Jedro

Določilo prvega odstavka 35. člena ZMed je povsem jasno: obravnava o tožbi za objavo popravka se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka. Ta dejstva pa so, kot pravilno ocenjuje in obrazlaga že prvo sodišče, opredeljena v 31. členu ZMed. Zavrnitev zahtevka je glede na določilo drugega odstavka 35. člena možna le, če se ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika, ali če je podana kakšna druga okoliščina, zaradi katere popravka po zakonu (prvi odstavek 31. člena ZMed) ni treba objaviti. Z ugotavljanjem in ocenjevanjem resničnosti objavljenih navedb, glede katerih se zahteva objava popravka, se torej sodišče v tovrstni pravdi ne sme ukvarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec kot odgovorni urednik časopisa D. objaviti popravek in prikaz nasprotnih dejstev ter odgovor tožnika z dne 4.12.2006 na članek z naslovom "Počitnice preživljajo v ... pisarnah", ki je bil objavljen 7.11.2006 na 8. strani v rubriki "..." v ... številki časopisa D. Vsebina popravka je navedena v izreku sodbe, prav tako mesto in način objave. Toženec mora tožniku tudi povrniti pravdne stroške v višini 432,24 EUR.

Toženec se proti sodbi pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče preširoko tolmačilo pravico do popravka in s tem poseglo v druge ustavno zagotovljene pravice, in sicer svobode izražanja (39. člen Ustave) ter do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Materialnopravno napačna in protiustavna je razlaga, da je sodišče v postopku zaradi objave popravka "omejeno na presojo odklonilnih razlogov in ne na presojo resničnosti objavljenih informacij (tako v prvotnem obvestilu kot v popravku)". Namen popravka je, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico odzvati se na v medijih objavljeno informacijo, ki prikazuje netočna dejstva o njej in so z njo prizadete njene osebnostne pravice. Sodišče se torej mora opredeliti do spornih navedb v smislu, ali so napačne oziroma resnične. Ker sodišče članka, na katerega se popravek nanaša, ni vsebinsko presojalo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Enako velja glede ocene vsebine ostalih člankov, ki se povezujejo s sporno zadevo, vključno s popravkom tožnika, ki je bil objavljen 4.11.2006 (da so "neresnične navedbe, da naj bi pisarne prodajal kot počitniška stanovanja"). Vsebinska analiza spornega članka, ki je odgovor na komentar navedenega tožnikovega popravka, dokazuje, da v njem niso navedena netočna dejstva, zaradi katerih bi imel tožnik ponovno pravico uveljavljati popravek. Navedba v članku, ki je povzeta v njegovem naslovu, je točna, saj je tožnik v samem popravku zapisal, da so kupci vedeli, da kupujejo pisarne, ki pa so jih uporabljali kot stanovanja. Prav tako točne so navedbe o plačilu višjih davkov. Novota v popravku (kot dopolnitev informacije) je zgolj tožnikova navedba, da se je kupcem zavezal plačati vse dajatve in javna bremena prodanih pisarn, dokler ne bo spremenjena njihova namembnost v stanovanjsko.

Pritožba ni utemeljena.

Določilo 1. odstavka 35. člena Zakona o medijih (ZMed-UPB1, Ur. I. RS, št. 110/2006) je povsem jasno: obravnava o tožbi za objavo popravka se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka. Ta dejstva pa so, kot pravilno ocenjuje in obrazlaga že prvo sodišče, opredeljena v 31. členu ZMed. Zavrnitev zahtevka je glede na določilo 2. odstavka 35. člena možna le, če se ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika, ali če je podana kakšna druga okoliščina, zaradi katere popravka po zakonu (1. odstavek 31. člena ZMed) ni treba objaviti. Z ugotavljanjem in ocenjevanjem resničnosti objavljenih navedb, glede katerih se zahteva objava popravka, se torej sodišče v tovrstni pravdi ne sme ukvarjati. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni vsebinsko opredelilo o (ne) resničnosti navedb v spornem članku. Strinjati pa se tudi ni mogoče s pritožbenim stališčem, da bi z enako (vsebinsko) presojo sodišče moralo obravnavati vsebino ostalih člankov, povezanih s sporno zadevo ter tožnikovega že objavljenega popravka. Pravica do objave popravka objavljenega obvestila se namreč v smislu določil ZMed nanaša na vsak posamezen članek (člen 27). V zvezi s konkretnim člankom z dne 7.11.2006 pa je objava zahtevanega popravka glede na ugotovitve prvega sodišča utemeljena.

Poleg navedenih poudarkov, potrebnih v zvezi s pritožbenimi izvajanji, sodišče druge stopnje v celoti sprejema pregledne, tehtne in prepričljive prvostopenjske razloge in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Izpodbojno sodbo je zato potrdilo, kot tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 353. ZPP).