Jedro

Ustna, nekonkretizirana zaveza za sklenitev neke pogodbe v bodočnosti, ne more predstavljati veljavnega zavezovalnega posla za prenos lastninske pravice na spornem stanovanju na tožnico in drugega toženca in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine (zemljiškoknjižnega dovolila).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i , tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 2.374,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2006 dalje ter pritožbene stroške v višini 280,90 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je darilna pogodba, sklenjena dne 25.08.1998, overjena pri notarki dne 23.09.1998, med K.Š. kot darovalko in G.K. kot obdarjencem, na podlagi katere je darovalka podarila obdarjencu stanovanje v K., vl. št. E 37 B-IV, parc. B-1 1048 k.o. K., stan. E-3 v izmeri 44, 49 m2 v I. nadstropju, brez pravnega učinka do tožnice F.K., in sicer v višini njenega solastnega deleža ene polovice na tem stanovanju, kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti tožnici listino, sposobno za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila tako listino. Toženim strankam je naložilo, da so solidarno dolžne plačati tožnici pravdne stroške v višini 655.051,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2006 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po napotilu pritožbenega sodišča ugotoviti le, ali obstaja tisto odločilno dejstvo, ki bi ustanavljalo pravico tožnice na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Na tožnici je bilo, da dokaže pogoje za prenos lastninske pravice od prve toženke nanjo. Dejstvo izročitve kupnine za ta spor pravno ni pomembno. Sodišče se je ponovno ukvarjalo z vsem mogočim in v sodbi ni zavzelo jasnih razlogov. Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča, da je bil namen pravdnih strank ob izročitvi denarja prepis lastništva. Glede tega že samo ugotavlja, da se tožnica in prva dva toženca niso nikoli skupaj dogovorili glede namena izročene kupnine. Tožnica v svoji izpovedi ni potrdila, da bi med njo in prvo toženko obstajal dogovor o sestavi listine, o prepisu, skratka o vsem tistem, kar je potrebno za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Prodaja stanovanja v ul. V.P. ni bila zaradi nakupa stanovanja v Ž., marveč zaradi vrnitve posojila, kar so potrdile vse pravdne stranke. Tožnica je jasno povedala, da se s prvo toženko nikoli ni pogovarjala o lastninski usodi stanovanja v Ž. ul. v K. Logično ji je bilo, da če stanovanje v ul. V.P. proda in če kupnino vloži v stanovanje v Ž. in če to toženka sprejme, da se bo stanovanje prepisalo nanjo in drugega toženca. Jasno je torej, da med tožnico in prvo toženko ni bilo nikakršnega dogovora o prenosu lastninske pravice na spornem stanovanju na tožnico. To, kaj sta se dogovarjala tožnica in drugi toženec ni pravno pomembno, saj njuna izjava volje ne veže tudi prve toženke. Zato je nasprotna odločitev sodišča, da pa vendarle tak dogovor obstoji, povsem napačna. Sodišče očitno svojo odločitev gradi na izjavi prve toženke, da so se glede prepisa pogovarjali, da bi stanovanje prepisala na sina, v kolikor bi bilo z zakonom s tožnico vse v redu, sin pa bi potem lahko naprej naredil kar bi hotel, lahko tudi prepisal polovico na tožnico. Ker pa sta se razvezala, do prepisa ni prišlo. Tudi drugi toženec je povedal, da sta se le s tožnico pogovarjala glede prepisa stanovanja nanju, toda slednji naj bi bil opravljen šele po smrti prve toženke. Takega dogovarjanja, v katerem morebitne tri pogodbene stranke ne sodelujejo istočasno skupaj in ko vsaka posebej izraža svojo pogodbeno voljo, nikakor ni mogoče šteti za podlago pravnoposlovnemu prenosu lastninske pravice, ki bi bilo lahko podlaga za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tako izjavo prve toženke gre kvečjemu tolmačiti kot njeno časovno nedoločeno obljubo, katere realizacijo je vezala z razveznim pogojem. Ker se je ta uresničil (razveza zakonske zveze med tožnico in drugim tožencem), se šteje, kot da te obljube ni bilo. Ni odločilno, ali je prva toženka, tedaj, ko je to izjavo dajala, vedela ali ni vedela, da bo do razveze zakonske zveze prišlo. Zato ima tožnica napram prvi toženki kvečjemu zahtevek drugačne narave, ne pa takega, kot ga vtožuje. Prva toženka je prepričana, da iz opisanih izjav tožnice in prvih dveh tožencev, ni moč razbrati, da bi bilo doseženo tako soglasje volj za sklenitev pravnega posla, ki bi lahko bilo podlaga postavljenemu zahtevku. Okoliščino, da je prvotoženka vzela tožnico in drugega toženca na stanovanje, pa je pripisati temu, da je šlo za sina in snaho. To pa ne pomeni nobenega konkludentnega ravnanja, iz katerega naj bi izhajal titulus za tožničino lastnino. Sicer pa tožnica v tožbi niti ne zatrjuje pridobitnega naslova iz konkludentnih ravnanj prve toženke, marveč zatrjuje obstoj dogovora med tožnico in prvima dvema tožencema. Takega dogovora pa ne potrjuje noben izveden dokaz. Niti ga ne potrjujejo izpovedi prič E.K. in F.Š., četudi se sodišče prve stopnje opira na te izpovedi. Navedeni priči nista vedeli povedati ničesar lastnega v zvezi z obstojem zatrjevanega dogovora o lastništvu stanovanja v Ž. v K. Priča K. je izpovedala le to, kar naj bi ji povedala prva toženka. Ta priča ni povedala ničesar v zvezi z obstojem zatrjevanega dogovora o prenosu lastnine na tožnico. Za oceno o tem, ali je med tožnico in prvo toženko obstajal dogovor za nakup stanovanja, pa ni pomembno to, kaj naj bi prva toženka izrazila navedenim pričam, ker dogovora med tožnico in prvotoženko ni bilo. Zato dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožnici in pričam, katere naj bi potrdile tožničino izpoved o dogovoru glede prenosa lastništva, ni mogoče slediti. Zato je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Zaradi tega pa je napravilo tudi napačno materialnopravne zaključke. Bistvo spora je v obstoju zavezovalnega pravnega posla, iz katerega naj bi izhajala obveza prve toženke, da tožnici izstavi zemljiškoknjižno listino za pridobitev njene solastninske pravice do deleža 1/2 na spornem stanovanju. Zavezovalni pravni posel naj bi, potrditvah tožnice, predstavljal nek dogovor med pravdnimi strankami, kateremu tožnica pripisuje pravno naravo darilne pogodbe. Sodišče je v sodbi izključilo obstoj darilne pogodbe, šlo naj bi za odplačno pogodbo, toda točnega dogovora o naravi pogodbe med strankami ni bilo. Sodišče ugotavlja, da je obstajala pogodbena zaveza prve toženke za sklenitev kakršnekoli pogodbe, lahko tudi darilne ali kupne pogodbe, glede na poznejšo odločitev strank, vnaprej pa to ni bilo opredeljeno in predvideno. Skupen namen pa naj bi gotovo bil, po prepričanju sodišča, prepis lastništva. Takšno razlogovanje pa je popolnoma pravno zmotno. Tožnica zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo vpisala svojo solastninsko pravico do deleža 1/2 na spornem stanovanju. Za utemeljenost takega zahtevka pa bi morala dokazati obstoj oziroma že sklenjen zavezovalni pravni posel, iz katerega bi lahko tak zahtevek črpala. Takega zavezovalnega pravnega posla pa tožnica ni uspela dokazati. Sodišče pa veže obstoj takega zavezovalnega pravnega posla na predsklenitveno fazo pravnega posla. Namreč sama zaveza oziroma obljuba za sklenitev kakršnegakoli zavezovalnega pravnega posla še ne predstavlja tudi dejstva, da je do sklenitve takega pravnega posla tudi prišlo. Zaradi tega je zaključek sodišča, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine lahko temelji tudi na zavezi za bodočo sklenitev kakršnekoli pogodbe materialnopravno popolnoma zgrešen in nasproten našemu obligacijskemu in stvarnemu pravnemu redu. Ker sodišče ni ugotovilo, kateri pravni posel naj bi pravdni stranki sploh sklenili in kdaj naj bi ga sklenili, tudi ni moglo prepričljivo odločiti o podanem ugovoru zastaranja. Sicer pa te navedbe in navedbe glede sklepčnosti zahtevka, v smislu določbe 362. čl. ZPP, sploh niso prepozne. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. Zato nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Na sklepčnost zahtevka pa mora sodišče paziti tudi samo po uradni dolžnosti. Nesklepčnost zahtevka se kaže v samem izreku sodbe, da so tožene stranke dolžne izstaviti tožnici listino, sposobno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tako listino (zemljiškoknjižno dovolilo) lahko izda le oseba, ki je imetnik stvarne pravice. Povedano drugače. Tožnica ne more postaviti obligacijske zahteve za izstavitev zemljiškoknjižne listine napram vsem trem tožencem, ker ni z vsemi tremi v obligacijski zavezi. Ni pa ugotovljeno, s katerim tožencem je tožnica sploh v taki zavezi. Zato je tak zahtevek nesklepčen in že to terja njegovo zavrnitev. Sodišče druge stopnje je tudi že opozorilo, da je treba zadevo presojati tudi v luči obvezne obličnosti. Toda sodišče prve stopnje o tem vprašanju ni zavzelo odločilnih dejstev. To pa je odločilno dejstvo. Namreč pravni posli, na temelju katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, morajo biti sklenjeni v pisni obliki, sicer je tak posel ničen. V tem primeru sodišče ves čas govori o ustnem dogovoru in ne pove, zakaj takemu ustnemu dogovoru daje tako moč, da je slednji lahko podlaga vtoževanemu zahtevku. Pri tem se sodišče sklicuje na teorijo realizacije dogovora. Toda do sklenitve končne pogodbe, kot ugotavlja sodišče, še ni prišlo. Zato tudi teorija realizacije v tem primeru odpade. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, kateri so podani, so nejasni, nelogični in tudi sami s seboj v nasprotju. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Posledično je tudi odločitev glede izpodbijanja pravnih dejanj prvotoženke zmotna. Sodišče ni določno časovno opredelilo nastanka domnevnega pravnega posla in s tem tudi ne zapadlosti izpolnitve obveznosti, ki naj bi izhajala iz takega pravnega posla. Zato ni podan element iz 280. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Prva toženka je namreč šele iz vložene tožbe zvedela za tožničine, na ničemer oprte zahteve po lastništvu stanovanja. Tudi tretji toženec ni vedel za tožničine zahteve po stanovanju. Zato je varovana njegova dobra vera pri sklepanju izpodbijane darilne pogodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že opozorilo, da bi tožnica, ker ni sporno, da je prva toženka ob nakupu stanovanja leta 1993 postala lastnica le tega, za uspeh v tej pravdi morala dokazati pogoje za prenos lastninske pravice od prve toženke nanjo. Eden bistvenih pogojev pa je veljaven zavezovalni posel, konkretna obligacijska pogodba, na to pritožba utemeljeno opozarja, iz katere izhaja zaveza pogodbene stranke, da prenese lastninsko pravico. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bil tak zavezovalni pravni posel kot podlaga prenosu lastninske pravice in ki utemeljuje zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ustna zaveza prve toženke, da bo na tožnico in drugega toženca prenesla lastninsko pravico (2. odst. 10. str. sodbe), ki pa ni bila konkretizirana, ni bila dogovorjena niti vrsta pogodbe niti rok sklenitve pogodbe (str. 8 sodbe). Prav ima pritožba, da je takšno razlogovanje pravno zmotno. Ustna, nekonkretizirana zaveza za sklenitev neke pogodbe v bodočnosti, ne more predstavljati veljavnega zavezovalnega posla za prenos lastninske pravice na spornem stanovanju na tožnico in drugega toženca in s tem za utemeljenost tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine (zemljiškoknjižnega dovolila). Materialnopravne podlage, ki bi to utemeljevala, ni. Povsem mogoče je, da sta tožnica in drugi toženec razmišljala o prenosu lastninske pravice nanju (kot sta oba izpovedala), glede na to, da sta prvi toženki dala denar za nakup stanovanja in so se s prvotoženko o tem pogovarjali (čeprav je slednja izpovedala le o pogovorih o prenosu lastninske pravice na spornem stanovanju na sina). Vendar taki pogovori o nameravanem prenosu lastništva še ne morejo predstavljati po tožnici zatrjevanega dogovora o prenosu lastništva. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je bila ustna zaveza prve toženke realizirana, saj ima tožnica stanovanje v posesti (posest utemeljuje z dejstvom, da tožnica v stanovanju stanuje in ne plačuje najemnine, le stroške, 1. odst. 8. str. sodbe). Tudi sklicevanje na teorijo realizacije pritožba utemeljeno napada. To bi lahko bilo na mestu, če bi bila sklenjena darilna pogodba - ustna darilna pogodba je sklenjena, ko je podarjena stvar izročena (par. 493 Obči državljanski zakonik - ODZ), vendar pa je izročena, ko lahko obdarjenec z njo prosto razpolaga, to pa je tedaj, ko jo lahko tudi odtuji. Takih ugotovitev pa v izpodbijani sodbi ni. Iz na prvi stopnji ugotovljenih dejstev tako ne izhaja, da bi bil med pravdnima strankama sklenjen pravni posel, konkretna pogodba z zavezo prve toženke, da prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju na tožnico, zgolj plačilo kupnine, ko je prva toženka v svojem imenu sklenila kupno pogodbo, pa tudi ne predstavlja takega pravnega posla (take trditvene podlage niti ni bilo), v posledici je zato zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnica vpisala kot solastnica do 1/2 na spornem stanovanju, ker darilna pogodba, na podlagi katere naj bi se v zemljiški knjigi vpisal tretji toženec, ne učinkuje proti njej, neutemeljen in se izkažejo ostale pritožbene navedbe zato kot nepomembne. Pritožbeno sodišče se je zato v obrazložitvi , v skladu s 1. odst. 360. čl. ZPP, omejilo le na presojo pritožbenih navedb, ki so v tej zadevi odločilnega pomena. Ob vsem povedanem je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (4. odst. 358. čl. ZPP).

Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je prvotoženka v pravdi uspela, ji je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške po Odvetniški tarifi-OT (stroškovnik na list. št. 52 in 120 spisa) v višini 4.212,60 točk, z upoštevanjem 20% DDV in potnih stroškov 54,24 EUR (za odgovor na tožbo, prvo pripravljalno vlogo in obravnavo 22.04.2003 po 500 točk in trajanje 100 točk, za obravnavo 17.06.2003 300 točk in trajanje 50 točk, za vlogo z dne 09.02.2005 in 28.11.2006 po 250 točk, za obravnavo 15.03.2005 in 30.11.2006 po 500 točk ter odsotnost iz pisarne dva krat po 80 točk, za pritožbo z dne 05.05.2005 500 točk ter za končno poročilo 20 točk ter materialne stroške po 13. čl. OT).

Ker je prva toženka s pritožbo uspela, je upravičena do pritožbenih stroškov, katere je dolžna poravnati tožnica, in sicer za pritožbo 500 točk po OT in materialne stroške 2%, z upoštevanjem 20% DDV, skupaj 280,90 EUR (154., 165. čl. ZPP).