Jedro

Glede na visoko stopnjo tveganja, ki ga prinaša delo, kakršno se je na višini opravljalo v obravnavanem primeru, je nespoštovanje varnostnih navodil okoliščina, ki ji je pri oceni tožnikovega soprispevka treba pripisati večji pomen. Opustitev dolžne skrbnosti tožnika je pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka, zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje povečanje tožnikovega soprispevka na 60%.

Pri določitvi višine odškodnine se je sodišče druge stopnje poleg na okoliščine primera (individualizacija) oprlo na primer, ki naj bi bil podoben. Vendar pa primerjava s še drugimi podobnimi primeri pokaže, da prav primer, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje, po višini prisojene odškodnine močno odstopa od odškodnin, priznanih v drugih primerih. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava potrebna primerjava s še drugimi podobnimi primeri.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I/I spremeni tako, da se znesek 64.800,00 EUR nadomesti z zneskom 34.500,00 EUR, v točki I/II tako, da se znesek 4.288,45 EUR nadomesti z zneskom 5.860.30 EUR, v točki III pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 1.633,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 424,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku izplača odškodnino za nematerialno škodo v višini 74.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2013 do plačila. V presežku do zneska 210.000,00 EUR in glede zamudnih obresti za čas pred 3. 5. 2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da obstaja objektivna odgovornost toženke za nastalo nezgodo, saj je do nje prišlo pri opravljanju dela na višini več kot petih metrov, vendar pa je k nastanku škode s svojim ravnanjem prispeval tudi tožnik, saj v času nezgode ni bil privezan z varnostnim pasom in je sam odstranil ploščo nad odprtino, skozi katero je padel. Tožnikov soprispevek je ocenilo na 20 %. Glede na trajanje in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja je ocenilo, da bi bila primerna odškodnina 50.000,00 EUR, za skaženost 5.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 35.000,00 EUR in za strah 3.000,00 EUR. Tako ocenjeno škodo (93.000,00 EUR) je zaradi tožnikovega soprispevka znižalo za 20 %, na 74.400,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in soprispevek tožnika zvišalo na 40 %, ugodilo pa je tudi pritožbi tožnika in ocenjeno škodo iz naslova strahu zvišalo na 8.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 45.000,00 EUR. Skupaj ocenjeno škodo (108.000,00 EUR) je zaradi tožnikovega soprispevka znižalo na 64.800,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila toženka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika in bi jo moralo zato sodišče razbremeniti vsakršne odgovornosti. Izpostavlja, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom in je sam umaknil ploščo, ki je preprečevala padec. Takšnega tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti za pričakovano dejanje, saj ne gre za majhno nepazljivost oziroma nepozornost. To, da je tožnik sam odmaknil ploščo, ki bi preprečila padec, in ni bil pripet z varnostnim pasom, je ravnanje, ki ga toženka ni mogla pričakovati oziroma predvideti. Ravnanje tožnika odstopa od standarda skrbnosti povprečnega razumnega človeka. Poudarja, da ni pričakovano, da si delavci na višini odstranijo vso zaščito, ki jih varuje pred padcem, glede na to, da je zaščita pred padcem bistvena za delo na višini. Če tožnik plošče ne bi umaknil in če bi bil pripet z varnostnim pasom, do poškodbe sploh ne bi prišlo. Če pa sodišče toženke že ni želelo v celoti oprostiti odgovornosti, potem bi moralo upoštevati, da je soprispevek tožnika bistveno višji od 40 %. V zvezi s tem sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker naj ne bi obrazložilo, zakaj je prispevek tožnika le 40 % in zakaj odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 209/2013 z dne 22. 4. 2014. Ne strinja se tudi z višino prisojene odškodnine, za katero meni, da je dosojena v previsokem znesku glede na odškodnino, odmerjeno v podobnih primerih. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, konkretno sodba Vrhovnega sodišča „I ps 11/2012 z dne 18. 9. 2014“, sploh ne obravnava odškodninske odgovornosti. Zato primerjave, ki jo ponuja izpodbijana sodba, ni mogoče opraviti, kar po njenem mnenju predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je odškodnina pravilno odmerjena in da je sodišče izhajalo iz primerljive zadeve, ki je sicer z napačno opravilno številko objavljena kot sodna praksa „povzetkov odločb Vrhovnega sodišča o nepremoženjski škodi“.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker naj bi sodišče ne obrazložilo, zakaj je določilo soprispevek tožnika le v višini 40 %. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj ocenjuje tožnikov soprispevek na 40 %. Če se ni odločilo za enak soprispevek, kot ga je določilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 209/2013 z dne 22. 4. 2014, na katero se sklicuje revizija, to ne predstavlja niti bistvene kršitve niti odločitve v nasprotju s sodno prakso. Treba je upoštevati, da noben primer ni popolnoma enak drugemu. Tožnikovega soprispevka v tem sporu ni mogoče primerjati s soprispevkom, ki je bil ob bistveno drugačnih okoliščinah določen v navedeni zadevi. Pri določitvi soprispevka poškodovanca k nastali nezgodi gre vedno za oceno, ki je odvisna od okoliščin vsakega primera posebej. Te okoliščine je sodišče druge stopnje upoštevalo in jih obrazložilo. Ali pa jih je upoštevalo pravilno, je lahko le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka oziroma celo kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS prav tako nista podani. Sodišče druge stopnje naj bi jo zagrešilo, ker se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča „I ps 11/2012 z dne 18. 9. 2014.“ Na takšno sodbo se sodišče druge stopnje ni sklicevalo, saj se sodbe Vrhovnega sodišča ne označujejo na tak način. V resnici se je sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 11/2012 z dne 18. 9. 2014, drži pa, da napačno. Sodba s to opravilno številko ne obravnava odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je napačno številko očitno prepisalo iz dokumenta z evidenčno številko VS002465, ki je objavljen na spletni strani Vrhovnega sodišča (povzetki prisojenih nepremoženjskih škod). Kljub temu sodišču druge stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve pravice do enakega varstva pravic. To, da se sodišče druge stopnje sklicuje na eno izmed sodb, ki naj bi bila izdana v podobnem primeru (v resnici gre za sodbo II Ips 411/2009 z dne 23. 1. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2261/2008 z dne 18. 2. 2009 in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 295/2004 z dne 14. 11. 2008), ne pomeni, da pravilnosti izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede na dejanske okoliščine konkretnega primera in glede na odločitve v drugih podobnih primerih.

9. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

10. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik delal na višini približno 5,8 m; nesreča se je zgodila, ko je na podestu objekta nameščal pohodne rešetke. Delo je potekalo tako, da so se odprtine na podestu, ki so bile pokrite s provizoričnimi ploščami, postopoma zapirale s pohodnimi rešetkami. Drugo za drugo je bilo treba odstraniti provizorične plošče in jih zamenjati s pohodnimi rešetkami. Tožnik je s sodelavci delal na montaži pohodnih rešetk. Odprtina, skozi katero je padel, je nastala tako, da je sam predhodno umaknil ploščo. Z varnostnim pasom ni bil pripet. Varnostni pas je sicer imel nameščen okoli pasu, ni pa se privezal na navezno vrv.

11. Po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Tožnik je opravljal delo za toženko na od tal dvignjenem podestu in je pri tem padel z višine več kot petih metrov. Sodna praksa zastopa povsem jasno stališče, da je delo na (takšni) višini nevarna dejavnost1. Pravnemu standardu nevarne dejavnosti namreč ustreza opravljanje dela, pri katerem lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil pride do nesreče. 12. Po prvem odstavku 153. člena OZ se tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, lahko odgovornosti za škodo izogne, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku 153. člena OZ pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

13. Toženka neutemeljeno vztraja, da je njena odgovornost izključena. V postopku ni bilo dokazano, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega dejanja, ki ga toženka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti (oboje mora biti v primeru izključitve odgovornosti podano kumulativno). Že samo dejstvo, da je delo potekalo tako, da je bilo treba odstraniti provizorično ploščo in je pri tem nastala odprtina ter jo nadomestiti s pohodno rešetko, predpostavlja možnost padca skozi odprtino. Poleg tega pa se zaradi načina uporabe varnostnega pasu, ki ga je mogoče odpeti z navezne vrvi ali nanjo sploh ne pripeti, lahko pričakuje, da bo delavec varnostni pas odpel oziroma ga ne bo uporabil. Zato zavzemanju toženke za popolno izključitev njene odgovornosti ni mogoče slediti.

14. Treba pa ji je pritrditi, da je delež tožnikovega soprispevka, ki ga je določilo sodišče druge stopnje, prenizek. Odločitev o deljeni odgovornosti je sodišče druge stopnje pravilno oprlo na tretji odstavek 153. člena OZ, po katerem je delodajalec, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Tožnikov soprispevek je določilo na podlagi dejstva, da je rešetko sam odstranil in da ni bil pripet z varnostnim pasom, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugotovljenih okoliščin določilo tožnikov soprispevek le v višini 40 %.

15. Ugotovitev sodišč nižjih stopenj o tem, zakaj je nastala odprtina, skozi katero je padel tožnik, je nedosledna, saj sodišče prve stopnje glede na različne izpovedi prič F. in T. ni naredilo zaključka, katera plošča je bila odstranjena – provizorična plošča ali pohodna rešetka – češ da to niti ni pomembno, ker je odločilen pomen pripisalo dejstvu, da je ploščo (katerokoli pač) umaknil tožnik sam. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je umaknil provizorično ploščo. Bistvene kršitve v zvezi s tako ugotovljenim dejanskim stanjem toženka ne uveljavlja, zato je revizijsko sodišče nanj vezano. Ker je delo potekalo tako, da je bilo treba ploščo, ki je bila provizorična, odstraniti in na prazen prostor namestiti pohodno rešetko ter jo pritrditi z vijaki, samo to, da je tožnik odstranil ploščo, ne kaže na njegov soprispevek, saj je bila odstranitev provizorične plošče del delovne operacije. Ni bilo ugotovljeno, da jo je odstranil na primer nepravilno, po nepotrebnem ali iz kakšnega vzroka, ki ni bil v povezavi z delom. Zato se toženka v reviziji neutemeljeno zavzema za večji soprispevek na podlagi dejstva, da je tožnik ploščo sam umaknil. 16. Pač pa utemeljeno opozarja na pomembnost dejstva, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Ugotovljeno je bilo, da je imel pas sicer pripet okoli pasu, ni pa ga namestil na navezno vrv. To pomeni, da je zavestno opustil eno od osnovnih dolžnosti delavca iz 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) – spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljanje dela, da zavaruje svoje življenje in zdravje2. 17. Toženka se v reviziji sicer zavzema za to, da bi moral tožnikov delež znašati 80%, vendar ob predpostavki, da na soprispevek poleg opustitve uporabe zaščitnih sredstev kaže tudi odstranitev provizorične plošče. Kot je bilo pojasnjeno, soprispevka zaradi odstranitve provizorične plošče tožniku ni mogoče očitati. Mogoče pa mu je očitati opustitev uporabe zaščitnih sredstev, konkretno varnostnega pasu. Glede na visoko stopnjo tveganja, ki ga prinaša delo, kakršno se je na višini opravljalo v obravnavanem primeru, je nespoštovanje varnostnih navodil okoliščina, ki ji je pri oceni tožnikovega soprispevka sodišče druge stopnje pripisalo premajhen pomen. Toženka mu je omogočila uporabo varnostnega pasu. S tem, ko ga je tožnik le namestil okoli pasu, ne da bi ga pripel na navezno vrv, je povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka, saj bi pravilna uporaba varnostnega pasu preprečila padec v globino. Opustitev dolžne skrbnosti tožnika je pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka, zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje povečanje njegovega soprispevka na 60%. Pri tej oceni vrhovno sodišče izhaja iz podobnih primerov: s sodbo VIII Ips 161/2018 z dne 16. 10. 2018 je bil tožnikov soprispevek ocenjen na 60%, ker po lestvi ni sestopal na običajen način s „tritočkovnim prijemom“; s sodbo II Ips 277/2015 z dne 16. 6. 2016 je bil tožničin soprispevek ocenjen na 35% samo zato, ker ni odklonila vožnje z avtomobilom, ki je imel neuporabne varnostne pasove; s sodbo VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010 je bil tožnikov soprispevek ocenjen na 50%, ker ob pripenjanju ni preveril, ali je varnostni pas, ki se mu je pri sestopanju z višine odpel, zadosti in pravilno zaprt. Tožniku je mogoče v primerjavi z zadnjima dvema primeroma očitati večjo neskrbnost, zato je tudi njegov soprispevek večji.

18. Utemeljeno revizija nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine. Tožnik je pri padcu z višine 5,8 m utrpel številne poškodbe kosti in notranjih organov (politravma). Toženka se sklicuje na podoben primer, ki naj bi izhajal iz odločbe Vrhovnega sodišča z „opr. št. VS 002487 z dne 16. 7. 2013“. Gre za evidenčno oznako primera s spletne strani sodišča (in ne za opr. št. sodne odločbe), kjer je objavljena sodna praksa o prisojeni nepremoženjski škodi v posameznih primerih, in kjer je pod to številko predstavljena sodba Vrhovnega sodišča II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013. V tej zadevi je bilo tožniku, moškemu, staremu ob nesreči 42 let, prisojenih 100,88 povprečnih plač, od tega 31 za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in dobre tri za strah. Toženka se zavzema za to, da bi bil glede na ta primer, ki je podoben, tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine kvečjemu v višini 30.000,00 EUR in za strah kvečjemu v višini 3.500,00 EUR.

19. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v številnih primerih, se pri odmeri odškodnine upoštevata načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.3 Sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 50.000 EUR oziroma približno 50 povprečnih neto plač.4 Upoštevalo je, da je imel tožnik zlome kosti po celi levi strani telesa (skoraj vsa rebra, transverzalne nastavke štirih ledvenih vretenc, medenico in oba sramna loka, črevnico, obojestranski zlom križnice, levo lopatico, levo podlahtnico v predelu komolca), utrpel je topo poškodbo trebuha z več raztrganinami jeter in vranice, hemoragični šok, več kot 14 dni je bil umetno uspavan, v tem času na intenzivnem oddelku, nato še več kot en mesec na oddelku, skupaj hospitaliziran dva meseca. Bolečine so bile močne ob prebujanju iz kome in se stopnjevale po intenzivnejši fizikalni terapiji, hoji, vstajanju, obračanju v postelji, vztrajale so v predelu medenice, ob globokih vdihih zaradi zloma reber, v predelu brazgotine na trebušni votlini, ob odstranitvi osteosintetskega materiala. Hude telesne bolečine je imel en teden, neprestane srednje hude tri tedne, občasne (do 6 ur dnevno) tri mesece oziroma (do ene ure dnevno) še eno leto, neprestane lahke bolečine šest mesecev in občasne lahko še nadaljnjih šest mesecev. V bodoče je pričakovati občasne lahke bolečine in občasen glavobol ob spremembi vremena.

20. Pri določitvi višine odškodnine je sodišče druge stopnje poleg navedenih okoliščin (individualizacija) upoštevalo tudi primer, ki naj bi bil podoben (gre za primer, naveden v 8. točki obrazložitve). Vendar pa primerjava s še drugimi podobnimi primeri pokaže, da prav ta primer po višini dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem močno odstopa od odškodnin, priznanih v drugih primerih. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava potrebna primerjava s še drugimi podobnimi primeri.5 Ob primerjavi prisojenih odškodnin v drugih podobnih primerih (II Ips 281/2014, II Ips 18/2011, II Ips 62/2011) se pokaže, da je Vrhovno sodišče potrdilo odmero odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini med 30.000,00 EUR in 35.000,00 EUR (med približno 31 in 35 plačami), kar pomeni, da je sodišče druge stopnje odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel tožnik med zdravljenjem (upoštevaje trajanje bolečin, jemanje zdravil, nepokretnost, fizioterapije, hoja z berglami itd.), v višini 50.000,00 EUR oziroma približno 50 povprečnih neto plač, odmerilo previsoko.

21. V vseh treh zgoraj navedenih primerih so poškodovanci, enako kot tožnik, utrpeli politravmo, torej več hudih poškodb notranjih organov in več zlomov kosti, zaradi katerih so bili hospitalizirani, dalj časa čutili bolečine po celem telesu, jemali številne analgetike, bili podvrženi različnim terapijam in posegom, imeli fizioterapijo in zdraviliško zdravljenje ter dolgotrajno ambulantno zdravljenje po odpustu iz bolnišnice. V zadevi II Ips 281/2014 je bila tožniku prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 35.000,00 EUR (35 plač), pri čemer velja izpostaviti, da je imel poškodovanec (poleg bolečin in nevšečnosti, podobnih kot tožnik) deset operativnih posegov, med njimi odstranitev vranice, trikrat se mu je ponovila trebušna kila, dva meseca je uporabljal invalidski voziček, še tri mesece bergle. V zadevi II Ips 18/2011 je bila tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v višini 30.000,00 EUR (31 plač). Poškodovanec je poleg poškodb, podobnih tožnikovim, utrpel tudi poškodbo glave, posebej pa velja izpostaviti, da je bil kar sedem mesecev na invalidskem vozičku, da je imel transplantacijo kože in bil v času ambulantnega zdravljenja več kot pol leta nepokreten (tožnik je bil nepokreten približno dva meseca, od 26. 1. 2011 do 14. 3. 2011). V zadevi II Ips 62/2011 je bila tožniku prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 32.000,00 EUR (34 plač), pri čemer je poškodovanec trpel stalne hude bolečine kar 90 dni (tožnik en teden) in bil 30 dni v intenzivni negi (tožnik 14 dni) ter je med drugim v času ambulantnega zdravljenja opravil sto različnih pregledov pri petih specialistih. Zato glede na ugotovljeno revizijsko sodišče ocenjuje, da bi primerna odškodnina za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znašala 35.000,00 EUR.

22. Tudi iz naslova strahu je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Takoj po padcu je bil v nezavesti in nato še več kot 14 dni umetno uspavan. Hud primarni strah je lahko trajal le nekaj sekund. Iz intenzivne nege je bil odpuščen 14. 2. 2011. Sekundarni strah je občutil, ko se je prebudil iz kome, ker je bil dezorientiran in nekaj dni nepokreten (tedaj je bil potek zdravljenja še nejasen), nato pa tudi v nadaljnjih dneh, ko je intenziteta pojenjala, saj se je tožnikovo stanje postopoma izboljševalo. Od 14. 3. 2011 je bil s pomočjo bergel in ob asistenci fizioterapevta pokreten, celjenje poškodb je bilo primerno in 18. 3. 2011 je bil odpuščen iz bolnišnice. V podobnem primeru II Ips 18/2011 je sodišče prisodilo odškodnino za strah v višini 3.500,00 EUR tožniku, ki je zaradi kompleksne poškodbe možganov trpel hud sekundarni strah za življenje in zdravje, v zadevi II Ips 62/2011 je tožniku, ki je bil 30 dni na intenzivnem oddelku in bil 15 dni v strahu za življenje, prisodilo 4.000,00 EUR, v zadevi II Ips 281/2014 (sodba višjega sodišča VSC Cp 639/2013 z dne 6. 3. 2014) pa 5.000,00 EUR za hud primarni strah (smrtni strah ob frontalnem trku, tožnik v tej zadevi je bil ves čas pri zavesti), ki je trajal dve uri in sekundarni strah, ki je trajal šest mesecev. Glede na to, da se v podobnih primerih odškodnina za strah torej giblje med tremi in petimi neto plačami, revizijsko sodišče ocenjuje, da je za tožnika odškodnina, primerna za prestani strah, 3.500,00 EUR.

23. Revizija ne nasprotuje višini odškodnine, odmerjeni za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 45.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 5.000,00 EUR, zato ob upoštevanju znižane odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, primerna odškodnina za škodo, ki je nastala tožniku, znaša 88.500,00 EUR. Glede na njegov soprispevek v višini 60% je upravičen do plačila 35.400,00 EUR.

24. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče reviziji toženke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je v točki I/I izreka znesek 64.800,00 EUR nadomestilo z zneskom 35.400,00 EUR in spremenilo odločitev o stroških postopka. V ostalem je revizijo zavrnilo.

25. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba spremeniti izrek o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (točka I/II in točka III sodbe sodišča druge stopnje). Tožnik je uspel s 17% zahtevka, uspeh toženke znaša 83%. Tožniku so pred sodiščem prve stopnje nastali stroški, ki se priznajo kot potrebni po prvem odstavku 155. člena ZPP v višini 3.559.55 EUR (33. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), toženki pa v višini 7.789,70 EUR (34. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povrnitve 605,12 EUR, toženka pa do 6.465,45 EUR, kar pomeni, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 5.860,30 EUR.

26. V pritožbenem postopku je tožnik uspel s sorazmerno majhnim delom (500,00 EUR na račun odškodnine za strah); v ostalem ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka je uspela s približno 45%, zato je upravičena do povrnitve 1.633,00 EUR (potrebni stroški glede na vrednost, ki je bila pod pritožbo, znašajo 1.259,20 za pritožbo in 2.370,00 za sodno takso).

27. Toženka je tudi z revizijo uspela približno v višini 45%, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela priglašenih stroškov, od katerih se za postopek z revizijo prizna 1650 točk (757,00 EUR), za materialne stroške 2% (15,00 EUR) in za DDV 22% (170,00 EUR), skupaj 942,00 EUR. Tožnik ji je dolžan povrniti 424,00 EUR.

28. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora ne revizijo.

1 Prim. odločbe II Ips 201/2002 z dne 11. 12. 2002, II Ips 602/2004 z dne 21. 9. 2006 in številne kasnejše. 2 Na pomen spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu kaže tudi 9. člen v času nezgode veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99 in naslednji), ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb in uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. 3 Glej npr. sodbo II Ips 62/2011 z dne 16. 1. 2014, II Ips 281/2014 z dne 25. 2. 2016 in druge. 4 Sodišče je zamudne obresti od odškodnine odmerilo od 3. 5. 2013 (torej je odškodnino odmerilo na ta dan), na ta dan pa je povprečna neto plača znašala 997,13 EUR. 5 Ena od pomembnih okoliščin za višino odškodnine je bila npr. tožnikova starost (18 let), zaradi katere bodo tožnika stalne bolečine spremljale še dolgo časa (prisojenih mu je bilo 45 plač).