Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cp 393/2017

ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.393.2017 Civilni oddelek

pogodbena odškodninska obveznost kršitev pogodbe pogodba o ari vrnitev dvojne are kmetijsko zemljišče odobritev posla s strani upravne enote
Višje sodišče v Ljubljani
9. avgust 2017

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanje veljavnosti prodajne pogodbe, ki ni bila odobrena s strani upravne enote, kar pomeni, da dogovor o ari ni veljaven. Tožnik je zahteval vrnitev dvojne are, vendar je sodišče ugotovilo, da pogodba sploh ni nastala, zato tožnik ni upravičen do zahtevka. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo odločitev o pravdnih stroških, ki so bili znižani na 1.253,27 EUR.
  • Veljavnost prodajne pogodbeSodba obravnava vprašanje, ali je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, kar vpliva na veljavnost dogovora o ari.
  • Odgovornost za neizpolnitev pogodbeSodba se ukvarja z vprašanjem odgovornosti tožencev za neizpolnitev pogodbe in pravico tožnika do vrnitve are.
  • Pravica do vrnitve dvojne areSodba obravnava, ali je tožnik upravičen do vrnitve dvojne are v primeru, ko prodajna pogodba ni bila veljavno sklenjena.
  • Odmera pravdnih stroškovSodba se dotika tudi odmere pravdnih stroškov in pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker prodajna pogodba ni bila veljavno sklenjena, dogovor o ari ni veljaven.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 1.736,78 EUR zniža na 1.253,27 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencem naložilo, da morajo tožniku v petnajstih dneh nerazdelno plačati znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežku, in sicer za znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da so toženci dolžni tožniku nerazdelno povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.736,78 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Navaja, da so toženci oziroma takratni prodajalci1 odgovorni za neizpolnitev pogodbe, zato od njih zahteva vrnitev dvojne are. Ne strinja se s stališčem sodišča, da naj bi bil tožnik tisti, ki ni bil dovolj skrben v pravnem prometu ter da na strani tožencev oziroma takratnih prodajalcev ni nikakršne krivde, da ni prišlo do veljavne sklenitve kupoprodajne pogodbe s tožnikom in do realizacije pravnega posla. Toženci oziroma prodajalci so sklenili prodajno pogodbo tako s tožnikom kot tudi s P. B. ter od obeh prejeli aro in del kupnine, čeprav postopek odobritve pravnega posla s tožnikom še ni bil končan. Tožnik je vedel, da ima P. B. kot kmet in mejaš prednostno pravico pri nakupu predmetnih kmetijskih zemljišč, kar potrjuje njegovo navedbo, da so mu toženci oziroma prodajalci zagotovili, da P. B. njihovih nepremičnin ne bo kupil. Če mu tega ne bi zagotovili, zagotovo z njimi (glede na vedenje o predkupni pravici P. B. ne bi sklenil pogodbe ter plačal are in dela kupnine. Navedeno dokazujejo izpovedba tožnika, četrtega toženca in priče P. B., prodajni pogodbi sklenjeni s tožnikom in P. B., dopis prodajalcev P. B. z dne 4. 12. 2010, zapisnik Upravne enote Novo mesto z dne 12. 1. 2011 in druge listine v spisu. Drugačen zaključek sodišča je v nasprotju s slednjimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Prav tako so nejasni tudi razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Toženka v pritožbi nasprotuje odmeri stroškov postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Navaja, da tožnik svojih vlog ni označeval z vrednostjo storitev po Odvetniški tarifi, niti ni ustno specificiral stroškovnika. Meni, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo njegove stroške.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril, toženka pa v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Tožnik v pritožbi pod pretvezo uveljavljanja procesnih kršitev z očitki, da je zaključek sodišča v nasprotju z (zgoraj navedenimi) dokazi ter da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, izpodbija dejansko stanje glede ugotovitve sodišča prve stopnje o neodgovornosti toženke za neizpolnitev pogodbe. Očitek procesnih kršitev je v tem primeru zgolj navidezen. Tožnik se namreč ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so pravna prednica prve tožene stranke, druga, tretja in četrta tožena stranka v oktobru 2010 podale na Upravno enoto Novo mesto ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, ki so jih imele v solastnini. Ponudbo sta sprejela tožnik in P. B. Dne 15. 12. 2010 so sklenile prodajno pogodbo za predmetna kmetijska zemljišča s tožnikom. Slednji jim je ob sklenitvi pogodbe plačal aro v višini 4.000,00 EUR in dne 19. 12. 2010 še del kupnine v višini 6.000,00 EUR ter na Upravno enoto Novo mesto podal vlogo za odobritev pravnega posla. V zvezi z ugotavljanjem prednostne pravice nakupa zemljišč je bila na upravni enoti dne 12. 1. 2011 izvedena ustna obravnava. Pravna prednica prve tožene stranke, druga, tretja in četrta tožena stranka so nato dne 31. 1. 2011 sklenile prodajno pogodbo za predmetna kmetijska zemljišča s P. B. Dne 18. 11. 2011 je Upravna enota Novo mesto izdala odločbo, s katero vlogi tožnika za odobritev pravnega posla ni ugodila, z obrazložitvijo, da le-ta nima predkupne pravice.

9. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so toženci dolžni tožniku vrniti aro in del kupnine v skupnem znesku 10.000,00 EUR. Svojo odločitev je oprlo na 111. ter na 190. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07, v nadaljevanju OZ). Pojasnilo je, da pogodba sklenjena med pravdnima strankama nima pravne veljave, saj je Upravna enota Novo mesto ni odobrila v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 71/2011, v nadaljevanju ZKZ), ker pogoji po tem zakonu niso bili izpolnjeni. Nadalje je navedlo, da je P. B. pred vložitvijo pravde že uspel pridobiti predmetna zemljišča v skladu z ZKZ, in je torej glede na navedeno prišlo do prenehanja obstoječe pogodbe sklenjene med tožnikom in toženci oziroma prejšnjo prednico prvo tožene stranke. Nadalje je odločilo, da tožnik do dvojne are v višini 4.000,00 EUR na podlagi drugega odstavka 65. člena OZ ni upravičen. Ugotovilo je, da na strani tožencev oziroma takratnih prodajalcev ni nikakršne krivde, da ni prišlo do veljavne sklenitve kupoprodajne pogodbe, temveč je tožnik tisti, ki pri izpolnjevanju svoje obveznosti ni bil dovolj skrben.

10. Tožnik se v pritožbi ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Meni, da so toženci oziroma takratni prodajalci odgovorni za neizpolnitev pogodbe, zato od njih zahteva vrnitev dvojne are. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 65. člen OZ. V predmetni zadevi se namreč določbe 65. člena OZ v zvezi z aro in neizpolnitvijo pogodbe ne morejo uporabiti (kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve sodbe).

11. Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are (drugi odstavek 65. člena OZ). Skladno s prvim odstavkom 64. člena OZ je dogovor o ari akcesoren in deli pravno usodo pogodbe v zvezi s katero je bila ara plačana. Če je pogodba razvezana, odpade pravni temelj za plačilo are. Zato mora pogodbena stranka, ki je aro prejela, denarni znesek, ki ga je prejela kot aro, vrniti. Do plačila zneska v višini, ki je enak znesku are, je pogodbi zvesta stranka upravičena samo, če uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi kršitve pogodbene obveznosti druge pogodbene stranke2, torej če je pogodba razvezana zaradi vzroka, za katerega odgovarja druga pogodbena stranka. Za kršitev pogodbene obveznosti (ter nadaljnjo posledico - razvezo pogodbe zaradi te kršitve) odgovarja stranka, ki pogodbeno obveznost krši, torej stranka, ki ni pravočasno in pravilno izpolnila svoje obveznosti (prvi odstavek 239. člena OZ).3

12. Pogoj za veljavnost pravnega posla, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija, je v skladu z 19. členom ZKZ odobritev upravne enote.4 Pogodba je sklenjena s trenutkom, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe pod odložnim pogojem odobritve.5 Soglasje pristojne upravne enote je dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla.6 V obravnavanem primeru do odobritve prodajne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo, zato pravni posel ni veljaven in ne ustvarja nobenih pravnih učinkov.

13. Ker prodajna pogodba ni bila veljavno sklenjena, dogovor o ari ni veljaven (narava dogovora o ari je v skladu s prvim odstavkom 64. člena OZ akcesorna), zato tudi sankcije v zvezi z aro iz 65. člena OZ ne morejo biti utemeljene. V skladu s 65. členom lahko pogodbena stranka zahteva vrnitev dvojne are le v primerih razveze pogodbe zaradi neizpolnitve za katero odgovarja druga pogodbena stranka. V predmetni zadevi pa prodajna pogodba ni bila razvezana zaradi neizpolnitve, temveč le-ta sploh ni veljavno nastala. Ker ni veljavna, tožnik tudi nima materialnopravnega upravičenja, na podlagi katerega bi lahko zahteval vrnitev dvojne are. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 190. člena OZ7 glede vrnitve are in dela kupnine, ni pa utemeljeno sklicevanje sodišča na pravila o neizpolnitvi sklenjene pogodbe (111. in 65. člen OZ).

14. Kljub temu, da je pri izdaji izpodbijane sodbe prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik do plačila zneska v višini, ki je enak znesku are (4.000,00 EUR) ni upravičen. Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženka v pritožbi napada le stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, in sicer navaja, da tožnik svojih vlog ni označeval z vrednostjo storitev po Odvetniški tarifi, niti ni ustno specificiral stroškovnika. Predpostavka za odločitev o stroških postopka je opredeljena zahteva za povračilo le-teh (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Toženka spregleda, da je tožnik skladno s 163. členom ZPP priglasil in specificiral stroške postopka po vrsti in višini dne 27. 9. 2016 (list. št. 44), zato njene pritožbene navedbe o neopredeljeni zahtevi za povračilo stroškov postopka niso utemeljene.

16. Nadalje toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno (previsoko) odmerilo stroške tožnika. Slednje pritožbene navedbe so neupoštevne, saj so nekonkretizirane, je pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 154. člena ZPP.8 Sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi je bil sporen zgolj temelj9 (za njegovo ugotovitev pa tudi sicer ni bilo treba izvesti obsežnega dokaznega postopka), ne pa tudi višina zahtevka, zato do ločenega ugotavljanja uspeha po temelju in višini niti ne more priti. Pritožbeno sodišče je ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je izhajalo iz odmere stroškov obeh strank, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno ni bila sporna. Ugotovilo je, da je tožnik skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP uspel z 71,43 % (v 10.000,00 EUR od vtoževanih 14.000,00 EUR), toženka pa z 28,57 %. Tožniku je bilo priznanih 2.286,37 EUR stroškov, toženki pa 1.329,63 EUR, kar upoštevaje uspeh pravdnih strank pomeni, da mora toženka tožniku po medsebojnem pobotu povrniti 1.253,27 EUR pravdnih stroškov (1.633,15 EUR - 379,88 EUR) za postopek pred sodiščem na prvi stopnji.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov v višini 1.736,78 EUR znižalo na 1.253,27 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu10 je pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženke na pritožbo tožnika pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Toženka je sicer s pritožbo delno uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnik pa odgovora na pritožbo toženke ni vložil. 1 Prodajalci predmetnih nepremičnin so bili druga toženka, tretji in četrti toženec ter A. C. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvi toženec po pokojni A. C. stopil v pravno razmerje, ki ga je imela le-ta s tožnikom skladno s 142. členom Zakona o dedovanju. 2 Gre za primere zamud z izpolnitvijo, stvarnih ter pravnih napak. 3 N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, 1. knjiga (1. do 189. člen), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 396-398. 4 Na podlagi 22. člena ZKZ fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine poda vlogo za odobritev pravnega posla pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del. Upravna enota odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo. V postopku odobritve upravni organi upoštevajo predpostavke za odobritev iz 19. člena (in z njim povezanih določb) ZKZ, ki vključujejo tudi presojo o spoštovanju vrstnega reda predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ. 5 Glej tudi D. Ukmar, Sodno varstvo sprejemnika ponudbe pri prodaji kmetijskih zemljišč, Pravna praksa, št. 46, 2010, str. 8; N. Scortegagna-Kavčnik, Trenutek sklenitve pogodbe v prometu s kmetijskimi zemljišči, Pravna praksa, št. 18, 2011, str. 7; F. Krivec, Pravno varstvo prodajalca (ponudnika) pri prodaji kmetijskega zemljišča, Pravna praksa, št. 23, 2012, str. 12; D. Brulc, Pravno varstvo kupca kmetijskega zemljišča, Pravna praksa, št. 22, 2014, str. 6. 6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009, sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 - Pravna mnenja I/2012 in V. Kranjc v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, 1. knjiga (1. do 189. člen), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 221-222. 7 V skladu s prvim odstavkom je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 8 Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik uspel po temelju s 100 %, po višini pa z 71 %, in je torej njegov skupni uspeh 85,5 %, uspeh toženke pa 14,5 %. 9 Tožnik je uspel po temelju v delu vrnitve kupnine v višini 6.000,00 EUR in are v višini 4.000,00 EUR na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ, ni pa uspel po temelju v delu glede vrnitve dvojne are v višini 4.000,00 EUR na podlagi drugega odstavka 65. člena OZ. 10 V delu, kjer toženka navaja, da tožnik ni podal opredeljene zahteve za povračilo stroškov postopka in torej sodišče sploh ne bi smelo odločiti o stroških postopa tožnika.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia