Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodnine za vsakega od tožnikov primerno konkretiziralo in upoštevalo njihove težave v bivalnih prostorih (moteno spanje, živčnost, utrujenost, razdražljivost, pogovarjanje na glas, moteno komunikacijo med družinskimi člani in sosedi, moteno koncentracijo pri drugotožnici).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj njen izrek v prvem odstavku v celoti glasi: ,,Tožena stranka je dolžna plačati v roku 15 dni: - prvotožeči stranki znesek 6.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.590,20 EUR od 26.10.2006 do 21.5.2008, od zneska 6.200,00 EUR pa od 22.5.2008 dalje do plačila, - drugotožeči, tretjetožeči in četrtožeči stranki pa vsaki 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.590,20 EUR od 26.10.2006 do 21.5.2008, od zneska 5.800,00 EUR pa od 22.5.2008 dalje do plačila in jim povrniti pravdne stroške v znesku 4.890,51 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti prvotožeči stranki od zneska 6.200,00 EUR za čas od 26.10.2006 do 21.5.2008 ter drugo, tretje in četrtožeči stranki vsaki od zneska 5.800,00 EUR za čas od 26.10.2006 do 21.5.2008 se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati prvotožnici 6.200,00 EUR, drugotožnici, tretjetožniku in četrtotožniku pa vsakemu 5.800,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2006 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo in jim povrniti pravdne stroške v znesku 4.890,51 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek prvotožnice ter vtoževane zamudne obresti od pravdnih stroškov zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnikom previsoko odškodnino, nepravilno je odločilo tudi o obrestnem delu zahtevka in stroških. Glede na jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje izpovedbe tožnikov, je prisojena odškodnina pretirana v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, saj so tožniki navedli bistveno manj nevšečnosti kot oškodovanci v podobnih primerih, poleg tega je potrebno upoštevati tudi Odredbo o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji. Ob objektivizaciji subjektivne izpovedbe tožnikov bi glede jakosti hrupa in njegovega vpliva na počutje tožnikov moralo zlasti upoštevati ugotovitve izvedencev, ki so za vsako hišo upoštevali specifičnosti na cesti in v okolju. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je hiša tožnikov oddaljena od ceste 35 metrov, tožniki so zato trpeli bistveno manj nevšečnosti kot oškodovanci na primer v zadevi P 37/2007, ko je bilo upokojencu prisojeno 5.500,00 EUR in v zadevi P 95/2007, ko je bilo oškodovancema, ki sta bila ves dan podvržena hrupu pri znatno višji obremenitvi prisojeno 6.800,00 EUR, v pritožbenem postopku pa odškodnina znižana na 5.842,00 EUR, kar pomeni na primer za 58 mesecev 100,73 EUR mesečne odškodnine. Prvotožnici pa je bila prisojena za 57 mesecev mesečna odškodnina 108,77 EUR, ostalim tožnikom, ki so bili povprečno odsotni osem ur dnevno, pa 107,41 EUR. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje prisodilo obresti od celotne zahtevane odškodnine že od 26.10.2006, saj so zahtevke zvišali od prvotno uveljavljenih šele z vlogo 22.5.2008. Sodišče prve stopnje je tudi prisodilo previsoke stroške, saj ni upoštevalo, da je bila večina stroškov za pravdno nepotrebnih. V obrazložitvi je le navedlo, katere priglašene stroške ni priznalo, ne pa tudi za katera opravila jih je priznalo in v kolikšni višini. Poleg tožb in prve pripravljalne vloge je bila potrebna le še tretja pripravljalna vloga, vse ostale pa niso bile potrebne, saj je v njih tožeča stranka ponavljala že povedano, toženka je sicer v približno enakem obsegu priglasila stroške, ko je morala iz previdnosti ugovarjati navedbam tožnikov iz njihovih pripravljalnih vlog. Tožnikom je neupravičeno priznalo 600 točk za zastopanje na prvi glavni obravnavi, čeprav bi jim lahko v skladu s 3. točko tar. št. 20 OT priznalo le 25% iz tar. št. 18 oziroma 150 točk, saj se na tej obravnavi niso izvajali dokazi, ampak so se obravnavala le procesna vprašanja. Tožena stranka predlaga, da sodišče prve stopnje spremeni sodbo in zniža tožnikom odškodnino v skladu s pritožbenimi navedbami in jim naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranke je nato vložila še dopolnitev pritožbe, v kateri se sklicuje na sodbo II Ips 409/2009 v zvezi s sodbo I Cp 1887/2008 oziroma P 376/2007. 4. Tožeče stranke na pritožbo niso odgovorile.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega dela sodbe tako v mejah pritožbenih razlogov kot tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter pri tem ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Glede odločitve o glavni stvari je sodišče prve stopnje tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, na katerega je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo, je pa zmotno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, kar je terjalo delno spremembo izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. V skladu s tretjim odstavkom 133. člena Obligacijskega zakonika - OZ je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Življenje v urbanem okolju od posameznikov terja določeno prilagoditev in toleranco do imisij, vendar pa od posameznika ni mogoče pričakovati, da bo (brez primerne odškodnine) trpel imisije, ki utegnejo že ob kratkotrajni izpostavljenosti prizadeti njegovo zdravje, kot je bilo ugotovljeno v tem primeru. Upoštevaje okoliščine, pomembne za odmero odškodnine (179. člen OZ), ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ob upoštevanju individualizacije v odškodninskem pravu, je sodišče druge stopnje presojalo višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostne pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja. Iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe izhaja, da tožniki bivajo v hiši, ki je od cestišča, po katerem se je valil težak tovorni promet, oddaljena 35 metrov, spalnica in dnevna soba pa obrnjeni proti cestišču, tovornjaki so vozili neprekinjeno podnevi in ponoči in povzročali hrup, ki se je povečeval pri vožnji preko mostu in t.i. Jesenih policajih" ter zaviranju in speljevanju pred tablo, ki označuje omejitev hitrosti vožnje v naselju. Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodnine za vsakega od tožnikov primerno konkretiziralo in upoštevalo njihove težave v bivalnih prostorih (moteno spanje, živčnost, utrujenost, razdražljivost, pogovarjanje na glas, moteno komunikacijo med družinskimi člani in sosedi, moteno koncentracijo pri drugotožnici). Tožniki tako niso navajali nič manj nevšečnosti v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, pri čemer se je prvotožnica po upokojitvi 30.12.2005 ves čas zadrževala doma ves dan in se ni mogla pred hrupom nikamor umakniti. Glede previsoko odmerjene odškodnine v primerjavi z drugimi odškodninami pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, pri vsakem posamezniku drugačne, zato ni mogoče v vseh primerih prisoditi povsem enake odškodnine zgolj glede na preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa, kot se zavzema toženka. V konkretnem primeru je prvotožnica bila zaposlena 23 mesecev oziroma do 30.12.2005, in v nadaljevanju nadaljnjih 34 mesecev upokojenka in se v tem času zadrževala doma, drugo in tretjetožnika sta bila zaposlena in odsotna dnevno osem ur, enako pa tudi četrtotožnik od leta 2005 dalje, v letu 2004 pa je bil odsoten 4-5 ur dnevno. Zato prisojena odškodnina 6.200,00 EUR za prvotožnico ter za drugo, tretje in četrtotožnika vsakega po 5.800,00 EUR ni previsoka in ni v upoštevnem razkoraku z odškodninami v identičnih primerih oziroma je z njimi primerljiva, na primer v zadevi P 260/2007, kjer je tožniku, ki je bil odsoten osem ur dnevno in je bival v hiši oddaljeni deset metrov od ceste in kjer je v letih 2004 do 2005 bila presežena kritična vrednost nočnega hrupa, v letu 2006 do 2008 pa kritična vrednost nočnega hrupa ter hrupa dan-večer-noč, prisodilo 6.800,00 EUR. V obravnavanem primeru pa je bila v letih 2004 do 2005 poleg presežene kritične vrednosti nočnega hrupa presežena leta 2005 tudi kritična vrednost dnevnega hrupa, v nadaljnjem obdobju pa je bila presežena kritična vrednost hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa. Zato je prvotožnici prisojena odškodnina 6.200,00 EUR primerljiva in primerna, enako pa tudi odškodnina odmerjena ostalim tožnikom vsakemu po 5.800,00 EUR. Ni pa moč prisojenih odškodnin v danem primeru primerjati z odškodninami, ki so bile prisojene v zadevi pod II Ips 409/2009, saj so bili tožniki tam dalj časa odsotni od doma oziroma niti v celotnem obdobju tam sploh niso živeli. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zmanjšanje prometa po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji in da so si tožniki takrat verjetno lahko tudi spočili, predstavlja neupoštevno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Sicer pa je izvedenec ugotavljal obremenitev hrupa na podlagi javnih števnih prometnih podatkov v posameznem letu. Pritrditi pa je pritožbi, da so tožniki zvišali zahtevke šele z vlogo 22.5.2008, v tožbi je vsak od njih uveljavljal 4.590,00 EUR, zahtevke pa so zvišali šele z vlogo 22.5.2008. Zato jim pripadajo zakonske zamudne obresti od zvišanih zahtevkov šele od dneva, ko so tak zahtevek postavili.

8. Neutemeljena pa je graja stroškovne odločitve, saj je sodišče prve stopnje pravilno presojalo stroške v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP, ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah in odvetniške tarife. Upoštevalo je načelo potrebnosti pravdnih stroškov, kar je dovolj jasno in argumentirano obrazložilo, in sicer katere stroške sploh ni priznalo oziroma le v nižjih zneskih (od uveljavljanih), pri čemer je kritično ocenilo in obrazložilo, da je za peto in sedmo vlogo tožečim strankam priznalo le kot obrazložene dopise, stroškov za sestavo šeste pripravljalne vloge pa sploh ni priznalo. Utemeljeno pa je zastopanje na prvi glavni obravnavi priznalo 600 točk, saj je obravnava bila opravljena in se je na njej obravnavala glavna stvar in ne le procesna vprašanja.

9. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti propadla, uspela je le z delom pritožbe, ki se nanaša na odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. To pa v konkretnem primeru predstavlja stransko terjatev in v skladu s sodno prakso ne vpliva na ugotavljanje uspeha s pravnim sredstvom, zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da trpi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka.