Jedro

Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prekluzivne narave, kar pomeni, da ga ugotavlja sodišče po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne.

Pri odškodnini po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov z dne 2. 8. 2007 nezakonita ter na predlog tožnika razvezalo pogodbo o zaposlitvi z 12. 6. 2008. Toženi stranki je za obdobje od 29. 1. do 12. 6. 2008 naložilo priznanje delovne dobe in plačilo plače, zmanjšane za prejemke s strani Zavoda za zaposlovanje, ter plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR. Ugotovilo je, da je podan resen in utemeljen ekonomski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. ker pa je direktorica tožene stranke zanj izvedela najkasneje 10. 6. 2007 je odpoved, podana 2. 8. 2008, prepozna. Odškodnino je dosodilo v zahtevani višini 10 mesečnih plač. Pri odmeri je upoštevalo, da je tožnik odpovedal pogodbo v prejšnji firmi na nagovarjanje in s ponudbo boljših pogojev pri toženi stranki, h kateri je pripeljal tudi večino strank. Zato se k prejšnji firmi ne more vrniti, zaradi česar ga je odpoved najbolj prizadela. Tožnik ni prejel odpravnine, še vedno je nezaposlen in verjetno ne bo kmalu našel ustrezne zaposlitve.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je zmotno pritožbeno prepričanje, da sodišče ne more, v okviru materialnega prava, pomembnega za odločitev v sporu, brez ustrezne trditvene podlage v tožbi in vlogah, samo v dokaznem postopku preizkušati, ali je odpoved podana pravočasno. Glede odločitve o odškodnini po 118. členu se izpodbijana sodba sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 o naravi te odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri upoštevalo vsa relevantna dejstva, tudi tožnikovo izobrazbo, starost ter možnost pridobitve zaposlitve pri drugem delodajalcu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da zakon nikjer ne določa, da mora sodišče na pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi paziti po uradni dolžnosti. Takšnega pravnega stališča prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ni potrdilo in v zvezi s tem niti ni odgovorilo na pritožbene navedbe, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališča pritožbenega sodišča, ki se pri tem sklicuje na določbe 385. člena ZPP in 34. člen ZDSS-1 je v nasprotju z veljavno procesno zakonodajo in hkrati predstavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Odločitev o odškodnini se ne da preizkusiti zaradi česar je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 359. (pravilno 339.) člena ZPP. Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo vseh elementov odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno. Ker ZDR določa, da gre pri uporabi 118. člena za odškodnino, za tak zahtevek veljajo vsa pravila obligacijskega prava. Pri odločitvi o višini odškodnine toženi stranki ni bila dana možnost ugotavljanja njenih trditev, ampak je sodišče povsem enostransko sledilo le izpovedi tožnika. Zato trditev tožene stranke neutemeljeno ni upoštevalo in jih je le pavšalno zavrnilo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijske navedbe pomenijo dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno o tem, katera dejstva je treba šteti za odločilna. Revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

7. Če sodišče druge stopnje ne bi presodilo pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, bi to lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Vendar so revizijske navedbe v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je presodilo in navedlo razloge o pritožbenih navedbah glede odločanja o pravočasnosti odpovedi po uradni dolžnosti (stran 4 izpodbijane sodbe). Tako sodba sodišča prve kot druge stopnje imata razloge za odločitev o višini odškodnine, pri čemer se sodišče druge stopnje tudi izrecno opredeli do pritožbenih navedb glede uporabe institutov obligacijskega prava (stran 5 in 6. izpodbijane sodbe).

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pravočasnost odpovedi je z ZDR predpisan pogoj za njeno zakonitost. Presoja o tem torej pomeni presojo pravilne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006 sprejelo stališče (enako tudi v kasnejših odločitvah), da po poteku roka, določenega v ZDR za podajo odpovedi, ta pravica preneha, kar pomeni, da po poteku roka odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več dovoljena, ker je ugasnila pravica in da gre zato za prekluzivni rok. Prekluzivni rok se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, to pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne. Izpodbijana sodba je v tem delu zato pravilna in zakonita ter v skladu z enotno sodno prakso.

10. Sodišče prve stopnje je o razvezi pogodbe o zaposlitvi in odškodnini na podlagi 118. člena ZDR odločilo že po uveljavitvi novele ZDR-A (28. 11. 2007). Pri določanju višine odškodnine je zato treba upoštevati določbe ZDR-A: torej tudi določbo, da znaša odškodnina največ 18 povprečja treh zadnjih mesečnih plač delavca. Dejansko to pomeni, da je novela ZDR-A določila maksimalno višino odškodnine, presoja o tem, katere kriterije (merila) bo pri tem upoštevalo, pa je prepuščena sodišču glede na konkretne okoliščine posameznega primera.

11. Že sodišče druge stopnje je navedlo (in pravilno povzelo) stališče Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008, da je pri odškodnini po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena, treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Po uveljavitvi novele ZDR-A jo sodišče oceni v višini od ene do 18 plač, pri čemer upošteva vse okoliščine na strani delavca (in delodajalca), za katere v konkretnem primeru presodi, da so relevantne. Zaradi posebne narave te odškodnine se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava.

12. Tožnik je zahtevek za odškodnino po 118. členu ZDR postavil s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2008. Tožena stranka je njegovemu zahtevku na obravnavi 12. 6. 2008 ugovarjala tudi iz razlogov, ki jih navaja v reviziji. Vendar ni v zvezi s tem predlagala nobenega dokaza in tega ni storila niti potem, ko je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika, kjer se je tožnik opredelili tudi do ugovorov tožene stranke. Ker tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi izpodbijala navedbe in izpoved tožnika, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati še dokazov po uradni dolžnosti glede okoliščin, ki jih je tožnik uveljavljal kot pomembne za odločitev o odškodnini. Ker tožena stranka ni niti poskušala dokazati nasprotnega (golo zatrjevanje ne zadošča), je sodišče o odškodnini utemeljeno odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega na podlagi izpovedi tožnika.

13. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker je podana prepozno, se revizijsko sodišče do revizijskih navedb glede utemeljenosti odpovedi ne opredeljuje. V takem primeru tudi morebitna ugotovitev, da je bil odpovedni razlog utemeljen, na drugačno odločitev ne more vplivati.

14. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.