Jedro

Glede na določbo 16.b in 17. člena ZMZ se s svojo družino (staršema) združujejo le mladoletni otroci. Zato je ob ugotovitvi, da tožnik ob izdaji odločbe ni bil več mladoletnik brez spremstva, odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja tožnika, ki ima v Republiki Sloveniji od dne 1. 10. 2012 dalje priznan status begunca po Ženevski konvenciji, za združevanje družine v Republiki Sloveniji z mamo, bratoma in sestrama, zavrne.

2. Dne 11. 12. 2012 je tožnik preko pooblaščencev na pristojni organ naslovil prošnjo za združevanje družine. Med družinske člane šteje mamo, brata in sestri. Razlog zaradi katerega prosi za združitev družine z družinskimi člani je ta, da je po tradiciji in običajih on odgovorna oseba, ki mora zagotoviti varno in dostojno življenje svoji materi ter bratom in sestram, mlajšim kot je on sam. Pred enim mesecem je izvedel, da vsi njegovi družinski člani trenutno živijo v Jemnu. Tožnik je prošnji priložil internetne naslove šestih različnih virov, ki jih tožena stranka v svoji odločbi tudi povzema. Tožena stranka je ugotovila, da glede na določbe 16.b in 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) niso izpolnjeni zakonski pogoji za združevanje družine z družinskimi člani. Tožnik je namreč dne 3. 5. 2013 dopolnil 18 let in je s tem dnem postal polnoleten, zato zakonska podlaga za združevanje z družinskimi člani – starši mladoletnika brez spremstva, zanj ne more več veljati. Zato je tožena stranka njegovo prošnjo za združevanje družine zavrnila.

3. Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločbo in vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navedel je, da je že ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 10. 1. 2012 navedel, da želi združitev s svojo družino. Meni, da bi morala tožena stranka upoštevati, da gre za mladoletnika, ki je že več let zaradi okoliščin, zaradi katerih je v Republiki Sloveniji tudi pridobil status begunca, ločen od svoje družine. Pri tem tudi ni nepomembno, da je o odločitvi o pridobitvi statusa begunca odločal isti organ kakor tudi o obravnavani zadevi, pri tem pa tožena stranka ni upoštevala načela upravnega prava glede ekonomičnosti postopka. Organ lahko odkloni strankine dokazne predloge, če le ti po njegovem prepričanju ne zadevajo pravno pomembnih okoliščin, ali so dejstva že ugotovljena, ali pa jih je stranka predlagala z namenom zavlačevanja postopka. Tega pa organ ni upošteval. Odločanje organa o pridobitvi statusa begunca je trajalo predolgo, to pa ne sme biti v škodo tožnika. Tako je bilo mladoletnemu tožniku onemogočeno združevanje z družino. S čakanjem na tožnikovo polnoletnost je bilo tako kršeno slovensko kakor tudi pravo EU. Ko gre za mladoletnike brez spremstva se mora upoštevati otrokove najboljše koristi. Tožena stranka bi morala upoštevati okoliščino, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje za združitev z družino še vedno mladoletnik in mu priznati pravico do združevanja z družino že na podlagi njegove mladoletnosti v času vlaganja prošnje. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, kjer je odločilo, da mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Varovanje največjih koristi otroka pa se mora odražati tudi v postopku odločanja o pravici do združevanja z družino brez nepotrebnega odlašanja. Organ je kršil pravico po posebni obravnavi, predpisani v ZMZ, v primeru mladoletnikov brez spremstva. Z odločitvijo, da tožnik nima pravice do združitve s svojo materjo, očetom in bratom, je tožena stranka kršila 53. člen in 56. člen Ustave RS ter 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Podrejeno pa tožnik zatrjuje, da če tudi ZMZ kot družinskega člana taksativno ne šteje staršev mlajših polnoletnikov, taksativna opredelitev vseh mogočih oblik družine, katerih varstvo je zagotovljeno z URS in EKČP, doktrinarno ni mogoča. V obravnavanem primeru je tožena stranka de facto odločala o neobstoju tesne družinske vezi med mamo, očetom in njunima otrokoma, ki so do tožnikovega odhoda iz matične države predstavljali eno družinsko celico. Starša sta skrbela za preživetje in vzgojo tako tožnika kot njegovega štiri leta mlajšega brata. V Somaliji (izvorni državi tožnika) vlada brezvladje in nepretrgano nasilje onemogoča že samo gotovost preživetja. Tožnik je zapustil Somalijo z mislijo na čimprejšnjo možnost združitve s svojo družino. Združitev tožnika s starši in mlajšim bratom bi pomenila uresničitev načela združevanja družine kot to nalaga 17. člen ZMZ. Tudi z vidika sodne prakse sodišča EU bi morala tožena stranka ugoditi prošnji v zvezi z njegovimi starši in mladoletnim bratom. Podrejeno, v kolikor naslovno sodišče zavzema stališče, da se relevantne določbe ZMZ ne morejo razlagati tako, da dopuščajo tudi takšno razlago, po kateri je možno združevanje družine izven primerov, naštetih v 16.b členu ZMZ, tožeča stranka izpodbija ustavnost takega predpisa. S tožbo primarno predlaga, naj sodišče odločbo prvostopnega organa razveljavi in samo odloči v sporu polne jurisdikcije ter prošnji ugodi, podrejeno pa, da sodišče postopek prekine in sproži spor pred Ustavnim sodiščem za oceno skladnosti spornih določb ZMZ (16.b in 17. člen ZMZ, z Ustavo, EKČP in s pravom EU). Podrejeno tudi predlaga, naj sodišče postopek prekine in postavi Sodišču EU predhodno vprašanje: Ali se polje proste presoje v zvezi s 4.(2) členom Direktive Sveta Evrope 2003/86/ES lahko razlaga tako, da zakonodajalec lahko razlikuje med posameznimi skupinami tujcev (beguncev, prosilcev za azil in ostalih tujcev), da beguncem priznava manj pravic oziroma so te ožje in pogoji strožji kot za ostale tujce. Ali ni to diskriminatorna obravnava in s tem kršitev prava EU?

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in v celoti prereka tožbene navedbe. Po mnenju tožene stranke ni utemeljena tožbena navedba, da je tožnik že v prošnji za mednarodno zaščito navajal, da želi tudi združevanje družine. Poleg tega sta postopek za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite in postopek za ugotavljanje upravičenosti do združevanje družine dva ločena postopka, ki se vodita na podlagi določb ZMZ. Tožena stranka nima zakonske podlage, da bi postopek za mednarodno zaščito kot tudi postopek za združevanje družine začela po uradni dolžnosti. Za odločitev je pomembno, da je tožnik dne 3. 5. 2013 postal polnoleten. Nespremenljive so tudi navedbe, da je tožena stranka s svojim čakanjem na tožnikovo polnoletnost kršila tako duh slovenskega kot tudi prava EU. Tožena stranka je za pomoč pri rešitvi tožnikove prošnje za združevanje družine zaprosila Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju UNHCR). Temu organu so bili poslani podatki o družinskih članih tožnika, naveden je bil tudi naslov, kjer naj bi se nahajali, vendar tožena stranka do polnoletnosti tožnika in do sedaj izpodbijane odločbe s strani UNHCR ni prejela nikakršnega odgovora. Nikjer, tudi v odločbi, ni navedeno, da tožnik skupaj z mamo, dvema bratoma in dvema sestrama ne bi tvoril družinske celice. Odločitev v zadevi to niti ni bilo pomembno, saj je bilo pomembno le to, da je tožnik v času odločanja postal polnoletna oseba.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sporna odločitev tožene stranke temelji na določbi 16.b in 17. člena ZMZ. Po določbi 16.b člena ZMZ so družinski člani državljani tretje države in osebe brez državljanstva in so člani družine, ki je obstajala že v izvorni državi. To pa so med drugim tudi, kar je določeno v 7. točki 1. odstavka 16.b člena ZMZ, starši mladoletnika brez spremstva. Združevanje družine pa ureja 17. člen ZMZ, ki v tem členu določa, da lahko oseba s priznano mednarodno zaščito zaprosi za združevanje družine s svojimi družinskimi člani določenimi v 1. in 2. odstavku prejšnjega člena (2. odstavek 17. člena ZMZ). V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da pogoji za združevanje družine niso izpolnjeni, prošnjo iz prejšnjega odstavka z odločbo zavrne.

7. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, ob podaji prošnje za združevanje družine mladoleten. Tožena stranka je sledila navedbam tožnika, ki osebnega dokumenta ni imel, da je rojen dne 3. 5. 1995. Nesporno je torej, da ob izdaji odločbe dne 9. 5. 2013 ni več užival statusa mladoletnega begunca brez spremstva, temveč je s tem dnem postal polnoleten. Ta okoliščina pa je po presoji sodišča za odločitev v zadevi pomembna, saj se lahko glede na določbo 16.b in 17. člena ZMZ s svojo družino (staršema) združujejo le mladoletni otroci. Zato je ob ugotovitvi, da tožnik ob izdaji odločbe ni bil več mladoletnik brez spremstva, odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

8. Tožbeni ugovori po presoji sodišče niso utemeljeni.

9. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožnik dne 10. 1. 2013 navajal, da se želi združiti s svojo družino, saj za takšno trditev nima podlage v podatkih upravnega spisa. Iz prošnje za mednarodno zaščito to namreč ne izhaja.

10. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je o priznanju statusa begunca odločal isti organ kot v prošnji za združitev družine. Zakaj naj bi to pomenilo kršitev tožnik ni ni utemeljil. Sodišče ni ugotovilo, da bi bilo s tem kršeno določilo kateregakoli zakona, pri tem pa pojasnjuje, da ne gre za situacijo iz 4. točke 1. odstavka 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

11. Glede ugovorov o ekonomičnosti postopka in ugovora, ki se nanaša na trajanje postopka pridobitve mednarodne zaščite sodišče pojasnjuje, da se ne nanašata na obravnavano zadevo. Gre namreč za dva ločena postopka. V obravnavani zadevi gre obravnavo prošnje tožnika za združevanje družine z njegovo materjo sestrama in bratoma, ne pa za obravnavo prošnje za pridobitev statusa begunca. Zato tudi očitani ugovor, da je postopek pridobitve statusa begunca trajal predolgo,na obravnavano zadevo ne more vplivati.

12. Z argumentiranimi navedbami in morebitnimi dokazi tožnik ni prepričljivo utemeljil tožbenega ugovora, da je tožena stranka odlašala z izdajo izpodbijane odločbe tako, da je z izdajo odločbe čakala do tožnikove polnoletnosti. Razlogov za očitano ravnanje tožene stranke tožnik kot rečeno ni argumentirano dokazal, zgolj navedbe, da je tožena stranke z izdajo odločbe odlašala in čakala, da je tožnik postal polnoleten, za presojo tega ugovora ne zadostujejo. Tudi na podlagi podatkov spisa sodišče temu tožbenemu ugovoru ne more pritrditi. Tožena stranka je pojasnila, kar iz podatkov spisa tudi izhaja, da se je za pomoč pri reševanju tožnikove prošnje obrnila na UNHCR, vendar njihovega odgovora do odločitve v zadevi ni prejela.

13. Glede na polnoletnost tožnika se sodišče ni opredeljevalo do tožnikovih navedb glede kršitve Konvencije o otrokovih pravicah ter načela varovanja otrokovih koristi. Ta ugovor bi bil pomemben v primeru, da bi bil tožnik ob izdaji odločbe (še vedno) mladoleten in brez spremstva.

14. Tudi okoliščina, da je bil tožnik ob podaji prošnje za združevanje družine mladoleten, na odločitev v zadevi ne vpliva. Namen zakonske podlage za združevanje družine je združevanje mladoletnika s svojimi starši. To jasno izhaja iz določbe 16.b člena ZMZ in sicer 7. točke 1. odstavka. Ob dopolnjeni polnoletnosti tožnika, ki v obravnavanem primeru ni sporna, pa ta razlog in namen zakonske ureditve nima več pomena, saj je poglavitni namen zakonske ureditve odpadel. Za odločitev v zadevi zato ni pomembno, da je tožnik mlajši polnoletnik. Kot rečeno je namen zakonske ureditve, da se mladoletnim otrokom brez spremstva zagotovi združitev s starši. 15. Ugovora, da tožnik ni imel možnosti združitve z materjo, očetom in bratom sodišče ne bo obravnavalo, saj v obravnavanem primeru ne gre za opisano okoliščino. Tožnik je namreč vložil prošnjo za združitev družine s svojo materjo, bratoma in sestrama. Zato se sodišče tudi ni opredelilo do kršitev 8. člena EKČP ter da sta kršena 53. in 56. člen Ustave RS. Iz enakega razloga se sodišče ni opredeljevalo do navedb, da je tožnik zapustil Somalijo z mislijo na združitev družine s staršema in mlajšim bratom. Pa tudi v kolikor je tožnik ob zapustitvi izvorne države imel namen, da se bo s svojo družino združil, glede na njegovo polnoletnost, ta okoliščina ni več pomembna.

16. Sodišče še pripominja, da je tožnik navajal nepravilen podatek o datumu vložitve vloge za združevanje družine, kar sicer na odločitev izpolnjevanju zakonskih pogojev za združitev ne bi vplivalo. Navedel je, da je prošnjo vložil 15. 2. 2013, iz dokumentacije pa izhaja, da je prošnjo vložil dne 11. 12. 2012. Kot rečeno pa je tudi nepravilno navajal svoje družinske člane.

17. Iz razlogov razvidnih iz obrazložitve sodbe sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, prav tako ne, naj sodišče prekine postopek oziroma postavi Sodišču EU predhodno vprašanje.

18. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.