Jedro

Ugovor tretjega pri izvršitvi sklepa zaradi motenja posesti na podlagi dokazovanja solastninske pravice na nepremičnini ni mogoč.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Prvič je ugodilo tožbenemu zahtevku, po pritožbi tožene stranke in razveljavitvi izpodbijane sodbe, pa je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali ugotovitev, da ni dopustna izvršba na parceli št. 396, vpisani v vložku št. 1235 k.o. ..., s katerim je sodišče pooblastilo upnike, da z navedene parcele odstranijo kamenje, novo zasajena drevesa – grmičevje, lesen hlod v obliki klopi in v zemljo zabito cev.

2. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti tej pravnomočni sodbi je prva tožnica vložila še revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge stopnje, podrejeno pa spremembo sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ker je njegova odločitev arbitrarna, saj razlogi v sodbi niso jasni in razumljivi. Ni razumljivo, zakaj se omenjata obstoj in višina terjatve, saj ne gre za nedopustnost izvršbe za denarno terjatev, prav tako ni utemeljen očitek tožnici, češ da zlorablja pravico, ko se sklicuje na varstvo lastninske pravice. Poleg tega sodišče ni odgovorilo na pritožbena razloga o tem, na podlagi katerega materialnega prava mora tožnica dopustiti tožencem, da na njeni nepremičnini izvršijo sklep o izvršbi in zakaj se tožnica ne more upreti posegom na njeni nepremičnini. Zato meni, da sta kršeni njeni ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do pritožbe (25. člen Ustave). Kršitev materialnega prava vidi v tem, da je sodišče zmotno presodilo, da tožnica na stvareh, ki so predmet izvršbe, in na nepremičnini, na kateri se bo izvršba odvijala, nima takšne pravice, ki preprečuje izvršbo na parceli 396 k. o. ... Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica skupna lastnica dreves, ki jih želijo toženci odstraniti, a je napačno zaključilo, da se ne more sklicevati na svojo lastninsko pravico, ker gre za izvršitev sklepa, ki je bil izdan v sporu zaradi motenja posesti. Tak sklep lahko učinkuje samo inter partes. To ne pomeni, da sme upnik zahtevati izpolnitev samo od dolžnika, temveč tudi, da samo za upnika in dolžnika veljajo posebnosti, ki so značilne za motenjske spore. Ker tožnica ni bila stranka v tej pravdi, od nje ni mogoče ničesar zahtevati. Pri tem pojasnjuje, da v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, niti v kakem drugem zakonu, ni podlage za poseg v lastninsko pravico, zato je tak poseg v ustavno pravico nezakonit. Trdi, da je sodišče z zavrnitvijo njenega ugovora v izvršilnem postopku in napotitvijo na pravdo kršilo njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Dodaja, da izvršba ni dopustna, ker bodo z izvršitvijo motenjskega sklepa toženci bistveno spremenili dosedanji način uporabe in uživanja spornega dela parcele. Po njenem bi morali toženci z motenjsko tožbo poleg tistih, ki so izvršili motenje, zajeti tudi vse tiste, ki so imeli od tega korist. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) ,, ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je zavrnitev tožničine pritožbe razložilo tako, da je v celoti izhajalo iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ga je sodišče druge stopnje sprejelo. Na tej podlagi je pritožnici pojasnjevalo uporabo materialnega prava pred sodiščem prve stopnje, ki jo je potrdilo. Utemeljitev sodbe pritožbenega sodišča je jasna in razumljiva, zato očitek, češ da gre za arbitrarno odločitev, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz tega, da je prva tožnica solastnica parcele, na kateri naj bi se izvedla restitucija, toda zaradi tega se nima pravice upirati uresničitvi pravnomočnega sklepa iz pravde zaradi motenja posesti, ki tožencema in sedaj dolžnikoma nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoveduje bodoče posege v pravice upnikov. Da bi pritožbeno sodišče pojasnilo nekaj, kar prva tožnica noče razumeti, je na podlagi 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(3) razložilo, iz katerih razlogov je mogoče vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi, in česa ni mogoče izpodbijati. Če je pri tem pojasnilo, da z ugovorom in tožbo na nedopustnost izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki opredeljuje npr. obstoj in višino terjatve ali dovoljuje vrnitev v prejšnje stanje (kot v obravnavanem primeru), ni bistveno kršilo določb ZPP. Bistvene kršitve določb ZPP tudi ni storilo, ko je pojasnilo, da tožnica v zvezi z izvršitvijo sklepa zaradi motenja posesti, v katerem je ugotovljeno le zadnje posestno stanje in ne tudi lastninska pravica na stvari, ne more nasprotovati zaradi tega, ker je solastnica parcele št. 396 k.o. ..., ker bi to pomenilo zlorabo procesnih pravic. Če tožnica želi uveljaviti svoja upravičenja, ki izhajajo iz njene solastninske pravice na sporni parceli, naj vloži ustrezno tožbo, ne more pa se sklicevati na ustavno pravico do pritožbe in z novo tožbo izpodbijati pravnomočne odločitve v pravdi zaradi motenja posesti. Tudi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic ni in tožnica ni pojasnila, s čim naj bi ji bila ta pravica kršena.

7. Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru 6. 3. 2001 dovolilo izvršbo In 2000/00451 tako, da je pooblastilo upnike, da na parceli št. 396, vpisani v vložku št. 1235 k.o. ... na stroške dolžnikov S. S. in M. K. odstranijo kamenje, novo zasajena drevesa – grmičevje, lesen hlod v obliki klopi, v zemljo zabito cev ali steber in druge podobne ovire, ki ovirajo dostop in dovoz s K. ulice do garaž upnikov. To je storilo zato, ker toženca nista vzpostavila stanja, kakršno je bilo pred motilnim dejanjem, ki je bilo ugotovljeno s sklepom Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru III P 176/92 z dne 24. 4. 1992, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, Cp 878/92 z dne 7. 7. 1992, oziroma sta ponovno motila posest tožnikov – upnikov. Okrajno sodišče v Mariboru je torej odločilo o izvršitvi sklepa iz spora zaradi motenja posesti (člen 442.- 458. ZPP), ki je zagotavljal vzpostavitev v prejšnje stanje. Izvršba je naperjena samo proti dolžnikoma, za katera je sodišče v pravdi pravnomočno ugotovilo, da sta motila posest tožnikov, in jima prepovedalo bodoče posege v posest garaže tožnikov.

8. Tožnica je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, potem ko so upniki temu nasprotovali, pa je s tožbo zahtevala ugotovitev, da izvršba na nepremičnini parcelna št. 396, vpisani v vložku št. 1235 k.o. ... ni dopustna. Tožba na nedopustnost izvršbe lahko vloži tisti, ki meni, da ima na predmetu izvršbe tako pravico, ki preprečuje izvršbo. V teoriji se taka tožba imenuje ekscisorna ali izločitvena tožba, s katero tožnik izločuje izvršbo na stvari, na kateri ima npr. lastninsko pravico. V praksi največkrat prihaja do takih pravd zato, ker gre za skupno premoženje zakoncev ali ker je bila zarubljena stvar, ki jo je imel dolžnik samo v najemu, zakupu, hrambi, na posodo in podobno.(4) V obravnavanem primeru je tožnica dokazovala, da je solastnica sporne nepremičnine in sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je res solastnica oziroma skupna lastnica te parcele. Toda tožnica ni dokazala, da njena pravica preprečuje izvršbo: vzpostavitev prvotnega stanja, ki se bo odvijalo na nepremičnini, saj ta ne bo odtujena, temveč bo izvršba omogočila upnikom le vzpostavitev stanja, kakršno je bilo, preden sta S. S. in M. K. motila upnike v njihovi uporabi in posesti garaž. Motila sta jih samovoljno, zato tožnica kot solastnica parcele ne more uživati koristi njune samovolje in se ne more utemeljeno upreti izvršbi, ki ne bo posegla v njeno pravico do zasebne lastnine, temveč je naperjena samo proti tožencema-dolžnikoma. Tožnica je izkazovala tudi lastninsko pravico na premičninah, ki jih morata toženca-dolžnika odstraniti, vendar ni izkazala, da njen delež na premičnih stvareh, ki so predmet izvršbe, presega polovico njene vrednosti, kakor zahteva 66. člen ZIZ.

9. Ker se tako izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 51/1998-75/2002. Op. št. (4): Več o tem npr. A. Galič, M. Jan in H. Jenull: Zakon o izvršbi in zavarovanju, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 222; V. Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 240; S. Triva, V. Belajec, M. Dika: Sodsko izvršno pravo, Informator Zagreb 1984, str. 332; in D. Wedam-Lukić: Civilno izvršilno pravo, Uradni list, Ljubljana 1992, str. 75.