Jedro

Obravnavana nezgoda pri delu se je pripetila, ko je tožnik delal na višini in je nameščal rešetke na podestu. Ker bi moral biti tožnik ves čas pripet z varnostnim pasom, oziroma ker ni prišlo do poškodbe takrat, ko naj bi zapuščal delovišče, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je podan le 20 % tožnikov soprispevek. Kot je ugotovila izvedenka za varstvo pri delu, je tožnik s tem, ko ni bil pripet, kršil prvi in drugi odstavek 9. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Kršil je tudi tretji odstavek 9. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec uporabljati varnostne naprave in sredstva in osebno varovalno opremo pri delu, skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Tožnik je sicer imel varnostni pas nameščen, ni pa izvedel navezovanja z navezno vrvjo. Njegov prispevek je zato, glede na to, da je sam umaknil ploščo, ki je bila provizorična in je preprečevala padec, v višini 40 % in ne 20 %.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 64.800,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2013 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku (do zneska 210.000,00 EUR in glede zamudnih obresti za čas pred 3. 5. 2013), se tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.288,45 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 74.400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2013 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek točke I izreka). V presežku do zneska 210.000,00 EUR in glede zamudnih obresti za čas pred 3. 5. 2013, je tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.769,01 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Glede temelja navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v delovni nezgodi dne 26. 1. 2011, tožnik pa je sokriv za nastalo škodo do 20 %. Tožnik meni, da za nastanek škode ni sokriv in da zanjo v celoti odgovarja tožena stranka. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino, brez upoštevanja sokrivde, v višini 35.000,00 EUR. Uveljavljal pa je zahtevek v višini 100.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da gre pri tožniku za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Kompleksne poškodbe okončin in glave tožniku povzročajo glavobole, zlasti kadar je izpostavljen soncu in večjim duševnim naporom. Ta okoliščina povzroča zmerno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja sledi, da je nestabilni kompleksni zlom medenice po operativni oskrbi zaceljen v zadovoljivem položaju ter da takšna poškodba pričakovano zapusti zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnika to omejuje pri dolgotrajni hoji in dalj časa trajajočemu stanju. Že po kakšni uri se pojavijo bolečine. Bolečine v tem predelu medenice in spodnjega ledvenega dela hrbtenice povzročajo transverzalni nastavki ledvenih vretenc. To stanje pri tožniku povzroča omejitve nezmožnosti drže telesa v prisilnih položajih, dvigovanju bremen, sklonjen položaj ali dolgotrajno prenašanje bremen. Po poškodbi levega komolca pa je tožniku ostala blaga omejitev pri težjih fizičnih delih. Tožnik je tako sposoben le za lažja fizična dela in ne sme prenašati bremen težjih od 5 kg, lahko opravlja dela brez pogostega globokega pripogibanja in brez stalnih prisilnih drž hrbtenice in ni sposoben za delo na lestvah in višini ter pri delih, kjer je potrebna groba moč rok. Glede na to, da je tožnik fizični delavec je, vsekakor primerna odškodnina iz tega naslova v vtoževanem znesku. Pomembno je tudi, da je tožnik relativno mlad in da ga bodo posledice spremljale vse življenje. Sodišče prve stopnje je tožniku za strah prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, kar pa tožnik meni, da je prenizko. Ob padcu je, po ugotovitvah izvedenca, doživel hud kratkotrajni strah, ki je takrat vplival na njegovo duševno ravnovesje. Ko so ga prebujali iz kome in v naslednjih dneh, je bil zmeden, dezorientiran in prestrašen v tujem okolju. Potrebna je bila intenzivna zdravstvena oskrba. Izvedenec je ocenil, da je strah bil takšen, da je pomembno vplival na njegovo duševno ravnovesje. Šele po kakšnem tednu je imel tožnik boljši pregled nad dogajanjem in si je tako ustvaril sliko o poškodbah, ki jih je utrpel. Ko je moral nekaj tednov ležati v postelji je bil v tem času močno zaskrbljen za svoje zdravje. Bal se je morebitne trajne priklenjenosti na posteljo ter trajne odvisnosti od tuje pomoči. Ravnovesje je bilo porušeno v času zdravljenja v bolnici v Nemčiji. Naslednjega pol leta je trajala upravičena zaskrbljenost za zdravstveno stanje in perspektivo. Strah je bil srednje intenzitete, naslednje pol leta pa se je ta intenzivnost in pogostost zmanjševala. Iz mnenja sledi, da so sedanji tožnikovi strahovi predvsem zaskrbljenost pred perspektivo zaradi pomembno zmanjšane delovne zmožnosti glede na kvalifikacije, ki jih ima. Kumulativno je sekundarni strah opredeljen kot hud v trajanju dveh mesecev, srednje hud v trajanju 4 mesecev, zaskrbljenost za zdravje pa leto dni. Meni, da je zato upravičen do odškodnine za strah v znesku 40.000,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče tožniku prisodilo 5.000,00 EUR brez upoštevanja sokrivde, od vtoževanih 20.000,00 EUR. Tudi s to postavko se tožnik ne strinja, saj mu brazgotine in šepavost povzročajo duševne bolečine, zaradi katerih je upravičen do odškodnine v vtoževanem znesku. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da je v postopku, ki je izveden na sodišču upravičen do povračila nagrade po odvetniku v skladu s tarifo, ki je predpisana za posamezne tarifne postavke. Ne gre za razmerje med stranko in državo, temveč za razmerje med strankama. Sprašuje se, čemu bi bilo delo tožnikovega pooblaščenca za postopek vredno 335,40 EUR, nasprotne stranke pa 1.654,90 EUR za enake storitve. Meni, da je sodišče prve stopnje zato zmotno uporabilo 36. člen ZOdvT.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne pravdne stroške. Meni, da bi moralo sodišče odločiti tako, da bi znašal prispevek tožnika k nastanku nezgode vsaj 80 % in ne 20 %. Gre za podoben primer, kot ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS pod opr. št. VIII Ips 209/2013. Obravnavani primer se sicer nanaša na poklicnega voznika tovornjaka, ki se je zaletel v vozilo pred seboj, vendar v bistvu ni čisto nič drugačen kakor primer, ki ga obravnava izpodbijana sodba oziroma so med njima vzporednice. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje oziroma, ki se pričakuje od tistega, ki dela na višini, ki je poučen in ki mu je naročeno, da mora uporabljati varnostna sredstva. Izpodbijana sodba tudi odstopa od sodne prakse (npr. opr. št. VIII Ips 189/1997). Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj tožnikov prispevek, ko je ravnal nepravilno in malomarno, znaša le 20 %, toliko bolj, ker se je v prvem sojenju postavilo celo na stališče, da odgovornost tožene stranke ni podana. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine pritožba povzema ugotovitve izvedenskega mnenja, da je tožnik utrpel močne bolečine le ob padcu, nato pa je bil umetno uspavan. Po prebujanju iz umetne kome pa so bile bolečine blažene s sredstvi za lajšanje bolečin. Izvedenec je tako ugotovil, da je imel tožnik hude telesne bolečine teden dni in srednje hude tri tedne. Nato se je čas trajanja bolečin zmanjševal. Iz tega naslova je zato dosojeni znesek 40.000,00 EUR previsok ter bistveno odstopa od sodne prakse. Bolečine se lahko uravnavajo z analgetiki. Tožena stranka ne trdi, da tožnik ni trpel bolečin, temveč le, da mu iz tega naslova ne gre odškodnina v višini 50.000,00 EUR, ampak kvečjemu v znesku 10.000,00 EUR. Tudi za odškodnino za skaženost v obsegu 5.000,00 EUR ni podlage, prav tako ne za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 35.000,00 EUR. Prisojena odškodnina v celoti odstopa od veljavne sodne prakse in nima podlage v izvedenskem mnenju in ugotovitvah sodišča prve stopnje. Nadalje tudi meni, da sta stranki sklenili veljavno poravnavo dne 27. 10. 2011, s katero sta dogovorili odškodnino v obsegu 1.565,00 EUR, zato tožnik sploh ni upravičen do odškodnine.

5. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik izpodbija navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela po toženi stranki sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu, je zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, in nasl.; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, domneva tudi vzročna zveza. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinkovanja in ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

9. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; ZVZD). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

10. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

11. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 99/2013 z dne 14. 1. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka. Zavzelo je stališče, da je tožnik v celoti prispeval k nastanku dogodka, saj ni bil pripet z varnostnim pasom ter zato štelo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se je sicer strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost, saj je tožnik padel z višine, višje od 5 metrov, vendar pa se ni strinjalo s stališčem, da je prišlo do popolne izključitve objektivne odgovornosti, na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Do tega lahko pride le v izjemnih primerih, saj se za popolno izključitev zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca ali tretjega, vendar tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in kumulativno se posledicam takšnega dejanja ne izogniti in jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti se presoja po najstrožjem merilu, to je merilu skrajne neskrbnosti. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da ni mogoče šteti, da nekdo, ki se ukvarja z dejavnostjo montaže podestov ne bi mogel pričakovati premajhne pazljivosti, nepozornosti ter nepripenjanja delavcev z varnostnim pasom ali pa drugih nepazljivosti, zaradi katerih lahko delavec spregleda odprtino v podestu in pade z višine. Zato padci iz podesta, do katerih sicer ne bi prišlo, če bi bili delavci privezani z varnostnim pasom, niso nekaj, kar bi bilo pri montaži podestov povsem nepričakovano. Ker zaradi ugotovitve, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med napotki je pritožbeno sodišče pojasnilo, da bo moralo v novem sojenju sodišče prve stopnje, v okviru že podanih trditev in dokaznih predlogov ugotoviti, kako je potekalo delo na delovišču ter ugotoviti vse okoliščine, ki so pripeljale do tožnikovega padca skozi luknjo v podestu.

12. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča ter ugotovilo, da je tožnik bil zaposlen pri toženi stranki in je padel z višine 5,8 m, ter se pri tem poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar tožnik v pritožbi niti izrecno ne izpodbija, da se je zgodila nesreča, ko je tožnik delal na višini in je nameščal rešetke na podestu. Tožnik se je nahajal na podestu in je zlagal rešetke ter nameščal pritrdilne elemente, sodelavec A.A. pa je stal na dvižni ploščadi in pritrjeval vijake. Tudi priča B.B. je izpovedala, da je tožnik v času nesreče nameščal pohodne rešetke. Delo je potekalo tako, da so se odprtine na podestu najprej pokrile s provizoričnimi ploščami, nato pa je bilo treba te plošče zamenjati s stalnimi ploščami oziroma rešetkami, kar je opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved C.C., ki je bila v delu, ki se nanaša na padec tožnika, tudi skladna z izpovedjo B.B., in sicer, da je bila odprtina, skozi katero je padel tožnik, predhodno pokrita in da je sam tožnik umaknil ploščo oziroma rešetko, zaradi česar je nastala luknja v podestu, skozi katero je padel in se poškodoval. Ker bi moral biti tožnik ves čas pripet z varnostnim pasom, oziroma ker ni prišlo do poškodbe takrat, ko naj bi zapuščal delovišče, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je podan le 20 % tožnikov soprispevek. Kot je ugotovila izvedenka za varstvo pri delu mag. D.D., je tožnik s tem, ko ni bil pripet, kršil prvi in drugi odstavek 9. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Kršil je tudi tretji odstavek 9. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec uporabljati varnostne naprave in sredstva in osebno varovalno opremo pri delu, skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Tožnik je sicer imel varnostni pas nameščen, ni pa izvedel navezovanja z navezno vrvjo. Njegov prispevek je zato, glede na to, da je sam umaknil ploščo, ki je bila provizorična in je preprečevala padec, v višini 40 % in ne 20 %. V tem delu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zvišalo soprispevek tožnika k nastali škodi z 20 % na 40 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, in sicer, kako je potekalo delo v kritičnem trenutku, kje se je nahajal tožnik, ter tudi ugotovilo, da plošče ni odstranil tožnikov sodelavec, temveč tožnik sam. V preostanku pritožba tožene stranke glede soprispevka tožnika, ni utemeljena. Pritožba tožene stranke se s tem v zvezi neutemeljeno zavzema še za višji odstotek, in sicer v višini 80 % soprispevka, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je šlo pri citirani zadevi, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, za drugačen primer in zadevi nista primerljivi. Prav tako tudi ne pritožba tožnika, ki se zavzema izključitev soodgovornosti tožnika, saj je ugotovljeno, da je tožnik k nesreči prispeval s tem, ko ni bil pripet. 13. Gmnenja lede višine dosojene odškodnine pritožba tožene stranke zmotno navaja, da naj bi bila odškodnina za telesne bolečine previsoko določena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska E. fakultete Univerze v F. z dne 18. 3. 2016, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel naslednje poškodbe: politrauma, serijski zlom 1. do 9. rebra ter kosovni zlomi 11. do 12. rebra, hematopneumotoraks (vdor zraka in krvi v prsno votlino), topo poškodbo trebuha z več raztrganinami jeter in vranice, hemoragični šok, zlom transverzalnih nastavkov 2. do 5. ledvenega vretenca, nestabilni kompleksni zlom medenice z zlomom obeh sramnih lokov, zlom leve črevnice in obojestranskim zlomom križnice, zlom leve lopatice, zlom leve podlaktnice v predelu komolca (zlom olekranona). Na zdravljenju v kirurški kliniki v G. (Nemčija) je bil od 26. 1. 2011 do 18. 3. 2011 ter v tem času tudi dobil pljučnico. Dne 26. 1. 2011 je bil urgentno oskrbljen s tamponado, drenažo prsnega koša levostransko, 27. 1. 2011 z osteosintezo s ploščo leve črevnice, 28. 1. 2011 ponovna revizijo poškodbe trebuha z odstranitvijo tamponade, ustavitvijo krvavitve, drenažo in ponovno drenažo prsnega koša, 29. 1. 2011 dodatno drenažo prsnega koša s sprednje strani, 31. 1. 2011 oskrbljen s ploščo in vijaki levega olekranona, 2. 2. 2011 diletativno traheostomijo perkutano (vzpostavitev dihalne poti zaradi trajnega predihavanja). Dne 3. 2. 2011 so mu oskrbeli poškodbo zadnjega dela medenice z dvema navojnima palicama; do 6. 2. 2011 mu je bila nudena podpora dihanja z aparati, šele 14. 2. 2011 pa je bil odpuščen iz intenzivne nege. V času zdravljenja na oddelku, to je od 14. 2. 2011 do 18. 3. 2011 je bil v prvih petih dneh nepokreten v postelji in mobilizacija ni uspela. V naslednjih dneh je prišlo do splošnega izboljšanja, zato je bil sposoben dalj časa trajajočega sedenja, uspela je tudi mobilizacija s pomočjo dveh terapevtov. Od 14. 3. 2011 je bil pokreten s pomočjo dveh bergel in ob asistenci fizioterapevta. Kontrolna slikanja so pokazala primerno celjenje poškodb in 18. 3. 2011 je bil odpuščen domov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izvedensko mnenje, iz katerega je razvidno, da so padec in poškodbe povzročile močne bolečine, ki so se stopnjevale pri vseh premikih. Po prihodu reševalnega vozila je dobil ustrezna zdravila za zmanjšanje bolečin. Umetno je bil uspavan do februarja 2011 in v tem času ni zaznaval bolečin. Prebujal se je iz kome, takrat so se bolečine stopnjevale in ustrezno uravnavale s sredstvi za lajšanje bolečin. Spet so se stopnjevale pri intenzivnejši fizikalni terapiji, hoji, vstajanju ter obračanju v postelji in negi. Neprijeten in boleč je bil tudi prevoz domov iz Nemčije v Slovenijo. V naslednjih mesecih so bile bolečine prisotne v predelu medenice, boleči so bili tudi globoki vdihi zaradi zlomov reber. V prvih tednih je imel tožnik tudi bolečine v predelu brazgotine na trebušni steni, v komolcu so se stopnjevale pri vajah in zmanjševale s počitkom. Ko je bil odstranjen osteosintetski material so bile ponovno intenzivnejše. Hude bolečine je imel teden dni, trajne srednje hude tri tedne, občasne do 6 ur dnevno tri mesece in občasne do ene ure dnevno celo leto dni. Trajne lahke telesne bolečine je imel 6 mesecev in trajne lahke do 6 ur dnevno še nadaljnjih 6 mesecev. Izvedenec je tudi ocenil, da tudi po letu dni telesne bolečine, ki bodo prisotne v prihodnje, občasno pa se pojavi glavobol zaradi vremenskih sprememb.

14. Vse navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem v celoti, v višini 50.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ni tako bistveno sklicevanje na samo trajanje bolečin, čeprav so bile tudi te sicer, kot je razvidno, predvsem zelo dolgotrajne, temveč višino odškodnine utemeljujejo predvsem nevšečnosti, ki jih je imel tožnik med zdravljenem zaradi številnih zlomov, ki jih je utrpel. Umetna koma, prebujanje iz umetne kome, mobilizacija, odstranjevanje tamponad, predihavanje oziroma umetno dihanje, drenaža, so vse nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine. Pri tem ne gre spregledati, da je imel tožnik serijski zlom devetih reber, ter potem še dodatne zlome reber, zaradi česar je tudi težko dihal oziroma je bil vsak globok vdih boleč. Zaradi kome in zbujanja iz kome je bil več kot 14 dni na intenzivni negi, potem pa še več kot en mesec na oddelku. Prav tako je tožnik utrpel tudi pljučnico, ki je bila direktno povezana s hospitalizacijo v bolnišnici. Tudi to predstavlja podlago za določitev odškodnine, saj pljučnica nedvomno predstavlja izjemno nevšečnost med zdravljenjem. Številčnost poškodb ter narava poškodbe, kot so tudi krvavitve v trebušni votlini, kar je bilo potrebno oskrbeti s tamponado in sicer dvakrat, predstavlja takšne zdravstvene težave, ki so povzročale bolečine in nevšečnosti, ki utemeljujejo dosojeni znesek odškodnine. Znesek odškodnine je primerljiv s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 11/2012 z dne 18. 9. 2014, v kateri je bilo oškodovancu dosojenih 45,3 povprečnih plač iz tega naslova. V citirani zadevi je oškodovanec prav tako utrpel serijski prelom reber na levi strani, zlom leve ključnice, udor zraka in krvi v pleuralno votlino na obeh straneh, udarnina pljučnih kril, udarnina srca, razpočenje vranice, zlom spodnjega dela mečnice in notranjega gležnja leve goleni, delna omrtvelost levega peronealnega živca, podobno kot tožnik pa je jemal analgetike, antikoagulantne injekcije, imel torakalno drenažo, odstranitev drenov, priklop na aparat za umetno dihanje, vstavitev kanile v sapnik, bronhoskopija, več RTG slikanj, UZ, CT, odvzemi krvi, infuzije, pregledi pri specialistih, uporaba peroneus opornice, bergel, preveze in odstranitve šivov. Tožnik je pretrpel tudi inducirano komo, pljučnico, poleg serijskih zlomov kar devetih reber tudi druge zlome reber, ostale zlome, predvsem zlom vretenc, kot so zgoraj navedeni, poškodbe jeter in vranice, opravil tamponade trebušne votline, kar opravičuje nekoliko višji znesek odškodnine (okoli 50 povprečnih plač v času sojenja).

15. Pritožbeno sodišče je v zvezi s strahom tožniku zvišalo odškodnino s 3.000,00 EUR na 8.000,00 EUR, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine oziroma strah, ki ga je utrpel, deloma pa zmotno uporabilo materialno pravo. V premajhni meri je bilo upoštevano, da je bil tožnik v komi ter se je zbujal iz kome v strahu oziroma da je bil dezorientiran, ter predvsem to, da zaradi številnih poškodb, ki jih je utrpel, utemeljeno prestajal strah, kako bo z njegovim nadaljnjim življenjem, tako osebnim kot tudi profesionalnim, glede na to, da je fizični delavec in da je utrpel tolikšne telesne poškodbe predvsem kosti. Bistveno je, da je bil tožnik dalj časa imobiliziran, ter da je že ob samem padcu utrpel primarni strah, ko je padel, ki je moral biti grozljiv, glede na to, da je padel z višine 5,8 metrov, prav tako pa tudi strah za izid zdravljenja, številnimi poškodbami in medicinskimi posegi. Zato je posledično pritožbeno sodišče v tem delu tudi zavrnilo pritožbo tožene stranke. V citirani zadevi II Ips 11/2012 je bila oškodovancu dosojena odškodnina za strah v višini približno 9,6 povprečnih plač, pri čemer primarnega strahu ob nezgodi zaradi nezavesti ni bilo; strah za izid zdravljenja od konca umetne kome do konca kirurškega zdravljenja pa je bil 3 tedne hud in 3 mesece lažji strah.

16. Glede skaženosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik nežno brazgotino na vratu, ki je opazna le pri pozornem opazovanju, bolj očitne pa so brazgotine v predelu levega komolca, trebušne stene in nad križnico, ki so vidne s pogovorne razdalje. Tožnik mora tudi pri dalj časa trajajoči hoji in pri večjih razdaljah uporabljati bergle. Ko se utrudi šepa in izgubi primeren vzorec hoje. Izvedenec je menil, da je takšna stopnja duševnih bolečin zaradi skaženosti zmerna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z odločitvijo, da je tožniku dosojena iz tega naslova primerna odškodnina v višini 5.000,00 EUR, predvsem glede na dejstvo, da mora uporabljati tudi bergle pri daljši hoji in zaradi brazgotin. Pravilno je bila tudi upoštevana starost tožnika, oziroma dejstvo, da se stanje ne bo izboljšalo in da bo na bergle vezan tudi v prihodnosti.

17. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse posledice, ki so nastale, in sicer, da je pri tožniku nastala III. kategorija invalidnosti, pri čemer je sodelež 60 % zaradi poškodbe in 40 % zaradi bolezni. Tožnik lahko prenaša fizično bremena do 5 kg, ne more se pogosto prepogibati in delati v stalni prisilni drži hrbtenice. Ne more tudi opravljati dela na višini, na lestvah oziroma delih, pri katerih je potrebna dodatna moč rok. Zaradi poškodbe glave in okončin ima občasno glavobole, kar zmanjšuje zmerno tudi aktivnosti. Zlom medenice je povzročil, da je omejen pri dolgotrajni hoji in stoji. Poškodbe v predelu hrbtenice povzročajo skupaj s poškodbami v predelu medenice skupne enotne omejitve. Tožnik je bil še operiran, saj je imel draženje ulnarnega živca, roka pa je nekoliko manj spretna pri finih opravilih in se tudi hitreje utrudi pri ponavljajočih gibih. Pritožbeno sodišče meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova 45.000,00 EUR zato je znesek zvišalo za 10.000,00 EUR. Predvsem fizične omejitve, težave pri hoji in stoji ter vztrajanje v nenaravnem položaju hrbtenice tožnika bistveno omejujejo ter ga bodo trajno omejevale pri delu ter pri vsakdanjem življenju. Tudi hitrejše utrujanje rok, izguba moči, prav tako pa tudi izguba delne fizične spretnosti oziroma občutka za delo pomenijo bistvene omejitve pri vsakdanjih aktivnostih. Predvsem dolgotrajnejša hoja, daljša od ene ure, povzroči pri tožniku, da ne more več hoditi naravnost, da mora hoditi s pomočjo bergel, kar že samo po sebi tudi pomeni, da takrat ne more prosto uporabljati rok ter je tudi v tem delu omejen pri vsakdanjih aktivnostih. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu tudi pritožbi ugodilo ter sodbo spremenilo tako kot izhaja iz zgoraj obrazloženega.

18. V citirani zadevi II Ips 11/2012 je bila oškodovancu dosojena odškodnina v približnem znesku 65.000 EUR oziroma približno 73,7 povprečne plače, pri čemer so bile posledice za oškodovanca naslednje: zaradi odstranitve vranice je bolj dovzeten za okužbe, zaradi zloma ključnice in zaraslosti s premikom za širino kosti ima slabše gibljivo levo ramo v skrajnih legah; težje dviguje roke nad nivo rame in težje prenese prisilno držo v tem položaju pri športu; zaradi poškodbe živca na goleni ne more aktivno dvigniti levega stopala, zato je oviran pri hoji, vožnji in športu ter mora uporablja opornico, ki ga žuli. Zaradi poškodbe gležnja težje dlje hodi po terenu dalj časa, se ne more športno udejstvovati, ne more dvigati in nositi bremen nad 10 kg, opravljati del v pretežno stoječem položaju. Zaradi zarastlin na pljučih ima zmanjšano pljučno kapaciteto. Poklica ne more več opravljati, niti drugega fizičnega dela. Je brezposelen, sposoben je za predlagano prekvalifikacijo v trgovca. Ne more več pomagati starim staršem na kmetiji in staršem pri delu. Posledice tožnika so v principu zelo podobne. Tožnik je bil oviran pri hoji, pri delu, dvigovanju bremen, prisilni drži, glede uporabe grobe moči rok, zato sodišče druge stopnje šteje, da je upravičen do zneska odškodnine v višini 45.000,00 EUR, torej približno 45 plač, saj mu ni bila odstranjena vranica, prav tako tudi ni ugotovljeno zmanjšanje pljučne kapacitete.

19. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava delno zvišalo soprispevek tožnika k nastali škodi in dosojeno odškodnino, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar deloma zmotno uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

20. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

21. Zaradi delne ugoditve tožbenemu zahtevku je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje znaša 30,85 % (prej 35,42 %), uspeh tožene stranke pa 69,15 % (prej 64,57 %). Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08; ZOdvT), je tožnik, glede na uspeh, dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v višini 4.288,45 EUR.

22. Stranki sta s pritožbama delno uspeli in sicer tožnik glede višine, tožena stranka a glede temelja. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena odločilo, da je glede na okoliščine obravnavanega primera pravilno, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik v skladu s 155. členom ZPP tudi sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari.