Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pri čemer je bila prva tožnica glede na 34 mesečno stalno izpostavljenost zaradi upokojitve, z imisijami obremenjena malce bolj. Hiša tožnikov je od cesta oddaljena 35 metrov, prva tožnica pa je bila v zanjo relevantnem obdobju, t.j. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, 23 mesecev zaradi službe delno dnevno odsotna, 34 mesecev pa je bila kot upokojenka hrupu izpostavljena ves čas. V relevantnem obdobju za ostale tožnike, t.j. od konca aprila 2004 do konca oktobra 2008, pa so bili ti delno dnevno odsotni zaradi zaposlitve oziroma četrti tožnik sprva zaradi študija.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni prvi tožnici plačati znesek 4.100 EUR, drugi tožnici, tretjemu tožniku in četrtemu tožniku pa vsakemu znesek 3.600 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 dalje do plačila, in jim povrniti pravdne stroške v znesku 1.932,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbeni zahtevki tožnikov zavrnejo." Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki so dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 151,57 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Sicer se revizija zavrne.

Tožniki sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 73,04

EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, in sicer prvi tožnici v višini 6.200 EUR, drugi tožnici, tretjemu tožniku in četrtemu tožniku pa vsakemu v višini 5.800 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 do plačila, in toženi stranki naložilo povrnitev njihovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da te od zneska odškodnine, prisojenega prvi tožnici, tečejo od zneska 4.590,20 EUR od 26. 10. 2006 do 21. 5. 2008, od zneska 6.200 EUR pa od 22. 5. 2008 dalje do plačila, od zneska odškodnine, prisojenega drugi tožnici, tretjemu tožniku in četrtemu tožniku pa tako, da te tečejo od zneska 4.590,20 EUR od 26. 10. 2006 do 21. 5. 2008, od zneska 5.800 EUR pa od 22. 5. 2008 dalje do plačila. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 346/2010 z dne 13. 1. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za prvo tožnico za 3.700 EUR, za drugo, tretjega in četrtega tožnika pa za 3.300 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 303/2010, II Ips 301/2010 in II Ips 279/2010

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske obveznosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega so prva tožnica v obdobju 58 mesecev, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, druga tožnica ter tretji in četrti tožnik pa v obdobju 55 mesecev, tj. od konca aprila 2004 do konca oktobra 2008, trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1)

8. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(2). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih obravnavani podobnih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »m.« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(4) Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže. 9. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša tožnikov od ceste oddaljena 35 metrov, prva tožnica pa je bila v zanjo relevantnem obdobju, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, 23 mesecev zaradi službe delno dnevno odsotna, 34 mesecev pa je bila kot upokojenka hrupu izpostavljena ves čas. V relevantnem obdobju za ostale tožnike, tj. od konca aprila 2004 do konca oktobra 2008, pa so bili ti delno dnevno odsotni zaradi zaposlitve oziroma četrti tožnik sprva zaradi študija. Tožnike je tako glede na že razsojene zadeve mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pri čemer je bila prva tožnica glede na 34 mesečno stalno izpostavljenost zaradi upokojitve, z imisijami obremenjena malce bolj. Primerno odškodnino za prvo tožnico zato predstavlja znesek 4.100 EUR, tj. približno 4,4 povprečnih neto plač(5), primerno odškodnino za drugo tožnico, tretjega tožnika in četrtega tožnika pa znesek 3.600 EUR za vsakega, tj. za vsakega približno 3,9 povprečnih neto plač.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici znižalo na 4.100 EUR, drugi tožnici, tretjemu tožniku in četrtemu tožniku pa na znesek 3.600 EUR vsakemu, v presežku pa je njihove tožbene zahtevke zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša 61 %, jim je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 1.932,47 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 37 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka pa znašajo 151,57 EUR. Revizijsko sodišče je pri prvostopenjskih stroških tožnikov upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, prvostopenjske in drugostopenjske stroške tožene stranke je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

12. Tožena stranka je z revizijo uspela 64 %, uspeh tožnikov pa predstavlja preostanek. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 351,14 EUR, ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju z revizijskimi stroški tožnikov pa ji jih je prisodilo v višini 73,04 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (4): Primerjaj 10. oziroma 11. točko obrazložitve v opombi 2 navedenih judikatov.

Op. št. (5): Glede na to, da je bilo v večjem delu primerljivih zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.