Jedro

Tožnika sta pri vložitvi prošnje navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite po tem, ko je na podlagi 1. odstavka 130. člena ZUP združila v skupno obravnavanje obe prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe tožnice v prošnji za mednarodno zaščito, podani na predpisanem obrazcu, v kateri je navedla, da sta z mladoletnim sinom prispela v Slovenijo iz Beograda z redno avtobusno linijo preko Hrvaške v Ljubljano, njena ciljna država pa je Slovenija zato, ker je v EU in spoštuje zakone, ima podoben jezik in boljše pogoje za življenje. Kot razlog, zaradi katerega je zapustila izvorno državo oziroma se je odločila zaprositi za mednarodno zaščito je navedla, da ni imela kje stanovati, nima zadovoljenih osnovnih življenjskih potreb, nanjo izvajajo pritisk, da se vpiše v kakšno politično stranko, da bi na takšen način pridobila osnovne življenjske pogoje. Meni, da se ji dogaja spolna diskriminacija. Pripada družbeni skupini mater samohranilk, kar onemogoča nadaljnje pogoje za življenje in izobraževanje. V njeni izvorni državi menijo, da ji ni potrebno delati, saj je dovolj to, da je mati samohranilka. Po njihovem mnenju bi morala biti doma in skrbeti za otroka, ne pa, da bi bila zaposlena. Ne želijo ji pomagati. Navedla je primer, da ji zaradi njene brezposelnosti želi Center za socialno delo Beograd odvzeti otroka po tem, ko je pisno zaprosila pomoč, in sicer za nastanitev in za socialno pomoč, odgovorili pa so ji ustno, da ji ne morejo pomagati niti glede finančne pomoči niti glede stanovanja. V nadaljevanju je pojasnila vzroke za svojo brezposelnost in opisala svoje zaposlitve pri različnih delodajalcih ter pri tem navedla, da je bila v podjetju A. tehnološki višek, na šoli pa je dala sporazumno odpoved zaradi premajhnega števila ur in oddaljenosti delovnega mesta, tako da se je morala tja voziti daljši čas. Imela pa je že urejeno tudi službo s polnim delovnim časom in za nedoločen čas v podjetju, ki je bilo v zasebni lasti. Nato se je lastnik odločil, da zamenja zaposlene in jo odpusti, na koncu pa je dvakrat delala v šoli, in sicer za določen čas, za nadomeščanje odsotnih delavcev. Na izrecno vprašanje, kdo izvaja nanjo pritisk, da se naj včlani v kakšno politično stranko, kot je omenila v svoji izjavi, je pojasnila, da ji na splošno ljudje, ko jim pove, da bi se rada zaposlila, svetujejo, naj se včlani v kakšno politično stranko in da na takšen način lažje dobi zaposlitev. V zvezi z zatrjevano spolno diskriminacijo pa je na dodatno vprašanje pojasnila, da je samohranilka in da bi mogoče prej kot njo zaposlili moškega, saj ima ona otroka in bo vzela bolniški stalež zanj. V Republiki Srbiji je za pomoč zaprosila Center za socialno delo v Beogradu in je na posebno dodatno vprašanje odgovorila, da je že predhodno pojasnila, kakšen odgovor je dobila iz njihove strani. To so razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito ter dodala, da se vrši politični pritisk, da naj se včlani v kakšno politično stranko, Center za socialno delo pa ji grozi, da ji bodo odvzeli otroka, ker nima sredstev za preživljanje. Dodatno je na posebno vprašanje pojasnila, da od otrokovega očeta dobiva približno 100 EUR preživnine, to pa je znesek, ki je po mnenju Centra za socialno delo Beograd dovolj za otroka in za preživetje, vendar v resničnosti to ne zadostuje. Zadnjih pet let je živela sama z otrokom na različnih naslovih, v najetih stanovanjih, njena starša, ki živita v B., pa nimata niti možnosti niti ne želita, da bi živela z njima, enako ne tudi njena sestra, ki živi v Beogradu. Na izrecno vprašanje, če je bila kdaj v izvorni državi na kakršenkoli način preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, je tožnica navedla, da zaradi političnega prepričanja, ker ne želi biti pripadnica nobene politične stranke, pritisk nanjo pa izvajajo običajni ljudje, ki ji na takšen način skušajo svetovati, a nanjo vršijo pritisk ker je apolitična. Pripada določeni družbeni skupini – mati samohranilka in uveljavlja spolno diskriminacijo, od Slovenije pa pričakuje, da ji bo nudila zaščito v zvezi s tem, kar je navedla. Želi, da se ji otroka ne odvzame in da se ji s tem ne grozi. Želi tudi osnovne življenjske pravice, ki jih ima vsak državljan za normalno bivanje. Navedla je še, da se nima kam vrniti in da bi ji verjetno odvzeli otroka. Vrnila bi se v isto situacijo in bi bila s svojim otrokom ogrožena. Pisno ni nikoli prejela nobene odločbe glede odvzema otroka, dobila je samo ustne grožnje s strani Centra za socialno delo. Na posebno vprašanje, kdaj je zaprosila za socialno pomoč in kakšen je bil odgovor je navedla, da je bilo to približno mesec dni pred prihodom v Slovenijo, ko je pisno zaprosila Center za socialno delo za pomoč in kakšno, ustno pa so ji odgovorili, da ji ne morejo pomagati glede nastanitve in pridobitve socialne pomoči, če pa ne bo mogla preživljati svojega otroka, so ji zagrozili, da ji ga bodo odvzeli in tožnica verjame, da bi grožnje uresničili, če bi ostala v Republiki Srbiji. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema vsebino tožničine pisne vloge, brez navedbe datuma, ki jo je diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v Beogradu prejelo 29. 2. 2012, iz katere izhaja, da si želi v Sloveniji pridobiti nek pravni status in varnost, v Republiki Srbiji pa so ji onemogočene vse človekove pravice, in sicer pravice do dela v skladu z izobrazbo in ustreznim plačilom, do reševanja stanovanjskega problema, strokovnega usposabljanja, poleg tega pa je onemogočeno normalno življenje njenemu otroku, in sicer pravica do stanovanja in šolanja ter vse drugo, kar se razume kot človekove in otrokove pravice; v Slovenijo bi se rada priselila s svojim 7 let starim otrokom, da bi si pridobila vse pravice, ki so jima kratene v izvorni državi, ker meni, da je s tem ogroženo tudi njeno življenje. Prošnjo za svojega mladoletnega otroka opira na svoje izjave, podane pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka na podlagi dokumentacije v spisu in izjav, ki jih je podala tožnica ob vložitvi prošnje ugotavlja, da tožnika svojo prošnjo utemeljujeta na podlagi tega, da so jima v izvorni državi onemogočene človekove pravice, in sicer pravica do dela v skladu z izobrazbo in z ustreznim plačilom, pravica do stanovanja in pravica do strokovnega usposabljanja oziroma šolanja. Na podlagi tožničinih izjav tožena stranka ugotavlja, da tožnika v izvorni državi nista preganjana s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov, zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini, saj je tožnica v svojih izjavah zgolj navajala, da ji običajni ljudje svetujejo, naj se včlani v kakšno politično stranko, da bi si s takšnim ravnanjem pridobila oziroma omogočila boljše življenjske pogoje, nihče pa ji ni tega vsiljeval, pač pa so ji tako zgolj svetovali. Prav tako tožena stranka ne more sprejeti njenih navedb, da je v izvorni državi diskriminirana zaradi spola z razlogom, da bi moškega prej zaposlili na prosto delovno mesto kot njo, ker je mati samohranilka. Po presoji tožene stranke so izjave, ki jih je navedla kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito zase in za svojega mladoletnega sina, nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ (2. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), saj jih v ničemer ni mogoče povezati z njeno raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode. Pri tem ugotavlja, da tožnica sama navaja, da naj bi bila v izvorni državi preganjana zaradi političnega prepričanja, spola in pripadnosti določeni družbeni skupini, kljub temu pa njenih navedb ni mogoče ovrednotiti kot preganjanje, pač pa le kot težnjo po izboljšanju osnovnih življenjskih potreb, kot so pravica do dela v skladu z izobrazbo, pravica do bivališča, pravica do strokovnega usposabljanja, pravica do šolanja, kar je mogoče ovrednotiti kot razloge ekonomske narave. V zvezi s spolno diskriminacijo in pripadnostjo določeni družbeni skupini pa tožnica prav tako ni navedla nobenega konkretnega primera, razen zgolj njeno mnenje o možnostih zaposlitve na kakšno delovno mesto v primerjavi z drugimi možnimi kandidati. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnici v izvorni državi dana možnost izobraževanja, saj si je pridobila naziv mag. kemije, prav tako pa je tudi njen mladoletni sin vse do odhoda iz izvorne države obiskoval osnovno šolo. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev njunih prošenj kot očitno neutemeljenih, saj so dejstva, ki jih je tožnica navedla v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ in so zgolj ekonomske narave. V konkretnem primeru tožena stranka zaključuje tudi, da ni mogoč zaključek, da bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem, kot tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, tožnica pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi in prav tako tudi ne, da bi v primeru vrnitve v Republiko Srbijo njej in njenemu mladoletnemu otroku grozila resna škoda. Čeprav je sicer na koncu izjave navedla, da bi ji verjetno ob vrnitvi odvzeli otroka, tožena stranka dodaja, da odločbe o odvzemu otroka tožnica ni prejela, pač pa je šlo za ustne „grožnje“ s strani Centra za socialno delo Beograd, ki pa se niti ne skladajo z njenimi predhodnimi navedbami, da Center za socialno delo Beograd ugotavlja, da je 100 EUR, ki jih tožnica prejema od bivšega moža, dovolj za otroka in preživetje. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da Center za socialno delo Beograd tožnici ne bo odvzel mladoletnega sina, ker sam ugotavlja, da ima tožnica dovolj finančnih sredstev za njuno preživetje. Ob upoštevanju 3. odstavka 2. člena v povezavi z 28. členom ZMZ tožena stranka kot splošno znano dejstvo navaja, da v Republiki Srbiji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Poleg tega pa je toženi stranki kot pristojnemu organu tudi v zvezi z njegovim siceršnjim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države in tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse znano, da varnostna situacija v Republiki Srbiji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi vsaka, v to državo vrnjena oseba, bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Po navedenem tožena stranka ugotavlja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite in je njuni prošnji kot očitno neutemeljeni zavrnila na podlagi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

2. Tožnica v tožbi izpostavlja, da pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel, zato mora takšna odločitev vsebovati celovito presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti tožnikovega življenja ali svobode ter da tožnik v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Po mnenju tožnikov v konkretnem primeru tožena stranka takšne celovite presoje ni naredila, ampak je navedla splošno znana dejstva, da v izvorni državi tožnikov ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in da iz sodne prakse nekaterih držav EU izhaja, da varnostna situacija v Republiki Srbiji ni taka, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Po mnenju tožnikov bi morala tožena stranka v rednem ugotovitvenem postopku, ne pa v pospešenem, ugotoviti, kaj bi se zgodilo tožnikoma, če bi se morala vrniti v izvorno državo, če bi bila z njuno vrnitvijo ogrožena njuno življenje ali svoboda in ali tožeča stranka ne bi bila žrtev mučenja ali nečloveškega ravnanja. Izvajanje pritiska na ta način, da se tožnici grozi, da se ji bo odvzelo otroka, če ne bo politično aktivna, pa predstavlja nečloveško ravnanje in kršitev mednarodne konvencije. Sodišču tožnika predlagata, da izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še navaja, da se ne strinja s tožbenimi navedbami, češ da tožena stranka ni naredila celovite presoje o ogroženosti tožnikov ob vrnitvi v izvorno državo, saj je v izpodbijani odločbi tožena stranka navedla, da tožnica v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi oziroma izjav ni mogoče v ničemer povezati z njeno raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti jih ni mogoče povezati z razlogi resne škode. Razloge, ki pa jih je navedla, pa je mogoče ovrednotiti le kot razloge ekonomske narave. Tožena stranka poudarja, da se je v izpodbijani odločbi opredelila tudi do groženj, da bi naj se tožnici odvzelo mladoletnega tožnika, in sicer na podlagi tožničinih izjav, da bi naj ji Center za socialno delo Beograd odvzel mladoletnega tožnika v primeru, če ne bi imela sredstev za preživljanje, medtem ko je v izpodbijani odločbi tožena stranka med drugim tudi ugotovila, da se tožničine izjave ne skladajo s tem, saj naj bi ji ravno Center za socialno delo dejal, da 100 EUR, ki jih tožnica prejema od bivšega moža, zadostuje za preživetje in za mladoletnega tožnika. Na podlagi tega je tožena stranka ugotovila, da Center za socialno delo tožnici ne bo odvzel mladoletnega sina, saj je tudi sam center ugotovil, da ima tožnica dovolj finančnih sredstev za otroka in preživetje. Glede tožbene navedbe, da bi naj ji Center za socialno delo Beograd odvzel mladoletnega tožnika, če ne bo politično aktivna, pa tožena stranka ugotavlja, da teh navedb tožnica ni izpostavila v postopku mednarodne zaščite in sodišču zato predlaga, da jih v skladu z 52. členom ZUS-1 obravnava kot tožbeno novoto.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožena stranka po izvedenem pospešenem ugotovitvenem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni zato, ker je ugotovila, da ne obstajajo osnovni pogoji za priznanje mednarodne zaščite (3. alinea 52. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ). Na vprašanje, zakaj v Sloveniji želita priznanje mednarodne zaščite je tožnica izpovedala, da zato, ker se nahaja v Evropski uniji in ker spoštuje zakone ter ima podoben jezik in boljše pogoje za življenje. Na posebno vprašanje, zakaj sta tožnika zapustila svojo izvorno državo, iz katerih razlogov, je odgovorila, da zato, ker nimata kje stanovati, nimata zadovoljenih osnovnih življenjskih potreb. Na vprašanje, kdo nanjo izvaja pritisk, da bi se včlanila v kakšno politično stranko, kot je omenila v svoji izjavi, pa je odgovorila, da ji to na splošno povedo ljudje, katerim je povedala, da bi se rada zaposlila, ki ji svetujejo, da naj se včlani v kakšno politično stranko in se na tak način mogoče zaposli. Na posebno vprašanje, kaj konkretno misli kot spolno diskriminacijo, ki jo je omenila v svoji izjavi, pa je pojasnila, da to, da je samohranilka in da bi imel prednost pri zaposlitvi moški, ker ima tožnica otroka in bi vzela bolniško. Na nadaljnje vprašanje, koga je v Republiki Srbiji zaprosila za pomoč, pri čemer so mišljene predvsem uradne institucije, ali koga drugega, je odgovorila, da Center za socialno delo v Beogradu, približno mesec dni pred prihodom v Slovenijo, in sicer pisno, odgovorili pa so ji ustno, da ji ne morejo pomagati glede nastanitve in pridobitve socialne pomoči. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnica v tožbi ne izpodbija, je tožena stranka po oceni sodišča skladno z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ pravilno presodila, da sta tožnika pri vložitvi prošnje navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, sodišče pa pri tem lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je tožena stranka skladno s podatki in listinami v predloženem upravnem spisu izčrpno navedla v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, in se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Sodišče kot nedopustno tožbeno novoto zavrača tožbeno navedbo, da bi se naj tožnici grozilo z odvzemom otroka, če ne bo politično aktivna, saj te trditve tožnica ni uveljavljala že med tekom upravnega postopka, čeprav je to možnost imela (3. odstavek 20. člena ZUS-1).

6. Tožena stranka je prav tako tudi pravilno in v zadostni meri obrazložila, zakaj je v obravnavanem primeru, ob upoštevanju tožničinih izjav v prošnji in glede na podatke v spisu presodila, da ne obstajajo zakonski pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter se pri tem oprla na splošno znana dejstva o stanju v izvorni državi tožnikov, ki jih tožnika v tožbi konkretno ne izpodbijata in ne navajata kakorkoli drugače. 7. Tožbeni ugovori, ki jih tožnika nista z ničemer substancirala, so po navedenem neutemeljeni, saj je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj v obravnavanem primeru, ob upoštevanju izjav polnoletne tožnice v prošnji, ne obstajajo zakonski pogoji za priznanje statusa begunca tožnikoma, niti statusa subsidiarne oblike zaščite.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnikov na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.