Jedro

Ker tožnik ni več mladoleten, za združitev z materjo ni več podana pravna podlaga v določbi 16. b člena ZMZ, in ker tožnikovi bratje in sestre niso osebe iz prvega odstavka 16. b člena ZMZ niti osebe iz 4. člena navedene Direktive, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (in tožene stranke) pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo, št. 2142-8/2012/18 (1312-04) z dne 9. 5. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za združevanje družine v Republiki Sloveniji, in sicer z mamo, bratoma in sestrama, pri čemer ima tožnik v Republiki Sloveniji od dne 1. 10. 2012 dalje priznan status begunca po Ženevski konvenciji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bil tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe (9. 5. 2013) polnoleten, zato glede na določbe 16. b in 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) niso izpolnjeni zakonski pogoji za združitev družine. Zavrne tožbene ugovore in navede, zakaj se ni opredelilo do kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in kršitev 53. in 56. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

3. Navedeno sodbo sodišča prve stopnje tožnik izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je zavlačevala s postopkom. Izpodbijano odločbo je izdala samo šest dni po njegovi polnoletnosti, kar je bil odločilni razlog za zavrnitev njegove prošnje. To je nesprejemljivo. S tem je kršila 13. točko Direktive 2003/86/ES o pravici do združitve družine, ki določa, da morajo biti postopki učinkoviti in obvladljivi ter pregledni in pošteni, da lahko osebam zagotovijo ustrezno pravno varnost. Ker bi tožena stranka morala izdati odločbo še pred njegovo polnoletnostjo, so relevantni vsi ugovori, ki se nanašajo na spoštovanje Konvencije o otrokovih pravicah. Dejstvo, da je njegova pooblaščenka v določenem delu tožbe napačno navedla družinske člane, ne more biti razlog za odločitev sodišča, da ne bo obravnavalo tožnikovih ugovorov v zvezi s kršitvijo URS. Ker se ni opredelilo do tožbenih navedb, je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen URS. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 250/2013, ki pa tudi ne navede ključnega razloga za razlikovanje med begunci in ostalimi tujci glede združevanja družine. Za takšno razlikovanje ni najti smiselne razlage, saj so prav begunci tista skupina tujcev, ki se v svoji izvorni državi ne morejo združiti s svojo družino. Zakonodajalec je samovoljno in brez razumnega razloga različno uredil enake položaje, kar predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom. Po tradiciji in običajih v izvorni državi je prav on kot najstarejši moški tisti, ki mora zagotoviti varno in dostojno življenje vsem članom družine. Med njim in njegovimi družinskimi člani obstaja čustvena in tudi socialna povezanost, ta pa je odločilna za uživanje pravice do družinskega življenja. Navedeno upošteva pri svojih odločitvah tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo o predlogu, naj prekine postopek oziroma postavi sodišču EU predhodno vprašanje. Republika Slovenija je v svoj nacionalni zakon prenesla zgolj „minimum“, ki ga glede družinskih članov določa Direktiva o pravici do združitve družine. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je državljan Somalije in mu je bil v Republiki Sloveniji od dne 1. 10. 2012 dalje priznan status begunca po Ženevski konvenciji. Dne 11. 12. 2012 je tožnik pri pristojnem organu vložil prošnjo za združevanje družine, in sicer z mamo, mld. bratoma in mld. sestrama. Tožnik je dne 3. 5. 2013 dopolnil 18 let, tožena stranka pa je izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila prošnjo za združevanje družine, izdala 9. 5. 2013. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje skladna z določbami 16. b in 17. člena ZMZ in Direktive sveta 2003/86/ES.

8. ZMZ v prvem in drugem odstavku 16. b člena določa, za katere družinske člane lahko oseba s priznano mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosi za združevanje. To so lahko med drugim tudi starši mladoletnika brez spremstva (7. točka prvega odstavka 16. b člena ZMZ). Bratje oziroma sestre osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, v 16. b členu ZMZ niso navedeni kot tisti družinski člani, s katerimi begunec s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združitev.

9. Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke že polnoleten, tako da za združitev z materjo določba 16. b člena ZMZ ni več ustrezna pravna podlaga. V drugem odstavku 4. člena Direktive sveta 2003/86/ES je sicer določeno, da države članice lahko z zakoni ali predpisi na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v poglavju IV, dovolijo vstop in bivanje sorodnikom sponzorja (osebe, ki ji je priznan status begunca) ali njegovega zakonca v prvem kolenu v ravni vrsti, če jih le ta vzdržujeta in v državi izvora nimajo ustrezne družinske podpore. Navedena določba Direktive jasno določa, da se za ta krog oseb države članice lahko odločijo, česar pa slovenski zakonodajalec očitno ni storil. 10. Ker torej tožnik ni več mladoleten, za združitev z materjo ni več podana pravna podlaga v določbi 16. b člena ZMZ, in ker tožnikovi bratje in sestre niso osebe iz prvega odstavka 16. b člena ZMZ niti osebe iz 4. člena navedene Direktive, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (in tožene stranke) pravilna in zakonita.

11. Neutemeljen je pritožbeni ugovor o zavlačevanju postopka tožene stranke, saj je iz predloženega upravnega spisa razvidna korespondenca (po elektronski pošti) med toženo stranko in UNHCR glede podatkov o družinskih članih, s katerimi je tožnik zaprosil za združitev. Do izdaje izpodbijane odločbe tožena stranka od UNHCR ni prejela nobenih podatkov o tožnikovih družinskih članih. Brez osnovnih podatkov o članih družine, s katerimi želi begunec s priznano mednarodno zaščito združitev, pa po presoji Vrhovnega sodišča odobritev združitve niti ni možna.

12. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 250/2013 sprejelo stališče, da je ZMZ usklajen z Direktivo 2003/86/ES. Direktiva 2011/95/ES, ki še ni implementirana v slovenski pravni red, pa določa le priporočila (oziroma možnosti) državam članicam EU, da lahko, če se tako odločijo, razširijo krog oseb, ki lahko po načelu združevanja družine pridobijo status begunca v povezavi z družinskim članom, ki mu je tak status iz razlogov Ženevske konvencije v določeni državi članici EU že priznan. Tudi v tem primeru pa bi se za družinskega člana štela le oseba, ki jo begunec vzdržuje. Tožnik sicer zatrjuje, da bi moral (po očetovi smrti) kot najstarejši otrok vzdrževati družino, vendar pa ni navedel, da je skrbel za družino pred odhodom iz izvorne države, niti sedaj ne navaja, kako bi to lahko v Republiki Sloveniji storil. 13. Glede na to, da Direktiva 2011/95/ES še ni implementirana v slovenski pravni red (rok za implementacijo je 21. december 2013), se Republika Slovenija oziroma njen zakonodajni organ še ni odločala o tem, ali bo razširila krog družinskih članov. Razširitev kroga družinskih članov, ki na podlagi združitve družine in že pridobljenega statusa begunca ene osebe lahko pridobijo status begunca v določeni državi, za državo, ki mednarodno zaščito zagotovi, pomeni povečanje njenih obveznosti. Ob širitvi kroga upravičencev obstaja večja verjetnost, da bo na tej podlagi pridobilo status begunca večje število oseb, kar pa pomeni, da bo treba večjemu številu oseb zagotoviti pravice, ki iz takega statusa izhajajo. Taka širitev (oziroma odločitev zakonodajalca o tem) je torej povezana tudi z zmožnostjo države, da glede na svoj ekonomski položaj širi število upravičencev in pravic, ki jih mora potem tudi zagotavljati. O tem pa se lahko Slovenija odloča le z zakonom, torej o tem lahko odloči le Državni zbor, ki je pristojen za sprejem zakonov.

14. Ker torej pravni red EU ne določa razširitve kroga družinskih članov, ki lahko po načelu združitve družine pridobijo status begunca po osnovnem prosilcu, kot obveznost, ki jo morajo države članice vnesti v svojo zakonodajo, temveč le kot možnost, neposredna uporaba Direktiv 2003/86/ES in 2011/95/ES ni obvezna, kogentnih določb ZMZ, ki so s pravnim redom EU usklajene, pa tudi ni mogoče razlagati širše, kot so zapisane. Iz navedenega razloga ni utemeljena trditev, da naj bi bil ZMZ v tem delu v neskladju s pravnim redom EU in da bi bilo zato treba postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU.

15. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do zatrjevanih kršitev 8. člena EKČP ter 53. in 56. člena URS, to (tudi glede na že sprejeta stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 250/2013 v podobnem primeru) ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Opredelitev družinskih članov v ZMZ ni v neskladju s 53. (zakonska zveza in družina) in 56. (pravice otrok) členom URS in tudi ne z 8. členom EKČP. Različni slovenski zakoni za urejanje različnih razmerij (zakonska zveza, preživljanje, davki, socialna varnost) različno definirajo družino, kar je glede na to, da definicija družine ni ustavna kategorija, ustavno dopustno. Tudi posebne pravice otrok niso določene z URS, temveč z zakonom, zakonski ureditvi se prepušča tudi varstvo otrokovih pravic. Prav tako iz EKČP ne izhaja definicija družinskih članov niti za potrebe mednarodne zaščite niti za druge potrebe, zato tudi ni mogoče uspešno uveljavljati, da je v tem delu ZMZ v nasprotju z EKČP. Vrhovno sodišče meni, da ureditev glede družinskih članov v ZMZ ni v nasprotju z URS in tudi ne z EKČP, zato ni prekinilo postopka in ni začelo ustavnega spora pred Ustavnim sodiščem RS.

16. Ne gre niti za nedopustno neenako obravnavanje (14. člen URS), če ZMZ nima enakih določb glede družinskih članov kot jih ima Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Čeprav so v ZTuj-2 družinski člani opredeljeni širše, to ne pomeni nedopustnega neenakega obravnavanja tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito oziroma beguncev. Že njuna pravna položaja sta različna, kar je že lahko utemeljen razlog za različno ureditev.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča torej tožena stranka z zavrnitvijo tožnikove zahteve za združitev z materjo, sestrama in bratoma ni kršila določb ZMZ, ki obveznosti države do take združitve ne predvideva, niti ni kršila določb URS, EKČP in Direktiv EU, pravilno pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, ki je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).