Jedro

Stališče arbitražne komisije ni pravni vir. Zatrjevana ugotovitev te komisije se nanaša na razlago pomena razglasitve neodvisnosti RS za proces razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodnopravnega subjekta in s tem na vprašanje mednarodnopravnega nasledstva bivše SFRJ, ne pa na sam postopek osamosvajanja RS. Le del slednjega pa je tudi v tej zadevi sporni prevzem upravljanja z vojaškimi stanovanju od organov bivše JLA.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora izprazniti enoinpolsobno stanovanje v Ljubljani, ki leži v III. nadstropju in ima številko 17, in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 14.400 SIT: Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi moratorija se osamosvojitveni predpisi, ki so pravni temelj za odločitev v tej pravdni zadevi, ne bi smeli uporabiti. V obdobju moratorija so bili namreč osamosvojitveni predpisi le formalnopravno veljavni, pravni subjekti pa jih v tem času niso smeli uporabljati. Tudi v pravnomočnem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. R .../92, z dne 23.12.1992, je bilo zavzeto stališče, da je mogoče uporabljati ustavne akte o osamosvojitvi šele po 8. oktobru leta 1991. Stališče, da je Slovenija prevzela dejansko oblast na svojem ozemlju šele po izteku moratorija, je zavzela tudi Badinterjeva komisija, ki je morala odgovoriti na vprašanje, kdaj je prišlo do razpada SFRJ in nastanka Republike Slovenije. Stališče Badinterjeve komisije je dolžna Republika Slovenija spoštovati. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena revizijsko sodišče ni ugotovilo. Obstoja drugih kršitev določb ZPP pa tožena stranka v reviziji ne zatrjuje. Obe sodišči pa sta pravilno uporabili tudi materialno pravo. Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razloge osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijsko izvajanje pa je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesena na organe SFRJ (3. odstavek I. točke cit. listine). S sklepom Skupščine Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom le-te pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr. režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Že zato je potrebno šteti, da je Republika Slovenija povzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1. odstavek 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS). Iz navedenih razlogov se tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. R 241/92, v katerem naj bi bilo po revizijskih trditvah glede pravnih učinkov trimesečnega moratorija sprejeto drugačno stališče, saj se reviziji priloženi sklep Višjega sodišča sploh ne nanaša na pravno problematiko upravljanja s premičnim in nepremičnim premoženjem, ampak na pravno problematiko priznanja tujih sodnih odločb. Ob povedanem izhodišču ni potrebno posebej odgovarjati na revizijske trditve o enakih posledicah neveljavnosti določenega predpisa oziroma začasne prepovedi uporabe določenega predpisa ter s tem povezanega vprašanja zakonitosti ravnanja stanovanjskega organa bivše JLA.

Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati zatrjevano stališče Arbitražne komisije. Prvič zato ne, ker stališče te komisije ni pravni vir, in drugič zato, ker se zatrjevana ugotovitev te komisije nanaša na razlago pomena razglasitve neodvisnosti RS za proces razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodnopravnega subjekta in s tem na vprašanje mednarodnopravnega nasledstva bivše SFRJ, ne pa na sam postopek osamosvajanja RS. Le del slednjega pa je tudi v tej zadevi sporni prevzem upravljanja z vojaškimi stanovanju od organov bivše JLA.

Zato po uveljavitvi osamosvojitvenih predpisov poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji. Tako je potrebno šteti, da tožena stranka z odločbo Poveljstva garnizije, stanovanjskega organa Ljubljana, z dne 4.9.1991 ni pridobila stanovanjske pravice. Zato zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih v zvezi z 2. odstavkom Stanovanjskega zakona).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).