Jedro

V obravnavani zadevi je bila z izpodbijanim sklepom zavržena pritožba zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje sklepa v upravnem sporu po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta, to je odločanja o glavni stvari, ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Prav tako ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak bo o njenih pravicah oziroma obveznostih odločeno z odločbo, izdano v davčnem inšpekcijskem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada Ljubljana z dne 2. 2. 2010, s katerim je bilo odločeno, da se njene pripombe ter predlog na sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 13. 1. 2009, vročen dne 14. 1. 2010, zavržejo. Tožena stranka je z odločbo z dne 22. 2. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper citirani prvostopenjski sklep z dne 2. 2. 2010 zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožba zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 2. 2. 2010, s katerim so bile zavržene pripombe in pritožba na sklep o uvedbi davčnega inšpekcijskega nadzora, ni dovoljena. Po 5. členu ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavanem primeru pa so bile pripombe tožeče stranke na sklep o uvedbi davčnega postopka zavržene s sklepom, ker zoper sklep o uvedbi davčnega inšpekcijskega nadzora pritožba po petem odstavku 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni dovoljena.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter med drugim navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj razumljivo in natančno pojasnilo, zakaj naj ne bi bil dovoljen upravni spor, saj je bilo s sklepom „dokončno“ odločeno in je bil postopek glede vprašanja utemeljenosti in dovoljenosti pripomb in pritožbe končan. Poleg tega, da želi davčni organ v isti zadevi postopek voditi dvakrat, kar je tožeča stranka zatrjevala že v tožbi, je sodišče prve stopnje prezrlo tudi, da v sklepu ni določno opredeljen predmet inšpiciranja, kot to določa 135. člen ZDavP-2. Navedeni člen pa odvzema pravico do pritožbe ter predvideva procesno dejanje državnega organa, zoper katerega ni pritožbe, kar predstavlja kršitev temeljnih pravic posameznikov, zato bi sodišče prve stopnje moralo ravnati v skladu s stališčem Ustavnega sodišča v zadevi U-I-35/10-6 z dne 11. 3. 2010 in vložiti zahtevo za presojo zakona.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Gre torej za sklepe, ki lahko posegajo v pravni položaj posameznika, čeprav so sicer po vsebini samo procesne odločitve in nimajo značilnosti upravnega akta.

8. Iz tožbe in predloženih spisov izhaja, da je tožeča stranka vložila pripombe ter predlog na sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se izda na podlagi 135. člena ZDavP-2. Navedene pripombe je s sklepom, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, organ prve stopnje zavrgel ter v obrazložitvi pojasnil, da po izrecni določbi petega odstavka 135. člena ZDavP-2 zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ni pritožbe. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje sklepa v upravnem sporu po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta, to je odločanja o glavni stvari, ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Prav tako ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak bo o njenih pravicah oziroma obveznostih odločeno z odločbo, izdano v davčnem inšpekcijskem postopku.

9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je bilo v predmetni zadevi „dokončno“ odločeno in da je bil postopek glede vprašanja utemeljenosti in dovoljenosti pripomb in pritožbe z izdajo sklepa z dne 2. 2. 2010 končan. Navedeni drugi odstavek 5. člena ZUS-1, kot je bilo že pojasnjeno, dopušča le izpodbijanje tistih sklepov, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta, torej odločanja o glavni stvari, obnovljen, ustavljen ali končan (npr. sklep o ustavitvi ali sklep o zavrženju – v takem primeru o zadevi ali zahtevku stranke sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo). V obravnavani zadevi pa z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil končan. Z izpodbijanim sklepom, kot je tudi že bilo pojasnjeno, tudi ni poseženo v pravni položaj in pravice tožeče stranke (2. člen ZUS-1), ampak bo o njenih pravicah oziroma obveznostih odločeno z odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku.

10. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavnih pravic zaradi odvzema pravice do pritožbe. Zoper sklep, ki je predmet tega upravnega spora, je dopustna pritožba, tožeča stranka je to možnost izkoristila in vložila pravno sredstvo, o katerem je bilo tudi odločeno. Če pa se zatrjevanje kršitev ustavnih pravic nanaša na sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, pa Vrhovno sodišče le pojasnjuje, da gre za procesni sklep o uvedbi postopka. O sami uvedbi postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ praviloma ne izda posebnega sklepa in torej tudi ni pravnega sredstva. Izdajo takega sklepa lahko določajo posebni zakoni, kot je v obravnavani zadevi ZDavP-2, ki v 135. členu določa izdajo takega sklepa, pritožbo zoper ta sklep pa izrecno izključuje. Kot izhaja iz komentarja zakona (Dr. Tone Jerovšek in ostali, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Ljubljana, januar 2008) je pritožba izključena zaradi ekonomičnosti postopka in varstva javnega interesa, v katerem se izvaja inšpekcijski nadzor. Ni pa seveda s tem stranki v celoti odvzeto pravno sredstvo, saj bo lahko svoje ugovore tudi glede poteka inšpekcijskega postopka uveljavljala v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari.

11. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje glede dopustnosti upravnega spora pravilna, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino in razloge sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, zato je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.