Jedro

Ker se pospešitvenih ukrepov ni poslužil, predstavljajo pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, procesno predpostavko za pravično zadoščenje v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (15. člen ZVPSBNO), tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine na tej tožbeni podlagi ni bilo mogoče ugoditi.

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica in zato za odškodnino po 179. členu OZ (ki med pravno priznane oblike škode šteje tudi duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice) ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel, ker je bila v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani kršena njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Do odškodnine po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO) tožnik po stališču sodišča ni upravičen, ker v svoji zadevi ni vložil nadzorstvene pritožbe, ki je procesna predpostavka za vložitev zahteve za pravično zadoščenje po 15. členu ZVPSBNO, glede odškodnine na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije pa se je postavilo na stališče, da tožnik ni navedel vseh potrebnih dejstev, ki bi ga lahko opravičevala do zahtevane odškodnine.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi najprej povzema časovni razpon obravnavanja njegove zadeve pred tedanjim Sodiščem združenega dela invalidskega in pokojninskega zavarovanja v Ljubljani, pred katerim je vložil tožbo 4.1.1989, pa vse do 2.11.2007, ko je končno zadeva bila v pristojno reševanje poslana Delovnemu sodišču v Kopru. Zatrjuje, da se je pričel ZVPSBNO uporabljati šele s 1.1.2008. Ker je bila tožnikova tožba pred Delovnim sodiščem v Kopru zavržena že 22.1.2008, pritožba meni, da je nesprejemljivo stališče sodišča, da je zahtevek neutemeljen, ker ni v zadevi vložil nadzorstvene pritožbe ali rokovni predlog. Oboje bi namreč lahko tožnik vložil le v času od 1.1.2008 do 22.1.2008. Sploh pa bi bilo vlaganje teh pospešitvenih sredstev nesmiselno, ker je delovno sodišče že pred tem pozvalo tožnika, naj navede pravilni naziv tožene stranke, česar pa tožnik ni mogel, ker tožene stranke več ni in ker ni imela pravnega naslednika. To pomeni, da je tožniku nastala škoda že do 1.1.2008, torej še preden je pričel veljati ZVPSBNO. Prav zato je prvostopenjskemu sodišču predlagal vpogled v spis delovnega sodišča. Pritožnik meni,da je nesprejemljivo stališče sodišča, da mu ne gre odškodnina niti po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma po 26. členu Ustave RS. V zvezi s tem zahtevkom je navedel vsa potrebna dejstva. Ključno dejstvo je namreč eno samo, in sicer, da o njegovem zahtevku ni bilo odločeno vse od vložitve tožbe 4.1.1989 do zavrženja tožbe dne 22.1.2008. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ves čas postopka zmotno zatrjuje, da naj bi se Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO (Ur.l. RS, št. 49/2006) uporabljal šele od 1.1.2008. Dejansko je bil namreč ta zakon objavljen že 12.5.2006, veljati je pričel 27.5.2006, uporablja pa se od 1.1.2007. Tako je že na prvi pogled očitno, da je tožnik imel za vložitev pravnih sredstev, katerih cilj je pospešitev obravnavanja zadeve pred sodiščem, čas dobro leto dni. Ker pa se teh pospešitvenih ukrepov ni poslužil, predstavljajo pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, procesno predpostavko za pravično zadoščenje v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (15. člen ZVPSBNO), tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine na tej tožbeni podlagi ni bilo mogoče ugoditi.

Prav tako pa tožnik zmotno meni, da je upravičen do odškodnine po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Protipravno ravnanje državnih organov sicer res lahko predstavlja podlago za prisojo odškodnine, vendar le, če so izpolnjeni vsi elementi, ki jih odškodninsko pravo zahteva, da je mogoče govoriti o tako imenovanem civilnem deliktu. Med te pa spada tudi nastanek pravno priznane škode. Škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v 179. do 182. členu OZ. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja namreč (čeprav spada med temeljne človekove pravice) ni osebnostna pravica in zato za odškodnino po 179. členu OZ (ki med pravno priznane oblike škode šteje tudi duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice) ni podlage (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pritožbeno sodišče ni priznalo toženi stranki stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, saj je bila v njem le ponovljena pravilnost materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje. Zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.