Jedro

Zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni namenjen končnemu razčiščevanju razlogov za odpoved, saj je presoja zakonitosti odpovedi odvisna od tega, koliko obstoj utemeljenega razloga, oziroma v primeru izredne odpovedi s strani delodajalca, obstoj zakonskega razloga in pogojev za izredno odpoved v sodnem postopku dokaže delodajalec (82. člen ZDR).

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik, kot komandir policijske postaje, na zapisnik dano pritožbo občana z dne 24. 5. 2007 zadržal v predalu svoje pisalne mize in s tem preprečil, da bi bila pritožba zavedena v ustrezno uradno evidenco. Pri takem ravnanju je vztrajal tudi po pisni urgenci občana, s katero je ravnal enako. Sodišče soglaša, da so bili s tem izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine v smislu 265. člena takrat veljavnega KZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom predstojnika z dne 16. 5. 2008 in dokončnim sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 6. 2008. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožnika pozvati na delo in mu za čas nezakonite odpovedi izplačati mesečno plačo ter druge dajatve iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov ter mu povrniti stroške postopka. Presodilo je, da je bila sporna izredna odpoved tožniku podana zaradi storjenih kršitev v smislu prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), to je zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine iz prvega in drugega odstavka 265. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki jo je tožnik storil s tem, da je kot komandir policijske postaje izločil iz pravnega prometa pritožbo občana in njegovo urgenco v zvezi s to pritožbo, tako da je te listine zadržal v predalu svoje pisalne mize in tako preprečil, da bi bile ustrezno zavedene v uradno evidenco in ustrezno obravnavane. Hkrati pa je bila sporna odpoved utemeljena tudi zaradi nepravilnosti pri izpolnjevanju in vodenju potnih nalogov za službena vozila oziroma nepravilnosti zaradi uporabe le teh in zaradi neprimernega ter žaljivega odnosa do podrejenih delavcev, s čimer naj bi tožnik huje kršil pogodbene in druge delovne obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču očita pristransko oceno izvedenih dokazov oziroma neutemeljeno upoštevanje nekaterih dejstev. Tako je sodišče neutemeljeno presodilo, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, saj se glede na obsežnost očitkov, vezanih na dokumentacijo, ki se je v tem času delno že nahajala na Vrhovnem državnem tožilstvu, tožnik v treh delovnih dneh na zagovor ni mogel ustrezno pripraviti in bi zato tožena stranka morala upoštevati njegov predlog za preložitev zagovora. Poleg tega sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je bila odpoved nezakonita, ker je bila podana pred potekom osemdnevnega roka, v katerem bi se lahko sindikat izjavil o nameravani odpovedi, saj je taka izjava sindikata smiselna le, če lahko z njo vpliva na odločitev delodajalca. Poleg tega se sodišče neutemeljeno ni opredelilo do njegovega subjektivnega odnosa do očitanih kršitev, glede ravnanja s pritožbo občana pa tudi sicer niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja. Četudi bi šlo v zvezi s preostalimi kršitvami za določene nepravilnosti, so bile le te manjšega pomena. Pri tem pa bi moralo sodišče glede razmerja do podrejenih delavcev upoštevati, da je bil tožnik, kot komandir policijske postaje, zadolžen, da vzpostavi in vzdržuje na postaji ustrezni red in obvladovanje zahtevnega delovnega področja. Tako ni šlo niti za hujše kršitve, niti niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 110. člena ZDR za takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni določno opredelil. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Kolikor tožnik graja dokazno oceno, s tem v bistvu uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8. Revizijsko sodišče soglaša, da tožena stranka v zvezi s sporno odpovedjo ni kršila tožnikove pravice do zagovora, kot je le ta opredeljena v drugem in tretjem odstavku 83. člena ZDR. Po ugotovitvah sodišča je bil tožnik na zagovor ustrezno vabljen, bil pa mu je zagotovljen tudi v zakonu določen rok za pripravo zagovora, v samem zagovoru pa tožnik tudi ni določno navedel, o čem se zaradi pomanjkanja časa ne more izjaviti. Tudi sicer zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni namenjen končnemu razčiščevanju razlogov za odpoved, saj je presoja zakonitosti odpovedi odvisna od tega, koliko obstoj utemeljenega razloga, oziroma v primeru izredne odpovedi s strani delodajalca, obstoj zakonskega razloga in pogojev za izredno odpoved v sodnem postopku dokaže delodajalec (82. člen ZDR).

9. Sodišče soglaša s presojo, da sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker jo je tožena stranka podala pred potekom osemdnevnega roka po obvestilu sindikata v smislu 84. člena ZDR, ni nezakonita. Posebej to velja za odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu v državni upravi, ki učinkuje šele z dokončnostjo odločitve o odpovedi (tretji odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU). Utemeljeno sodišče navaja, da lahko sindikatovo nasprotovanje odpovedi učinkuje na zadržanje odpovedi tudi v primeru, če sindikat odpovedi nasprotuje v osemdnevnem roku, glede na čas podaje odpovedi. Sicer pa sodišče ni ugotovilo, da bi sindikat sporni izredni odpovedi sploh nasprotoval. 10. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik, kot komandir policijske postaje, na zapisnik dano pritožbo občana B. M. z dne 24. 5. 2007 zadržal v predalu svoje pisalne mize in s tem preprečil, da bi bila pritožba zavedena v ustrezno uradno evidenco. Pri takem ravnanju je vztrajal tudi po pisni urgenci občana, s katero je ravnal enako. Sodišče soglaša, da so bili s tem izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine v smislu 265. člena takrat veljavnega KZ. To kaznivo dejanje stori uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo ali spis vpiše lažne podatke, ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino, ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino. Kot komandir policijske postaje, pristojen za reševanje takih pritožb, je tožnik s svojim ravnanjem preprečil vpis podatka o vloženi pritožbi v uradno evidenco. Gre za vpis pomembnega podatka, saj je ravno tako ravnanje tožniku omogočilo, da je pritožbo v bistvu prikril. Tako je tožnik že glede na naravo stvari lahko ravnal samo naklepno, saj je bil po ugotovitvah sodišča na pritožbo, ki bi jo bilo potrebno takoj ustrezno evidentirati, s strani sodelavcev in kasneje tudi s strani občana izrecno opozorjen.

11. Glede na navedeno sodišče soglaša, da je tožnik s takim prikrivanjem pritožbe občana storil kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake navedenega kaznivega dejanja, torej kršitev, ki je v prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR opredeljena med razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na visoko stopnjo zaupanja v korektnost dela tožnika, kot komandirja policijske postaje, ki jo je tožena stranka utemeljeno predpostavljala kot pogoj za nadaljevanje dela, je bil že v zvezi z navedeno kršitvijo podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da že zaradi te kršitve ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi če ostale tožniku očitane kršitve vsaka zase ne bi utemeljevale izredne odpovedi.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.