v kakšnem zdravstvenem stanju je bil v času podaje prošnje. V obravnavani zadevi tudi niso bili izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da v skladu s 17. členom Dublinske uredbe (Uredba (EU) št. 604/2013) lahko vsaka država članica prevzame odgovornost oziroma se odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, četudi v skladu z merili iz omenjene uredbe zanjo ni pristojna. Dalje navaja, da je bil tožnik pred pričetkom podaje prošnje s strani predstavnikov Pravno–informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) ustno seznanjen o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o svojih pravicah in dolžnostih, kar je potrdil tudi s svojim podpisom. Tožnik pa mora, v skladu z ZMZ, tudi sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa v postopku ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila ogrožena njegova prihodnost v izvorni državi. Tožnika je pred podajo prošnje, dne 18. 6. 2015, tudi pregledal zdravnik, mnenje o zdravstvenem stanju tožnika je del spisne dokumentacije, iz mnenja pa izhaja, da je tožnik fizično in mentalno zdrav. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V 1. alineji prvega odstavka navedenega člena je določeno, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov.

6. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu, ki jo je tožnik utemeljeval z zgoraj navedenimi razlogi, pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podan razlog po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja zgolj ekonomske razloge in da teh razlogov ni mogoče šteti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ in da ni navedel preganjanja v njegovi izvorni državi, saj je izrecno povedal, da na Kosovu ni bil preganjan.

7. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP za odločanje v pospešenem postopku. V skladu z določbo 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. V konkretnem primeru je tožena stranka na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je (pred izdajo odločbe, ob podaji prošnje, ob navzočnosti pooblaščenca PIC) navedel tožnik in ki ne pomenijo dejanj preganjanja, dejansko stanje lahko pravilno in popolno ugotovila v pospešenem postopku. V zvezi s tožbenim očitkom, da bi morala tožena stranka najprej preveriti, ali je sploh pristojna za odločanje v obravnavani zadevi, se sodišče strinja s toženo stranko, da v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III (diskrecijska klavzula) lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, kot je to navedla že tožena stranka, da je tožnika pred podajo prošnje dne 18. 6. 2015, istega dne (18. 6. 2015) pregledal zdravnik, ki je v mnenju ocenil, da je tožnik zdrav in da se fizično in mentalno dobro počuti. Glede na to, da je tožnik ob podaji prošnje povedal, da je končal osnovno šolo (8 razredov) na Kosovu in da je iz listin upravnega spisa razvidno tudi, da si je v Sloveniji pridobil certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji, sodišče ne sprejema tožbenih navedb, da je nepismen in ne zna brati, zaradi česar se ni mogel seznaniti s prejeto brošuro PIC o mednarodni zaščiti in tako ni mogel vedeti, katera so tista relevantna dejstva, ki so potrebna za pridobitev mednarodne zaščite.

8. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.