Jedro

Tožena stranka je spoštovala z zakonom določen tridnevni rok, ki mora miniti med prejemom vabila na zagovor in zagovorom. Četudi je tožnik zaprosil za daljši rok za pripravo na zagovor (za preložitev zagovora), pa tožena stranka njegovi prošnji ni ugodila, toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila določbe o postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dolžna je bila spoštovati le minimalni rok za pripravo na zagovor, ki ga določa zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 16. 5. 2008 številka ... in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe z dne 11. 6. 2008, številka ... kot nezakonita razveljavita ter da se ugotovi, da tožniku, zaposlenemu pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu komandir policijske postaje P., Policijska uprava ..., Policija, Ministrstvo za notranje zadeve, delovno razmerje ni prenehalo z dnem 11. 6. 1008 (pravilno 2008) in še vedno traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas, od 11. 6. 2008 do poziva na delo, obračunati mesečno osnovno neto plačo v znesku 834,29 EUR in dodatke k mesečni osnovni plači kot jih določa pogodba o zaposlitvi in aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2006, plačati davke in prispevke ter tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne mesečne osnovne plače v plačilo ter tožniku obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila ter druge dajatve iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne dajatve v plačilo do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi je tožnik trdil, da je tožena stranka kršila postopek strokovnega nadzora nad njegovim delom, ker pred nadzorom tožnika ni seznanila z delovnim načrtom nadzora in po opravljenem nadzoru ni bil ustrezno ustno seznanjen s temeljnimi ugotovitvami nadzora ter tožniku ni omogočila sodelovanja pri nadzoru. Tožena stranka je tako kršila pravila za izvajanje nadzora v policiji, prav tako pa je kršila tudi postopek vabljenja tožnika na zagovor. Vabilo je tožnik prejel v petek 9. 5. 2008 ob 13.00 uri, zaslišanje pa je bilo določeno v četrtek 15. 5. 2008 ob 10.00 uri. Vmes so bili le trije delovni dnevi. Tožnik je zaradi nudenja pravne pomoči v ponedeljek 12. 5. 2011 angažiral odvetniško pisarno in istega dne je toženo stranko zaprosil za podaljšanje roka za pripravo zagovora. V tako kratkem času tožnik ni imel možnosti pregledati in preučiti obsežne dokumentacije in je bil zagovor prisiljen sestaviti zgolj v smislu odgovora na navedbe tožene stranke v njenem obvestilu. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka spoštovala z zakonom določen rok, saj zakon predpisuje 3 delovne dni kot absolutni minimum, sicer pa primarno določa, da mora biti rok razumno dolg. Sodišče se je tudi sklicevalo, da je tožnik podal obširni zagovor, kar pa nima neposredne zveze z možnostjo pripraviti kvaliteten in argumentiran zagovor v smislu učinkovite obrambe. Ena od pravic v postopku izredne odpovedi je tudi ta, da se o nameravani odpovedi obvesti sindikat, zaradi podaje njegovega mnenja o odpovedi. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da s tem, ko je bila pogodba odpovedana pred potekom roka za odgovor sindikata, postopek ni bil kršen. Zakonsko določena vloga in pristojnost sindikata je v tem, da ščiti pravice delavca v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v konkretni zadevi je tožnik to svojo pravico hotel uveljavljati, pa mu je bila zaradi pospešene izdaje izredne odpovedi ta pravica kršena. Tožena stranka je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdala dne 16. 5. 2011, torej dan po opravljenem zaslišanju, čeprav je tožnik pričakoval, da bo tožena stranka skrbno preučila njegov zagovor in sprejela odločitev po temeljitem premisleku. Tožena stranka je opravila nadzor nad delom tožnika potem, ko je vodenje Policijske uprave ... dne 1. 4. 2011 prevzel novi direktor. Tožena stranka tudi tožniku ni omogočila vpogled v dokumentacijo, na podlagi katere je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z izgovorom, da je dokumentacija predana Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Tožena stranka bi morala dokumentacijo hraniti in tožnik je prepričan, da je Vrhovnemu tožilstvu posredovala samo fotokopije dokumentacije, vendar mu tožena stranka dokumentacije ni hotela dati na vpogled. Tožnik je v postopku v zvezi s pritožbo stranke B.M. izpovedal, da je bil seznanjen s pritožbo stranke in v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik pritožbo posedoval in jo umaknil. Priči D.A. in S.S. sta izpovedala, da se je pritožba nanašala na delo in ravnanje konkretnega policista in ne tožnika. Kar je bilo navedeno v pritožbi, ni vplivalo na delovne obveznosti in položaj tožnika kot komandirja. Zadeve niso preiskovali kot sum kaznivega dejanja, temveč so opravili strokovni nadzor na podlagi Pravilnika o reševanju pritožb. Priča D.A. je tudi izpovedal, da je bil za reševanje pritožb nad delom policista pooblaščen pomočnik komandirja I.C. in kako bi moral postopati ob sprejemu pritožbe. Ustno pritožbo je torej sprejel I.C., ki je na zaslišanju povedal, da je ravnal s pritožbo drugače kot običajno in sicer stranki ni izdal potrdila o prejemu pritožbe, prav tako pa pritožbe ni ustrezno zavedel v računalniški sistem in je tudi ni fizično predal administraciji zaradi kniženja. Navedeno je potrdila tudi priča V.K., ki je tudi izpovedala, da je bil novembra 2007 opravljen pregled omare pomočnika komandirja I.C. in da je bilo takrat najdenih precej nerešenih zadev in tudi nekaj nepoknjiženih. I.C. pa je izpovedal, da so se njegovi odnosi s tožnikom v zadnjem obdobju, pred uvedbo postopka, poslabšali in da je zoper njega tudi podal prijavo. Dejstvo, da ravno I.C. postopka v zvezi s pritožbo ni izpeljal pravilno, kaže na to, da je želel obremeniti tožnika. Ker pa pritožba B.M. sploh ni bila evidentirana v sistemu tožene stranke, pa se postavlja vprašanje njene pravne narave, saj po mnenju tožnika ni pridobila statusa uradne listine in zato tožnik očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo le del izjav prič, ki tožnika obremenjujejo, ni pa povzelo tistih, ki govorijo tožniku v prid. To pa pomeni, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je s tem sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, razen tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa se je sklicevalo tudi na kršitev določb 6.a člena ZDR, ki pa je začel veljati komaj 2007, zato je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi tožnik delavce namenoma šikaniral. Njegovo komuniciranje, ki je bilo kritično do podrejenih glede izvrševanja delovnih nalog, pa ne more predstavljati takšne narave kršitve oziroma celo hujših kršitev. V kolikor bi bilo pri ustvarjanju odnosov kaj hudo narobe bi tožnik pričakoval, da bi mu nadrejeni že predhodno namenili kakšno opozorilo. Tožena stranka pa je uporabila najostrejšo sankcijo brez kakršnegakoli opozorila. V zvezi z uporabo službenega vozila je tožena stranka tožniku očitala kršitve v zvezi z izpolnjevanjem potnih nalogov oziroma evidenc motornih vozil in sicer, da se tožnik na vseh nalogih ni podpisal na pravem mestu ali pa na nalogih ni bilo podpisa pristojne osebe in so manjkali podatki o namenu vožnje oziroma prevoženih kilometrih. Tako tožnik kot priče I.J., R.K., D.G. so pojasnili, da gre za administrativno področje, ki v pomanjkanju časa in obremenjenosti policistov ne more biti idealno vodeno, napake in določene nedoslednosti pri tem pa so se dogajale. Pri tem sodišče ponovno izpovedi prič, ki so bile v prid tožniku, ni omenilo. Sodišče je tudi upoštevalo uradni zaznamek z dne 3. 3. 2009, ki ga je zapisal priča R.K., čeprav ga je tožena stranka predložila šele skupaj s peto pripravljalno vlogo z dne 30. 12. 2009, čeprav je imela možnost to storiti vsaj pet mesecev prej in ker tega po svoji krivdi ni storila je po mnenju tožnika s to vlogo in dokazi prekludirana, skladno z 286. členom ZPP. Ker je sodišče vlogo tožene stranke vseeno sprejelo v obravnavanje, je tožnik na to procesno kršitev opozoril v zapisniku obravnave z dne 12. 5. 2011 in se nanjo sklicuje tudi v pritožbi. Za toženo stranko je bil zlasti sporen potni nalog št. ..., na podlagi katerega je tožnik več kot sedem dni uporabljal vozilo .... Sodišče je ugotovilo kršitve Pravilnika o uporabi in vzdrževanju službenih vozil MNZ, ker potni nalog ni bil ustrezno izpolnjen in ker ni bilo pridobljeno dovoljenje generalnega direktorja policije. Tožnik je vozilo v spornem obdobju dejansko uporabljal in se je kot uporabnik na tem potnem nalogu podpisal zraven R.K.. Tožnik je v zagovoru tudi povedal, da ni vedel, da bi za takšno uporabo moral imeti dovoljenje navedene osebe. Zadoščalo mu je, da je več dnevno uporabo na podlagi istega naloga dopuščal direktor PU ... I.J.. Tožnik je tudi izpovedal, da dopušča možnost, da na kakšnem potnem nalogu ni vnesel vseh podatkov ali da se je pomotoma podpisal na nepravo mesto, vzrok pa naj bi bila gola malomarnost in sicer malomarnost v smislu pomote ali nedoslednosti zaradi posledic hitenja. Tožnik meni, da se od njega kljub odgovornemu delovnemu mestu ne more pričakovati, da pozna množico pravil in pravilnikov tudi z administrativnega področja urejanja zadev. Glede na to, da je že drugostopenjski organ tožene stranke ugotovil, da pri uporabi motornega vozila s strani tožnika odpade sum storitve kaznivega dejanja, po mnenju tožnika kaže na to, da njegovo ravnanje nima teže hujše kršitve. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in primarno odloči, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavanje. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika, da nadzor nad PP P. ni bil opravljen v skladu s Pravili za izvajanje nadzora v policiji. Po mnenju tožene stranke je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje glede neprimernega vedenja tožnika do sodelavcev in ustvarjanjem sovražnega delovnega okolja. Tožena stranka je tudi izpostavila, da ni logičen zagovor tožnika, da ni bil seznanjen, da bi moral za uporabo službenega vozila, za čas daljše od 7 dni, pridobiti dovoljenje generalnega direktorja policije, saj je tožnik očitno Pravilnik o uporabi in vzdrževanju službenih vozil MNZ Policije poznal detajlno, kar dokazuje tudi njegova izpoved in natančen opis postopka, ki ga je potrebno opraviti za zakonito uporabo službenega vozila. Tožnik je natančno razložil, da le policisti, ki so s službenim razporedom določeni za naloge, ki jih bodo opravljali s službenim vozilom ne potrebujejo potnega naloga, vsi ostali (vključno s tožnikom) pa ga potrebujejo, pri čemer mora biti oseba, ki službeno pot odobri, za navedeno pooblaščena, pri tem pa uporabnik vozila in podpisnik ne smeta biti ista oseba.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik se je v pritožbi sicer skliceval, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka in sicer je smiselno uveljavljal kršitev 8. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje izpostavilo le posamezne dokaze, ki jim je sledilo, pri čemer pa se ni opredelilo, oziroma je v celoti prezrlo nasprotne dokaze (sodišče bi naj v obrazložitvi sodbe povzelo samo tiste dele izjav prič, ki tožnika obremenjuje, ne pa izjave, ki govorijo njemu v prid). Kršitev 8. člena ZPP (načelo proste dokazne ocene) je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, saj je dokazna ocena tudi vsebinsko dovolj prepričljiva. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem delu opredelilo do vseh relevantnih dejstev, glede vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča do izvajanja vseh predlaganih dokazov in opredeljevanja do vsake izjave ter vseh navedb v postopku.

Tožena stranka je tožniku je odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea) oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea). V odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je umaknil iz pravnega prometa pritožbo B.M. in njegovo urgenco na pritožbo in da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja javne listine po prvem ali drugem odstavku 265. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994 do 55/2008). Tožena stranka je hkrati tožniku očitala tudi več nepravilnosti v zvezi z uporabo službenega vozila in sicer, da je potni nalog za uporabo službenega vozila št. ... za vozilo ... tožnik podpisal sam, kar je v nasprotju s 5. členom Pravilnika o uporabi službenega vozila MNZ-Policije. Tožena stranka je tožniku očitala tudi slab odnos do zaposlenih in sicer, da je s fizičnim in verbalnim ravnanjem ter drugim vedenjem ustvarjal zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno in žaljivo delovno okolje za nekatere podrejene.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da mu je bila v postopku pri toženi stranki kršena pravica do učinkovite obrambe, saj je tožnik prejel v petek 9. 5. 2008 ob 13.00 uri obvestilo in vabilo na zaslišanje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaslišanje pa je bilo določeno za četrtek 15. 5. 2008 ob 10.00 uri. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pred podajo izredne odpovedi upoštevala obveznosti iz drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007 – ZDR), ki določa, da mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni. Tožena stranka je spoštovala z zakonom določen rok in s tem, ko je tožnik zaprosil za preložitev zagovora in mu tožena stranka ni ugodila, ji ni mogoče očitati, da je kršila drugi odstavek 83. člena ZDR. Tožena stranka je dolžna spoštovati le minimalni rok, ki ga določa zakon.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je tožena stranka kršila postopek izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ni počakala na mnenje sindikata o nameravani odpovedi. Tožena stranka je na zahtevo tožnika o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestila sindikat, katerega član je bil tožnik ob uvedbi postopka. V 84. členu ZDR je določeno, da mora delodajalec o nameravani izredni odpovedi, na zahtevo delavca, obvestiti sindikat, sindikat pa lahko poda svoje mnenje o odpovedi v 8 dneh. Tožena stranka je tožniku dejansko podala izredno odpoved pred potekom tega roka, vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da določba 84. člena ZDR ni kršena, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana pred podajo mnenja sindikata. Sindikat lahko poda svoje mnenje v roku 8 dni, če ga v tem roku ne poda pa se šteje, da odpovedi ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da izredna odpoved ni nezakonita, ker naj bi bila podana še preden je sindikat podal svoje mnenje. Vrhovno sodišče RS je glede drugega odstavka 84. člena ZDR že zavelo stališče (sodba opr. št. VIII Ips 250/2003 z dne 13. 1. 2004 in VIII Ips 156/2007 z dne 11. 3. 2008), da lahko sindikat v 8 dneh od seznanitve z nameravano odpovedjo poda mnenje, pri čemer ni določeno, ali je to lahko podano še v fazi nameravane odpovedi ali po dejansko izvršeni odpovedi. Ta določba delodajalcu ne preprečuje, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi dal prej kot v 8 dneh, kolikor ima na voljo sindikat da poda svoje mnenje in odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti preuranjena, če je dana pred iztekom tega roka. To še toliko manj, ker tretji odstavek istega člena določa, da sindikat lahko nasprotuje odpovedi (ne nemeravani odpovedi), kar pomeni, da je v skladu z zakonsko določbo, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana pred podajo mnenja sindikata. Če sindikat v skladu s tretjim odstavkom 84. člena ZDR v 8 dnevnem roku (če tudi bi se ta iztekel po tem, ko bi bila delavcu pogodba že odpovedana) poda pisno obrazloženo mnenje, v katerem nasprotuje odpovedi, je to mnenje za delodajalca zavezujoče v tem smislu, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne more učinkovati do poteka roka za arbitražo oziroma sodno varstvo, seveda ob predpostavki, da je delavec pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 232/2010 z dne 7. 12. 2010). Navedenega pa tožnik tekom postopka ni dokazal, niti ni zatrjeval. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožnik uveljavljal zamudo subjektivnega roka za odpoved. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru, kadar pa ima kršitev znake kaznivega dejanja pa v 30-ih dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da sta tako trenutek seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, kot tudi trenutek seznanitve s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem, po svoji naravi dejanski vprašanji in jih je potrebno ugotavljati v vsaki zadevi posebej, glede na okoliščine obravnavanega primera. Vrhovno sodišče RS je v večjem številu odločb zapisalo, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega primera in da ga je zato potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 130/2008 z dne 8. 6. 2009 in VIII Ips 96/2008 z dne 21. 4. 2009 in sodba VIII Ips 232/2010 z dne 7. 10. 2010). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogom, ki bi utemeljeval izredno odpoved, dne 18. 4. 2008, ko je bila ugotovljena očitana kršitev v zvezi s pritožbo B.M. v Poročilu o strokovnem nadzoru PP P. z dne 18. 4. 2008. Kršitve v zvezi s potnimi nalogi pa so bile ugotovljene v Poročilu o strokovnem nadzoru finančno materialnega poslovanja in kadrovskih zadev na PP P. z dne 25. 4. 2008. Pritožbeno sodišče soglaša, da so v obravnavani zadevi obstajali razumni razlogi, ki so narekovali dodatne poizvedbe o dejanskem stanju (opravljeni strokovni nadzori z dne 18. 4. 2008 in 25. 4. 2008).

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje tudi očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je posredoval in umaknil iz pravnega prometa nadzorstveno pritožbo B.M., saj je pomočnik I.C. sprejel pritožbo in bi moral tudi poskrbeti za njeno evidentiranje in o njej odločiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B.M. dne 24. 5. 2007 ustno podal pritožbo pri I.C., ki je dva izvoda pritožbe dal v ovoj z napisom pritožba B.M. in ga istega dne položil tožniku na mizo in tožnika naslednji dan celo opozoril na pritožbo. Priča V.K. pa je prepričljivo izpovedala, da pritožba B.M. in urgenca njegove odvetnice ni bila knjižena, ker je tako odredil tožnik, hkrati pa je izpovedala, da je bila pritožba B.M. jeseni 2007 še vedno v tožnikovem predalu. Priči S.S. in D.A. sta izpovedala, da bi tožnik moral navedeno pritožbo obravnavati bodisi sam ali jo posredovati v reševanje pristojni osebi v okviru PP P., bodisi jo glede na njeno vsebino, ki naj bi se nanašala tudi na delo tožnika kot komandirja posredovati PU, oni pa sektorju za ..., ki bi jo preučili in odločili, kdo je dejansko pristojen za odločanje. Glede na to, da pa tožnik ni poskrbel, da bi bila pritožba B.M. zavedena oziroma pravilno knjižena v računalniški sistem in je ni posredoval v nadaljnji postopek, pa opisano ravnanje tožnika predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. oziroma 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Opisano ravnanje tožnika ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po drugem odstavku 265. člena KZ, ki določa, da se kaznuje za navedeno kaznivo dejanje tista uradna oseba, ki uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino uporabi kot resnično ali ki uradno listino, knjigo ali spis uniči, skrije, jih precej poškoduje ali kako drugače napravi nerabne.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je po zaslišanju prič zaključilo, da je tožniku tudi v celoti dokazana kršitev, da je ustvaril žaljivo, sovražno delovno okolje za nekatere podrejene delavce in da je žalil njihovo dostojanstvo. Tudi, če so posamezne priče prikazale tožnika v pozitivni luči, pa je sodišče na podlagi prepričljivih in skladnih izpovedi prič I.C., V.K., D.V., A.U. pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dokazala očitano kršitev neprimernega ravnanja s sodelavci in ustvarjanja sovražnega delovnega okolja. Priče so potrdile, da je bilo opisano neprimerno, šikanozno, sovražno in žaljivo ravnanje tožnika v obliki vpitja, žaljivk, neprimernih izrazov, raznih izpadov in metanja predmetov v delovnem okolju PP P., prisotno skoraj vsakodnevno in da je vplivalo na njihovo psihično in fizično zdravje. Neprimerno vedenje in ravnanje tožnika pa predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožnika, da se sodišče ni opredelilo do stopnje tožnikove krivde pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v predmetni zadevi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je posledica ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ob izpolnjevanju v ZDR določenih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni potrebno ugotavljati še oblik ozirom stopenj krivde v kazensko pravnem smislu (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 9/2007 z dne 10. 4. 2007 in sodba opr. št. VIII Ips 39/2010 z dne 5. 9. 2011). Zadoščajo ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti, kar lahko predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da delavec za tako ravnanje nima opravičenih razlogov.

Neupoštevne pa so tudi obsežne pritožbene navedbe, da glede na odgovorno delovno mesto (komandir PP P.) od tožnika ni mogoče pričakovati, da pozna množico pravil in pravilnikov ter celotno administrativno področje urejanja zadev v zvezi z izdajo potnih nalogov za uporabo vozil in da se vsaka nepravilnost v zvezi s tem upošteva kot huda malomarnost s tako hudimi posledicami kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ravno tožnik kot komandir postaje PP P. je bil že po funkciji dolžan ravnati zakonito, torej uporabljati vozilo in izpolnjevati potne naloge v skladu s Pravilnikom o uporabi in vzdrževanju službenih vozil MNZ Policije. Tudi sicer pa so vse priče skladno izpovedale, da nihče na policijski postaji si ni sam podpisoval potnih nalogov, kot je to delal tožnik in prav tako so priče povedale, da morajo po uporabi vozilo vrniti v garažo PP P. in vnesti ustrezne podatke v knjižico vozil. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na obširno obrazložitev sodišča prve stopnje glede tožniku očitanih kršitev v zvezi z uporabo službenih vozil in izpolnjevanja potnih nalogov (stran 15 – 17).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so ugotovljene kršitve, na podlagi katerih je bila tožniku izredna odpovedana pogodba o zaposlitvi takšne narave, da je popolnoma porušeno vsakršno, ne le minimalno zaupanje v delo tožnika. Tožnik je kot komandir policijske postaje storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja povezanega z opravljanjem službe, hkrati pa so dejanja tožnika kot uslužbenca policije bistveno odstopala od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od policistov.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbo, v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP, sam krije stroške pritožbe.