Jedro

V konkretnem primeru se tožnica glede na izkazana nasilna ravnanja toženca ni bila dolžna vrniti nazaj v nepremičnino, niti dopustitve rabe od toženca v tej situaciji ni bila dolžna (posebej) zahtevati. Torej revidentova teza, da tožnica svojega prikrajšanja ni izkazala, ne drži.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.816,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrglo del podrejenega „tožbenega zahtevka“, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 56.989,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v znesku 53.964,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe. V III. točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožnice v znesku 3.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do prenehanja obveznosti in zneska 3.332,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do prenehanja obveznosti. V IV. točki izreka pa je tožencu naložilo, da tožnici plača 47.752,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so razvidni iz izreka sodbe. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Najprej obširno povzema prvostopenjsko sodbo, pritožbo in drugostopenjsko sodbo. Ne sprejema namreč zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica prikrajšanje izkazala že s tem, da je bila tožencu izrečena pogojna obsodba za kaznivo dejanje v škodo tožnice. Posebej se ne strinja, da je tožnici prikrajšanje nastalo tudi iz naslova (ne)oddajanja gostinskega lokala. S sklicevanjem na judikate Vrhovnega in višjega sodišča poudarja, da mora biti prikrajšanje konkretno in realno ter da je v obravnavani zadevi pomanjkanje tožničine zahteve po dopustitvi uporabe šteti kot pomanjkanje konkretnosti in realnosti prikrajšanja. Ne sprejema tudi zaključka, da je višina uporabnine enaka znesku povprečne tržne najemnine (in v zvezi s tem pritožbenemu sodišču očita, da ni navedlo sodne prakse Vrhovnega sodišča). Zatrjuje kršitve 7. in 212. člena ter kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

7. Ostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah toženec ne konkretizirata, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da sta pravdni stranki bivša zakonca, in da nepremičnine, glede katerih tožnica zahteva uporabnino, predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožnice 40-odstotkov, delež toženca pa 60-odstotkov. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva na škodo tožnice, in da se je bila tožnica zato prisiljena odseliti (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Upoštevajoč navedeno dejansko podlago revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da se tožnica glede na izkazana nasilna ravnanja toženca ni bila dolžna vrniti nazaj v nepremičnino, niti dopustitve rabe od toženca v tej situaciji ni bila dolžna (posebej) zahtevati. Torej revidentova teza, da tožnica svojega prikrajšanja ni izkazala, ne drži. Zato je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine materialnopravno utemeljen (198. člen Obligacijskega zakonika). Toženec je namreč v vtoževanem obdobju izključno „uporabljal“ tudi tožničin solastniški delež, ne da bi za to imel pravno podlago (medtem ko je bila tožnici souporaba v sorazmerju s svojim deležem zaradi nasilja v resnici onemogočena). Zato mora tožnici za uporabo njenega solastniškega deleža povrniti korist, ki jo je imel v tem, da ji ni plačeval uporabnine/najemnine. Tožnica je bila namreč prikrajšana, ker ni dobila uporabnine za toženčevo uporabo njenega solastniškega deleža. 10. Višina uporabnine predstavlja korist, ki jo je toženec imel v tem, da je izključno uporabljal tudi tožničin solastniški delež na spornih nepremičninah. Po sodni praksi je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar(1). Zato sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko sta se oprli na mnenje izvedenke, ki je pri izračunu višine uporabnine za primerjavo vzela ponudbe za oddajo podobnih stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov (pri čemer je upoštevala, da so ponudbe najemnin vsaj 10 % višje od realiziranih), na primeren način ugotovili višino koristi toženca.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo in stroškovnikom na listovni št. 232 spisa.

(1) Glej npr. zadeve VS RS II Ips 626/2008, II Ips 698/2009 in II Ips 305/2011.