Jedro

Rob stopnice, ki od preostale površine izstopa za 2 cm in se le rahlo maje (za 1-2 mm), po oceni pritožbenega sodišča predstavlja površino, ki po višinski razliki bistveno ne odstopa od preostale (ravne) pohodne površine, in ki bi jo normalno pazljiv pešec lahko opazil in prehodil brez težav, zlasti z ozirom na to, da je do padca prišlo na ravnini, še preden se je tožnik začel spuščati po stopnicah. Zato zavarovanec toženke s tem, ko te 2 cm globoke neravnine ni izravnal, ni opustil dolžnega ravnanja (ni ravnal protipravno).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 38.486,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2019 dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v celoti povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.328,31 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 22.881,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 6. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), da se v presežku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (II. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 59,45 % stroškov pravdnega postopka, tožeča stranka pa toženi stranki 40,55 % stroškov pravdnega postopka.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v pravočasni pritožbi z dne 23. 5. 2022 izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in glede stroškov iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je s tožbo vtoževal 38.486,62 EUR odškodnine, sodišče mu je prisodilo zgolj znesek 22.881,36 EUR. Meni, da je upravičen do celotne vtoževane odškodnine, saj je sodišče prve stopnje napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, strahom in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede telesnih bolečin in nevšečnostmi med zdravljenjem izpostavlja, da je zdravljenje potekalo s komplikacijami več kot 9 mesecev, opravljenih je bilo 200 fizioterapij, kar pomeni, da je bilo zdravljenje nadpovprečno zahtevno in dolgotrajno. Glede trajanja bolečin tudi sodišče ni upoštevalo bolečin, ki jih je tožnik utrpel pri izvajanju fizioterapij. Glede strahu izpostavlja, da je prisojena odškodnina v višini 1.500,00 EUR prenizka in da bi mu pripadala odškodnina v višini najmanj 3.000,00 EUR, saj je doživel smrtni strah, ki je trajal nekaj trenutkov, sekundarni strah pa je trajal 6 mesecev, od tega 2 do 3 tedne srednje intenzitete, 5 mesecev pa lažje intenzitete. Glede duševnih bolečin pritožba izpostavlja, da so sodišča v primerljivih primerih prisojala višje odškodnine. Sodišče prve stopnje je glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti preveč striktno sledilo izvedenskemu mnenju, ki pa ni v celoti popolno, saj sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnika, pa bi jo moralo. Ni res, da se tožnik vsem obremenitvam, pri katerih nastajajo bodoče bolečine, lahko enostavno izogne, temveč se mora prilagoditi, to pa ga obremenjuje. Sodišče bi moralo priznati 15 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, glede na oceno izvedenca o tovrstnem zmanjšanju v razponu med 12 in 15 %. Prav tako meni, da je izkazal materialno škodo tudi v znesku 105,26 EUR, za katerega je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen. Graja tudi ugotovitve sodišča glede nameščenosti protizdrsnih trakov. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni pritožbi z dne 18. 5. 2022 izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Izpostavlja, da ni podanega elementa protipravnosti in krivde njenega zavarovanca, zato ni mogoče govoriti o subjektivni odškodninski odgovornosti njenega zavarovanca ni podana. Tožnik je namreč padel na javni površini, sodišče prve stopnje je zaključilo, da je protipravnost zavarovanca toženke podana, ker so bile stopnice poškodovane in neustrezne, in sicer iz razloga, ker je bil rob stopnice dvignjen za 2 cm, pri čemer se je prav tako prva stopnica majala in bi naj pripomogla k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Stopnišče je bilo ustrezno osvetljeno, višina ograje in namestitev sta bili ustrezni, nameščeni so bili protizdrsni trakovi - s temi zaključki sodišča prve stopnje se pritožba strinja. Materialno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je protipravnost podana zaradi 2 cm dvignjenega roba stopnišča, ki naj ne bi ustrezal standardom normalne pohodne površine. Tožnik ni padel na stopnicah, ampak tik pred stopniščem, torej še na platoju na vrhu stopnišča. Gre za popolnoma običajno stopnišče na prostem, ki se nahaja v urbanem okolju brez bistvenih poškodb, desna plošča na vrhu stopnišča (gledano od spodaj navzgor) se je na dan ogleda 11. 11. 2020, ki ga je izvedel izvedenec, majala le za 1 - 2 mm, šlo je torej za minimalno majanje plošče, ki je bilo komaj zaznavno in ni moglo predstavljati vzroka padca, saj ga povprečen pešec niti ne opazi. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi naj majanje zgornje plošče pripomoglo k padcu tožnika, saj navedeno majanje ni imelo nobenega realnega vpliva in vzročne zveze na škodni dogodek. Aktualna sodna praksa tudi ne šteje, da bi zadoščala višinska razlika 2 cm dviga stopnice za protipravnost na javni pohodni površini. Kljub zamiku roba za 2 cm je še zmeraj šlo za varno pohodno površino, kritičnega dne je tudi močno deževalo, zato bi moral biti tožnik še toliko bolj pozoren na stanje pohodne površine. Sodna praksa priznava protipravnost zgolj pri večjih neravninah dimenzije 5 ali več cm. Sodišče prve stopnje je torej pri razlagi pravnega standarda varna pohodna površina materialno pravo napačno uporabilo. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi upoštevati vsaj 70 % soodgovornost tožnika za nastalo škodo, saj bi ob deževnem vremenu moral biti toliko bolj pozoren na stanje pohodne površine, zlasti z ozirom na to, da je bilo stopnišče ustrezno osvetljeno. Graja tudi višino prisojene odškodnine. Priglaša stroške.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in se zavzema za njeno zavrnitev. Izpostavlja, da stopnice niso ustrezale standardu normalne pohodne površine, da protizdrsni trakovi niso bili nameščeni, da šlo za zakrito neravnino, ki je tožnik ni mogel pričakovati.

5. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zoper toženko (zavarovalnico) vsled škodnega dogodka dne 8. 6. 2018, ko je padel na javni površini v lasti zavarovanca toženke (Mestne občine X). Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - tožnik in njegova soproga sta dne 8. 6. 2018 okoli 23.00 ure čakala taksi pod nadstreškom pri trgovini Mercator na Y v X; pod nadstreškom sta stala, ker je deževalo, - tožnik je zaradi dolgega čakanja šel pogledati, ali je taksi že prišel. Pri tem je šel v smeri od bankomata pri Mercatorju proti stopnicam, ki so vodile k cesti. Še preden se je začel spuščati po stopnicah, se je zataknil v rob zgornje stopnice in začel padati po stopnicah navzdol, - na mestu, kjer se je tožnik spotaknil, je tlakovana površina pred robom (granitne) stopnice ugreznjena za cca. 2 cm, 10 cm levo 1,3 cm, nato pa se levo linearno zmanjšuje in pri ograji na sredini stopnišča ugreznine več ni, - zgornja stopnica, ob katero se je tožnik spotaknil, se je v času škodnega dogodka rahlo majala (od 1-2 mm), - stopnišče je bilo ustrezno osvetljeno, nameščeni so bili protizdrsni trakovi, višina ograje in samo oprijemalo je ustrezala predpisom, stopnice so bile izdelane iz ustreznega materiala, - v času gradnje so bile stopnice izdelane v skladu z ustreznimi pravilniki,1 vendar v času škodnega dogodka standardom niso ustrezale več, ker so poškodovane in potrebne obnove in ker so visoke med 13 cm 16 cm, globoke pa med 26 in 41 cm, medtem ko je Pravilniku o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj predpisana višina stopnic 16 cm, globina pa 30 cm, dopustno odstopanje pa znaša 6 mm.

9. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je protipravnost zavarovanca toženke podana, ker je šlo za padec na javni površini v lasti zavarovanca toženke in ker poškodovani del stopnišča ni ustrezal standardu normalne pohodne poti, saj je bil rob zgornje stopnice dvignjen za 2 cm, pri čemer se je zgornja stopnica majala (za 1-2 mm) in pripomogla k temu, da se je tožnik spotaknil ob njo in padel po stopnicah navzdol, zavarovanec toženke pa je nedopustno opustil vzdrževanje javne pohodne poti.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenih očitkom toženke, da je zaključek sodišča prve stopnje o protipravnosti opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke materialnopravno zmoten. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno sodno prakso opustitev vzdrževanja javne pohodne poti sama po sebi še ne predstavlja opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je oškodovanec padel, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje upravljavca pohodne površine.2 Če pohodna površina ni urejena v skladu z gradbenimi standardi, se je potrebno opredeliti do vprašanja, ali sporni del poti za povprečnega pešca predstavlja normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V tem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.3 Neravna tla v mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce so nekaj vsakdanjega in pričakovanega, popolna oziroma absolutna ravnost pohodnih površin pa bi bila neživljenjska.4 Zato na primer ni podana protipravnosti ravnanja (opustitev) upravljavca javne površine, če je rob plošče dvignjen za 1,5 do 2 cm in se vanj zatakne pešec,5 ali pa če se pešec spotakne ob 2,5 cm štrlečo granitno kocko na površini, ki je tlakovana z granitnimi kockami6 (takšne pohodne površine so v mestnem okolju v mejah normalnega in sprejemljivega).

11. V predmetni zadevi je bil (kot je tudi razvidno iz fotografij v prilogi A3, kjer je tožnik označil mesto padca), rob zgornje stopnice, ob katero se je kritičnega dne spotaknil tožnik, dobro viden, saj je bila zgornja stopnica iz granita (torej temnejše barve), okoli te zgornje stopnice pa so bili položeni tlakovci svetlejše barve, ki so bili na mestu padca ugreznjeni za cca. 2 cm. Poleg tega pa je bilo mesto padca ustrezno osvetljeno. Zato ni mogoče soglašati z navedbo tožnika v odgovoru na pritožbo, da je šlo za zakrito neravnino. Po prepričanju pritožbenega sodišča ugreznina globoka 2 cm glede na zgoraj predstavljeno sodno prakso in glede na to, da je rob stopnice drugačne barve kot tlakovci pred njim, še ustreza standardu normalne pohodne površine, saj ne predstavlja niti nepričakovane, niti zakrite niti pretirane neravnine. Rob stopnice, ki od preostale površine izstopa za 2 cm in se le rahlo maje (za 1-2 mm), po oceni pritožbenega sodišča predstavlja površino, ki po višinski razliki bistveno ne odstopa od preostale (ravne) pohodne površine, in ki bi jo normalno pazljiv pešec lahko opazil in prehodil brez težav, zlasti z ozirom na to, da je do padca prišlo na ravnini, še preden se je tožnik začel spuščati po stopnicah. Zato zavarovanec toženke s tem, ko te 2 cm globoke neravnine ni izravnal, ni opustil dolžnega ravnanja (ni ravnal protipravno).

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do padca prišlo zaradi tega, ker se je tožnik spotaknil ob rob zgornje stopnice, ki je od ostale ravne pohodne površine izstopal za 2 cm, je nerelevantna pritožbena graja tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da v času škodnega dogodka na stopnicah niso bili nameščeni protizdrsni trakovi. Kajti do padca ni prišlo zaradi tega, ker bi tožniku spodrsnilo, temveč zaradi tega, ker se je spotaknil ob rob stopnice. Posledično ni podana vzročna zveza med morebitno spolzkostjo tal in tožnikovim padcem. Enako velja za poškodovanost stopnic, njihovo neenako višino in globino, dotrajanost in potrebnost obnove (na kar je opozoril tožnik v odgovoru na pritožbo). Tudi te lastnosti stopnic niso v vzročni zvezi s padcem, saj do njega ni prišlo med spuščanjem po (poškodovanih oziroma dotrajanih) stopnicah (neenakih višin in globin), temveč zaradi tega, ker se je tožnik, še preden se je začel spuščati po njih, zataknil ob rob zgornje stopnice, ki je le za 2 cm odstopal od siceršnje ravne pohodne površine na platoju pred stopniščem, in padel navzdol po stopnicah.

13. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP), je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je se tožbeni zahtevek (zaradi neobstoja protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke) zavrne v celoti. Ker morajo biti za prisojo odškodnine kumulativno izpolnjene vse predpostavke subjektivne odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ), t.j. protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda, in ker v obravnavani zadevi protipravnost ravnanja zavarovanca toženke ni podana, so brezpredmetne pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na višino odškodnine.

14. Sprememba odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče v primeru, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP glede na uspeh v pravdi določilo delež stroškov, ki jih mora ena stranka povrniti drugi. Ker je s spremembo odločitve o glavni stvari tožnik v pravdi v celoti propadel, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženki v celoti povrniti stroške postopka, sam pa krije svoje pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP). Sklep o višini stroškov bo izdalo sodišče prve stopnje (četrti odstavek 163. člena ZPP).

15. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer: 875 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 22 Odvetniške tarife - OT), 2 % za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupno znese 892,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV znašajo odvetniški stroški toženke 653,31 EUR, k čemur je treba prišteti še 675,00 EUR sodne takse za pritožbo. Pritožbeni stroški toženke torej skupno znašajo 1.328,31 EUR. Te pritožbene stroške mora tožnik toženki povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP). Zamudnih obresti od pritožbenih stroškov toženka ni zahtevala, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.

1 Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb. 2 VS RS sodba II Ips 85/2013 z dne 06.02.2014, VSRS sodba II Ips 270/2016 z dne 05.07.2018. 3 VS RS sodba II Ips 85/2013 z dne 06.02.2014, VSRS sodba II Ips 270/2016 z dne 05.07.2018. 4 VS RS sklep in sodba II Ips 19/2009 z dne 27.01.2011, VSRS sodba II Ips 270/2016 z dne 05.07.2018. 5 VS RS sklep in sodba II Ips 19/2009 z dne 27.01.2011. 6 VS RS sodba II Ips 270/2016 z dne 05.07.2018. V navedeni zadevi je sodišče ugotovilo, da je peška (oškodovanka) v trenutku padca pogledala vstran in se spotaknila ob 2,5 cm štrleč tlakovec, iz česar je mogoče sklepati, da bi lahko navedeno neravnino varno prehodila, če vstran ne bi pogledala.