Jedro

Odškodnina po 2. odst. 118. čl. ZDR pomeni odmeno za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito. Navedena odškodnina tako ni namenjena poplačilu izgube zaslužka in druge (premoženjske) škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 8. 2007 nezakonita (1. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 29. 1. 2008 dalje do 12. 6. 2008, priznati delovno dobo ter mu obračunati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delal, plačati vse prispevke in dajatve ter mu izplačati neto prejemke, zmanjšane za prejemke s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 8 dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino na podlagi 118. čl. ZDR v znesku 14.751,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (3. tč. izreka) ter da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v znesku 1.133,96 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (4. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi poudarja, da je sodišče pri odločanju vezano na trditveno podlago strank. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to ne obstaja. Tožnik je s tožbenim zahtevkom izpodbijal zgolj element vsebinske neutemeljenosti odpovedi, z nobeno trditvijo pa ni izpodbijal nepravočasnosti odpovedi. Trditvene podlage za preizkušanje zakonitosti odpovedi pogodbe v smislu pravočasnosti tožnik ni podal, zaradi česar prvostopenjsko sodišče ne bi smelo odpovedi preizkušati v tem smislu. Sodišče bi v skladu s pravili ZPP moralo šteti, da pravočasnost odpovedi sploh ni sporna. Ni podana pravna podlaga, da bi o tem vprašanju sodišče lahko odločalo po uradni dolžnosti. V kolikor bi takšno ravnanje prvostopnega sodišča vzdržalo, bi to pomenilo kršitev temeljnih ustavnih in postopkovnih pravic tožene stranke, saj se glede na izostanek trditvene podlage v tej smeri, o vprašanju sploh ni mogla izreči, kar posledično pomeni kršitev temeljnega načela kontradiktornosti. Tudi če bi bilo stališče tožene stranke zgrešeno, je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z vprašanjem pravočasnosti napačna. ZDR subjektivnega roka ne veže na vročitev odpovedi delodajalca delavcu, temveč na podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti pa je bistveno, kdaj se je delodajalec seznanil z vsemi razlogi, ki pogojujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je direktorica tožene stranke najkasneje dne 10. 6. 2007 vedela, da obstojijo razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To stališče ni pravilno, saj subjektivni rok teče od takrat, ko so za podajo odpovedi znani vsi razlogi in vse okoliščine, ki odpoved pogojujejo. Poslovni proces je namreč dinamične narave in vse informacije niso znane naenkrat. V konkretnem primeru so bili šele konec julija znani poslovni rezultati za prvo polletje 2007, ki so bili primerjalno bistveno slabši kot tisti v prvi polovici leta 2006 in se je šele takrat direktorica lahko seznanila z vsemi razlogi, na katerih je temeljila odpoved. Do sprejetja sklepa z dne 25. 7. 2007, ki ga je družba zavedla v knjigo sklepov, je potekal proces oblikovanja odločitve. V zvezi z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi tožena stranka pojasnjuje, da je odpovedni razlog kombinacija ekonomskih in organizacijskih razlogov. Glavni ekonomski razlog je negativno poslovanje tožene stranke v letu 2007, katerega posledica so bili potrebni reorganizacijski ukrepi zaradi zagotovitve pozitivnega poslovanja. Potreba po tožnikovem delu je prenehala, njegovo delo se je razdelilo med ostale zaposlene. Direktorica je pojasnila, da je v letu 2007 promet obeh komercialistov padel. V tem delu je prvostopenjsko sodišče napačno interpretiralo listine. Ne more namreč vzdržati trditev sodišča, da odhodki družbe in obveznosti družbe niso relevantne. Ekonomski in reorganizacijski razlog sta neločljivo povezana in tvorita zakoniti odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje v okviru dopustne presoje ni presojalo tega vidika odpovedi, posledično pa je podana bistvena kršitev postopka. Odločitve o odškodnini se ne da preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo vseh elementov odškodninskega delikta, temveč se je zgolj delno dotaknilo elementa protipravnosti, elementov vzročne zveze in odgovornosti pa se sploh ne dotakne. Tudi glede višine odškodnine je odločitev nesprejemljiva. Ne morejo namreč biti upoštevane okoliščine, kako je tožnik prišel k toženi stranki ter kakšna je bila njegova predhodna zaposlitev. Sklepanje pogodbe o zaposlitvi je namreč posel civilnopravne narave, za katerega je značilna svobodna volja strank. V konkretnem primeru ni bila izpostavljena kakršnakoli napaka volje tožnika pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik odpravnine ni prejel, ker je odpoved izpodbijal. V zvezi s tožnikovo brezposelnostjo je opozoriti, da tožnik ni z ničemer izkazal, kje išče zaposlitev, koliko prošenj za zaposlitev je razposlal, itd. Sodišče ni imelo na razpolago prav nobenih dokazov o tem, da bi lahko ugotovilo vzroke za tožnikovo nezaposlenost. Sodišče ni hotelo raziskati trditev tožene stranke (v okviru predlaganih dokazov), da je tožnik tudi v času, ko je bil v bolniški delal in da je v zvezi s tem imel dohodke. Sodišče ni opravilo niti poizvedb pri družbah, izdajateljih revij, v katerih so bile objavljene tožnikove fotografije, pri odmeri tudi ni upoštevalo tožnikove starosti, trajanja zaposlitve pri toženi stranki, izobrazbe, honorarnega dela za druge subjekte. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Tožnik pojasnjuje, da je že v tožbi navedel, da je direktorica tožene stranke tožnika seznanila s pravimi razlogi za odpoved že spomladi 2007. Tožnik sicer ni izrecno navedel, da je tožena stranka vedela za obstoj poslovnega razloga že pomladi 2007 in da je odpoved prepozna. Če bi tožnik to trdil že v tožbi, bi direktorica tožene stranke na zaslišanju zagotovo izpovedovala drugače, tako pa je pojasnila, da je vedela, za potrebo po zmanjšanju števila delavcev že v maju 2007. Datum, ko se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved, ugotavlja sodišče. Pri tem sodišče ni vezano na formalen sklep o reorganizaciji. Ko je tožnik ugotovil, da tožena stranka sama priznava, da je odpoved prepozna, ni videl potrebe, da ponovno postavlja to trditev. Izpodbijana odpoved je bila izdana dne 2. 8. 2007, torej najmanj dva meseca po tem, ko je tožena stranka izvedela za razloge. Že v prvem postopku, pa tudi v pritožbi, se je tožena stranka sklicevala na upad prometa na nivoju družbe. Vendar tožniku ni bila odpovedana pogodba zaradi upada prometa na nivoju družbe, temveč upada prometa na foto področju. Tega zadnjega pa ni bilo. Sodišče je ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninskega delikta. Vsa natolcevanja v zvezi z zlorabo bolniškega staleža so neresnična in zlonamerna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je le delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je v času odpovedi v 5. odst. 88. člena določal, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Prvi odstavek 82. čl. ZDR pa še določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 2. 8. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zatrjeval, da ne obstaja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj prihodek iz področja, na katerem je delal, ne pada, nasprotno celo bistveno raste. Navajal je, da ga je direktorica tožene stranke o resničnem vzroku za odpoved seznanila že spomladi 2007. Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji navajala več vzrokov, ki so pripeljali do odločitve o odpovedi in so razvidni tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obenem pa je trdila, da so se posamezni vzroki udejanjali postopno, da so bili konec julija 2007 znani poslovni rezultati za prvo polletje 2007, ki so bili na ravni podjetja primerjalno bistveno slabši kot tisti v prvi polovici leta 2006 in se je šele takrat direktorica lahko seznanila z vsemi razlogi, na katerih je temeljila odpoved. Trdi, da je do sprejetja sklepa z dne 25. 7. 2007, ki ga je družba zavedla v knjigo sklepov, potekal proces oblikovanja odločitve, zato tudi v pritožbi vztraja, da je glede na sklep z dne 25. 7. 2007, odpoved pravočasna, pa tudi vsebinsko utemeljena. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je odpoved nezakonita iz formalnih razlogov, saj je podana prepozno, podredno pa je nezakonita tudi po vsebinski plati, saj tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da sodišče prve stopnje ne more, v okviru poznavanja materialnega prava, pomembnega za odločitev v sporu, brez ustrezne trditvene podlage v tožbi in vlogah, sámo, tekom dokaznega postopka preizkušati ali je odpoved podana pravočasno. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ne igra pasivnega opazovalca dogajanja, temveč ima aktivno vlogo, saj v okviru materialnega procesnega vodstva postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. čl. ZPP). V individualnih delovnih sporih pa je uveljavljeno celo preiskovalno načelo, ki omogoča sodišču, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka o odločilnem dejstvu, pomembnem za odločitev o zakonitosti sporne odpovedi, to je o datumu seznanitve z razlogi za odpoved, pravilno povprašalo tako tožnika, kot direktorico tožene stranke. Tožnik je o tem vedel povedati, da ga je direktorica tožene stranke v začetku junija 2007, zanesljivo pa pred 10. junijem 2007, poklicala k sebi in mu rekla, da mu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navedeno izpovedbo je direktorica tožene stranke potrdila, saj je pojasnila, da se je s tožnikom o tem odkrito pogovorila že v začetku junija 2007. Glede na takšno situacijo zato ne more biti nobenega dvoma o tem, da se je direktorica tožene stranke z razlogi za redno odpoved seznanila do 10. junija 2007. Tako je bil najkasneje tega dne v celoti izpolnjen dejanski stan za začetek teka, tako šestmesečnega objektivnega, kot tudi 30-dnevnega subjektivnega roka v smislu gornje določbe ZDR, v katerem delodajalec mora podati odpoved, sicer mu ta pravica ugasne. Odpoved je bila podana dne 2. 8. 2007 in je bila tako prepozna. Sodišče prve stopnje je resda nepravilno povzelo, da je bil 30-dnevni rok prekoračen, ker je bila odpoved vročena tožniku 29. 8. 2007, saj je za potek roka odločilen datum podaje odpovedi in ne datum vročitve odpovedi (čl. 88/5 ZDR). Na datum vročitve so vezane druge posledice, npr. tek odpovednega roka (93. čl. ZDR). Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved seznanila najkasneje do 10. junija 2007, je njegov zaključek, da je prekluzivni rok potekel, pravilen in je zato sodišče druge stopnje to odločitev vzdržalo v veljavi.

Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da v konkretnem primeru pri teku roka ne igra nobene vloge sklep, ki naj bi ga direktorica tožene stranke sprejela dne 25. 7. 2007 o tem, da je zaradi slabe ekonomske situacije podjetja potrebno narediti reorganizacijo in da na foto področju lahko dela le en komercialist. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tožena stranka tej trditvi ni predložila nikakršnega dokazila. V sodnem spisu ni niti navedenega sklepa, kar bi bilo dokazilo za to, da je le ta dejansko obstajal. Tožena stranka prvič navedeni sklep direktorice omenja šele v sodnem postopku. Niti v pisnem obvestilu (priloga B4) niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) o kakšnem takem sklepu ni govora. Pritožbeno sodišče meni, da v kolikor bi direktorica tožene stranke navedeni sklep resnično sprejela, potem bi ga v obeh prej citiranih dokumentih tožena stranka zagotovo omenila. Ker niti omembe ni, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je takšen sklep resnično obstajal. Iz navedenih razlogov zato sklep, ki naj bi ga tožena stranka sprejela dne 25. 7. 2007, ne more biti upoštevan kot razlog, na katerega se vežejo vse zakonske posledice (vključno z roki) in za kar se zavzema tožena stranka. Tudi sicer pa je seznanitev z razlogi za redno odpoved dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi skladnih izpovedb pravdnih strank pravilno ocenilo, da se je direktorica seznanila z razlogi za odpoved najkasneje do 10. junija 2007. Tožena stranka ni uspela dokazati, da se je z razlogi seznanila kasneje, zato je odpoved z dne 2. 8. 2007 prepozna ter iz tega razloga nezakonita.

Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami o vsebinski utemeljenosti odpovedi, saj le te niso odločilnega pomena za odločitev v tej pravdni zadevi (360. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede odškodnine po 118. čl. ZDR. Glede odškodnine po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki jo zakon sicer določa kot odškodnino po pravilih civilnega prava, je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008). To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo (premoženjsko) škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Zaradi (posebne) narave odškodnine po 118. čl. ZDR se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava, kot to meni tožena stranka. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere kriterije oblikuje sodna praksa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini upoštevalo navedena izhodišča. Sodba sodišča prve stopnje je zadosti obrazložena. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni ali da se je ne da preizkusiti. Glede na obrazložitev navedene odločitve je razbrati, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo vsa relevantna dejstva, tudi tožnikovo izobrazbo, starost ter možnost pridobitve nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožena stranka ima sicer prav, da je sklepanje pogodbe o zaposlitvi posel civilnopravne narave, za katerega je značilna svobodna volja strank ter da glede navedenega v konkretnem primeru ni bila izpostavljena kakršnakoli napaka volje tožnika pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko takrat, ko je zapustil podjetje M. ter se zaposlil pri toženi stranki. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni zanemarljivo dejstvo, ki je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, da tožena stranka po tem, ko se je tožnik zaposlil pri njej in s seboj pripeljal večino strank, v Sloveniji ni imela več konkurenčnega podjetja in da se torej tožnik ne bo mogel več zaposliti v podjetju, ki bo primerljivo toženi stranki. Tožnik je namreč izpovedal, da je to vse kar v življenju zna in ve in je vse svoje znanje in svojo dušo vložil v to (list. št. 85). Tožnik bo torej svoje znanje in izkušnje moral v prihodnje dopolniti, če bo želel najti sebi primerno zaposlitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upoštevanje vseh teh elementov ustrezno in da prisojena odškodnina v višini 10-mesečnih plač v konkretnem primeru predstavlja primerno nadomestilo za reintegracijo zaradi nezakonite odpovedi.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (to se nanaša tudi na navedbe tožene stranke glede pridobivanja dohodkov tožnika v času bolniškega staleža, saj je bil takrat tožnik še v delovnem razmerju), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec zmeraj krije svoje stroške postopka, tožnik pa sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).