Jedro

Pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-56/2012/10 (1372-08) z dne 4. 5. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnji tožnikov za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeni na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena oziroma 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. 3. Tožnika se v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sklicujeta na določbe: prvega odstavka 15. člena, 56. člena in 57. člena Ustave RS. Navajata, da bi morala tožena stranka raziskati, ali se ima mld. otrok kam vrniti. Mati mld. tožnika nima nobenih denarnih sredstev, niti stanovanja, kamor bi lahko nastanila mld. tožnika. Mld. tožnik je 7 let star otrok, ki redno obiskuje osnovno šolo v Sloveniji. Če bi se odločba tožene stranke izvršila, bi mld. tožnik moral prekiniti redno šolanje, v izvorni državi pa ga trenutno ne bi mogel nadaljevati. Tega tožena stranka v postopku ni preizkusila, kar pa bi morala storiti po uradni dolžnosti. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in odpravo odločbe tožene stranke z dne 4. 5. 2012. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica, ki je razvezana, s svojim mld. otrokom prišla iz Srbije v Slovenijo po legalni poti. V Sloveniji želi uresničiti osnovne življenjske pravice, ki jih ima vsak državljan za normalno življenje in dobiti nek pravni status in varnost. V Republiki Srbiji so ji po lastnih navedbah onemogočene človekove pravice do: dela v skladu z izobrazbo in ustreznim plačilom, reševanja stanovanjskega problema, strokovnega usposabljanja. Onemogočeno je tudi normalno življenje njenemu otroku: pravica do stanovanja, pravica do šolanja in vse drugo, kar pomeni človekove in otrokove pravice. Ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite za mladoletnega sina kot zakonita zastopnica ni navedla posebnih razlogov. Prošnjo svojega mladoletnega otroka je oprla na svoje izjave, podane pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Center za socialno delo Beograd ji je odgovoril ustno, da ji ne morejo pomagati niti glede finančne pomoči niti glede stanovanja. Tožnica je v postopku pojasnila svoje navedbe o zaposlitvah pri različnih delodajalcih in kako je postala brezposelna. Od otrokovega očeta dobiva približno 100 EUR, Center za socialno delo Beograd pa meni, da je to dovolj za otroka in za preživetje. Zadnjih pet let je živela sama z otrokom na različnih naslovih v najetih stanovanjih. V izvorni državi ima starša, ki živita v Prokoplju, njena sestra pa v Beogradu. Njena starša nimata možnosti niti ne želita, da živi z njima, enako tudi ne njena sestra. Ne želi biti pripadnica nobene politične stranke, čeprav so ji ljudje svetovali, naj se včlani v neko politično stranko, da bi na takšen način dobila zaposlitev. Zatrjevano spolno diskriminacijo je pojasnila tako, da je samohranilka in da bi v izvorni državi mogoče prej zaposlili moškega, kot njo.

7. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, na podlagi katere pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu.

8. Tožnica s svojimi navedbami v prošnji za mednarodno zaščito ni izkazala izpolnjevanja pogojev, ki jih za priznanje mednarodne zaščite določa ZMZ. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca oziroma status subsidiarne oblike zaščite. Tožnica je uradni osebi sama izjavila, da nikoli ni bila preganjana zaradi vere, rase, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, za politiko se ni zanimala in nikoli ni imela nobenih težav z oblastmi oziroma s svojimi navedbami ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca po drugem odstavku 2. člena ZMZ.

9. Tožnica v nobeni od svojih izjav tudi ne zatrjuje, da bi ji v primeru vrnitve v Republiko Srbijo njej in njenemu mladoletnemu sinu grozila resna škoda, ki na podlagi 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen storilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Zato tudi ni mogoč zaključek, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na navedeno tožničina izjava, s katero utemeljuje razloge za pridobitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ nezadostna (2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ).

11. Ker se kot mati šteje za zakonito zastopnico mld. otroka, ki je dolžna skrbeti za otrokove koristi, je pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka raziskati, ali se ima otrok kam vrniti, neutemeljen. Zatrjevanje, da se otrok nima kam vrniti, da ga v izvorni državi nima s čim preživljati, ker ne dobi službe in da bi moral otrok prekiniti šolanje v Sloveniji, pa ne izkazuje kriterijev za resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, torej tudi pogoji za priznanje mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite niso izpolnjeni.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).