Jedro

Tožnica se glede na izkazana nasilna ravnanja toženca ni bila dolžna vrniti nazaj v nepremičnino, ki je njuno skupno premoženje, niti dopustitve rabe od toženca v tej situaciji ni bila dolžna zahtevati.

Za utemeljenost zahtevka po 198. členu OZ ni pomembno, ali pomeni pridobitev stvari za obogatenega objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Pri ugotavljanju višine uporabnine, do katere je upravičena tožnica, je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustaljeno stališče sodne prakse, v skladu s katerim je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrglo del podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 56.989,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 53.964,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe. V III. točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožnice v znesku 3.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do prenehanja obveznosti in zneska 3.332,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do prenehanja obveznosti. V IV. točki izreka pa je tožencu naložilo plačilo 47.752,23 EUR tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so razvidni iz izreka sodbe. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 1.411,15 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da tožnica sploh ni zatrjevala, da je na kakršenkoli način in kadarkoli zahtevala dopustitev uporabe predmetne stanovanjske hiše, bodisi za bivanje bodisi za oddajo v najem, kar je izpovedala tudi na glavni obravnavi 30. 8. 2013. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zmotnem prepričanju, da že sama pogojna obsodilna kazenska sodba tožnico opravičuje do uporabnine za predmetno stanovanjsko hišo. Zato je dejansko stanje ostalo zmotno ali nepopolno ugotovljeno, sodba pa obremenjena tako z napačno uporabo materialnega prava, kot tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Obremenjena pa je tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka 7. in 212. člena ZPP. Ravno to, da je bila tožencu izrečena pogojna obsodba z zaporno kaznijo 7 mesecev zapora v preizkusni dobi 3 let kaže na to, da je bilo tožnici omogočeno mirno bivanje v stanovanjski hiši, na kar jo je toženec pozival, čemur pa sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo. Poleg tega se za utemeljenost tožničinega zahtevka zahteva njeno aktivno ravnanje, ki ga ni izkazala.

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odločilo, da je toženec kot fizična oseba pasivno legitimiran tudi za del zahtevka tožnice, ki se nanaša na uporabo gostinskega lokala X., d. o. o. Pravdni stranki ne moreta razpolagati s sredstvi podjetja.

Prav tako je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo uporabnino na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke, ki pa ne izkazuje konkretnega in realnega prikrajšanja tožnice. Konkretno in realno prikrajšanje dejansko pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na zaslužek pravdnih strank, ki sta ga ustvarjali z oddajanjem sob v času pred odselitvijo tožnice. Sodišče prve stopnje je glede višine uporabnine napačno izhajalo iz stališča, da je bistveno, koliko denarnih sredstev bi toženec lahko iztržil, do obratovalnih stroškov nepremičnine pa se ni opredelilo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali se je tožnica prostovoljno odselila iz stanovanja, ni utemeljen. Glede na to, da je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva na škodo tožnice, je zaključek sodišča prve stopnje, da se je bila tožnica prisiljena odseliti, pravilna. Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožnica glede na izkazana nasilna ravnanja toženca ni bila dolžna vrniti nazaj v nepremičnino, niti dopustitve rabe od toženca v tej situaciji ni bila dolžna zahtevati.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja nepremičnina(1), glede katere tožnica zahteva uporabnino, skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožnice 40%, delež toženca pa 60%. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena do uporabnine, pravilna.

7. Ob zgoraj povzetih ugotovitvah sodišča prve stopnje (torej, da je toženec tisti, ki je tožnici preprečil uporabo nepremičnin, ki sodijo v skupno premoženje) pritožbeni očitek, ki izpodbija pasivno legitimacijo toženca glede uporabnine za gostinski lokal, ni utemeljen in je nerazumljiv. Toženec je trdil, da poslovni prostor uporablja podjetje X. d. o. o., ni pa izkazal, da je podjetje (in ne tožeča stranka) lastnik nepremičnine in ni niti trdil, da bi uporabo tega dela skupnega premoženja tožnici preprečila gospodarska družba (in ne toženec).

8. Za utemeljenost zahtevka po 198. členu OZ ni pomembno, ali pomeni pridobitev stvari za obogatenega objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Pri ugotavljanju višine uporabnine, do katere je upravičena tožnica, je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustaljeno stališče sodne prakse, v skladu s katerim je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine, kot to izhaja iz mnenja sodne izvedenke. Zato pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija višino prisojene uporabnine, niso utemeljene.

9. Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo (198. člen OZ), prav tako pa ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe jasni, razumljivi in med njimi ni nasprotij. Prav tako ni utemeljen očitek pritožbe o zagrešeni kršitvi iz 7. in 212. člena ZPP.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

(1) Zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine je toženec.