Jedro

Tudi od tožnika kot "uporabnika" pločnika na katerem se nahaja sporno korito se lahko pričakuje povprečna skrbnost, da gleda kod hodi. Hoja vzratno po pločniku na razdalji vsaj treh metrov, predstavlja nenavaden in izreden dogodek. Na delu pločnika, vidnem na fotografijah se nahajajo tudi druge ovire, ki prav tako terjajo povprečno pazljivost pešca (robniki različnih višin oziroma dimenzij, stopnice).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki zahteva od tožene stranke plačilo zneska 3.642,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2017 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.“.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 330,00 EUR pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da obstoji po podlagi vtoževana obveznost tožene stranke v višini 50 % (točka I izreka), da bo o višini tožbenega zahtevka sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka II izreka) ter odločitev o stroških postopka pridržalo za končno sodbo (točka III izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Prvi sklop pritožbenih navedb izpodbija zaključek sodišča, da ne obstoji objektivna odgovornost tožene stranke (v nadaljevanju toženka), v drugem delu pa izpodbija zaključek sodišča o ugotovljenem soprispevku tožnika ter posledično njegovi soodgovornosti za nastalo škodo, z navedbami, da je dokazal, da ne obstajajo na njegovi strani okoliščine, s katerimi bi soprispeval k nezgodi.

3. Toženka izpodbija sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je nepravilen zaključek sodišča glede obstoja njene pasivne legitimacije. Tožba je bila vložena izključno zoper toženko, ker je imela Občina L. v času škodnega dogodka pri njej sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti. Tožnik je bil seznanjen, da je zavarovanka toženke le solastnica nepremičnine, na kateri se nahaja sporno cvetlično korito le do 33/200. Sodišče je napačno odločilo, da je toženka solidarno z ostalimi solastniki odgovorna tožniku. Tega tožnik ni zahteval. Pojasnjuje, da Občina Lendava kot upravljalka javnih površin ne more sama odločati in posegati v to nepremičnino, zato je lahko njena pasivna legitimacija podana le do 33/200. Tožnik je zatrjeval le, da cvetlično korito ni bilo grajeno v skladu s predpisi, izvedenec pa je le ugotovil, da je bilo cvetlično korito grajeno leta 1960, ko se je gradil objekt. Poudarja, da se nahaja na tem delu pločnika že od leta 1960 in ni predstavljalo nobene ovire za pešce. Nobene veze s poškodbo tožnika nima velikost pločnika v območju cvetličnega korita, kjer se širina zoži, saj tožnik ni hodil po tem delu. Vzvratno je hodil po površini pločnika 3 do 5 metrov še preden je prišel do cvetličnega korita. Toženka je mnenja, da krivdna odgovornost njenega zavarovanca za telesno poškodbo tožnika ni podana in je tožnik za nastalo poškodbo v celoti sam odgovoren. S tem ko je kot policist hodil vzvratno in bil osredotočen in pozoren le na prometno nesrečo, katero je fotografiral, je presegel mero povprečne skrbnosti in je sam v celoti odgovoren za nastalo telesno poškodbo. Tožnik kot policist je bil profesionalno usposobljen za delo na prometnih površinah, zavedati se je moral, da zahteva premikanje vzvratno dodatno poostreno pozornost. Pri tem je nepomembno, kakšne so bile dimenzije pohodne površine pločnika in postavitev cvetličnega korita, saj bi tožnik ob nepozornem, nepazljivem ravnanju pri hoji vzvratno padel tudi v primeru kakršnekoli manjše ovire na pohodni površini. Ker pri vzvratni hoji ni ravnal z zadostno skrbnostjo in previdnostjo, je po mnenju toženke takšno ravnanje edini in izključni vzrok za nastanek telesne poškodbe tožnika.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev procesnih določb. V nadaljevanju pa je ugotovljena odločilna dejstva napačno materialno pravno okvalificiralo, ko je presodilo, da je toženka ravnala protipravno. Sodišče druge stopnje je z oceno izvedeniškega mnenja ter fotografij delno dopolnilo dejansko stanje ter zavzelo drugačno materialnopravno stališče. 3. alineja 358. člena ZPP1 omogoča sodišču druge stopnje, da v primeru, če so izpolnjene predpostavke iz te določbe, dopolni dejansko stanje na seji senata.

6. V obravnavani pravdni zadevi je predmet odločanja tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel v posledici padca, ko je kot policist pri obravnavi prometne nesreče stopal vzvratno po pločniku na K. ulici v L. (javna površina na parceli X, oziroma sedaj Y k.o. L.) ter se pri tem spotaknil v betonsko ograjen prostor za rože, padel in se poškodoval. Sodišče je takšne dejanske ugotovitve materialnopravno okvalificiralo z določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki postavlja predpostavke subjektivne odgovornosti. Na pritožbeni očitek tožnika, da je glede na ugotovljena dejstva podana objektivna odgovornost toženke, sodišče druge stopnje odgovarja, da soglaša z razlogi izpodbijane sodbe ter dodaja, da je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ustaljena v razlagi, ki razmejuje obe vrsti odgovornosti2. 7. Sodišče prve stopnje je, na podlagi mnenja izvedenca, zaključilo:„da površina v območju cvetličnega korita ni zgrajena v skladu s Pravilnikom o projektiranju cest3, saj širina prostega prehoda med cvetličnim koritom in objektom ne zadostuje potrebni širini za pešce“ (izvedenec ugotavlja, da je odmik korita od objekta samo 70 cm, iz Pravilnika o projektiranju cest pa povzame, da se za določitev dimenzij peščeve površine upošteva pri hoji profil širine 75 cm). Izvedenec je nadalje podal mnenje, da cvetlično korito na površini predvideni za pešce, ni dovoljena ovira, zato bi ga bilo potrebno odstraniti oziroma poravnati v nivo asfalta, sodišče pa je presodilo, da ugotovljena opustitev predstavlja protipravno ravnanje zavarovanke toženke.

8. Sodišče druge stopnje poudarja, da za obstoj protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti v primeru opustitve (dolžnosti opraviti določeno ravnanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) ni nujno najti pravni temelj v pozitivnem predpisu4. Predmet obravnavanega postopka tudi ni ugotavljanje skladnosti izgradnje cvetličnega korita, ki se nahaja na pločniku, s upravnopravnimi predpisi. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izvid in mnenje izvedenca, je pri tem prezrlo, da je slednji kot izhodišče upošteval Pravilnik o projektiranju cest iz leta 2005, čeprav je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno korito zgrajeno že leta 1960. Za ugotovitev dolžnega ukrepanja zavarovanca toženke zato ne zadošča ugotovitev izvedenca, da cvetlično korito na pločniku glede na standarde v gradbeni stroki ni v celoti ustrezno urejeno.

9. Sodna praksa je v primerih ugotavljanja dolžnega urejanja in vzdrževanja pohodnih poti, pločnikov, stopnic enotna5, da je bistvena presoja, ali pohodna površina na mestu nezgode, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali ta del poti bistveno odstopa, kar bi šele terjalo dodatno ukrepanje upravljavca. Na podlagi vpogleda v fotografije6, je po mnenju sodišča druge stopnje mogoče prepričljivo ugotoviti, da lahko cvetlično korito, normalno pazljiv pešec obhodi po delu pločnika med koritom in objektom in se mu izogne. V postopku tudi ni bilo sporno, da je cvetlično korito s svetlobnikom dobro vidno že od daleč. Te zaključke v celoti potrjuje tudi dejstvo, da se to korito nahaja na tem delu pločnika vse od leta 1960. Splošno je znano, da hoja po pločnikih vselej zahteva od pešca vsaj toliko pozornosti, da ima pogled usmerjen predse, da ne hodi vzratno in celo na razdalji treh metrov brez, da preveri, kaj se na pločniku pred njim dogaja in nahaja. Tožnik je v rob cvetličnega korita zadel, ker ga zaradi vzratne hoje, ni mogel videti. Res se je ta ovira nahajala sredi pločnika, a je bila dobro vidna in bi jo bilo brez težav mogoče obhoditi (med cvetličnim koritom in objektom je pločnik širok 70 cm), če bi tožnik stopal po pločniku kot povprečen pešec. Tudi od tožnika kot „uporabnika“ pločnika na katerem se nahaja sporno korito se lahko pričakuje povprečna skrbnost, da gleda kod hodi. Hoja vzratno po pločniku na razdalji vsaj treh metrov, predstavlja nenavaden in izreden dogodek. Na delu pločnika, vidnem na fotografijah se nahajajo tudi druge ovire, ki prav tako terjajo povprečno pazljivost pešca (robniki različnih višin oziroma dimenzij, stopnice).

10. Sodišče druge stopnje je glede na pojasnjeno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, ker je materialnopravno zaključilo, da ni podana protipravnost oziroma nedopustnost zavarovančevega ravnanja. Iz navedenih razlogov tudi ni bilo potrebno opraviti preizkusa ostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov toženke. Na pritožbene razloge tožnika, ki se v nanašajo na zavzemanje za manjšo soodgovornost, pa je sodišče odgovorilo z razlogi, s katerimi je utemeljilo, da toženka z očitanimi opustitvami ureditve cvetličnega korita s svetlobnikom, ni ravnala nedopustno in zato ne more biti tožniku odgovorna za škodo, katere povračilo zahteva z obravnavano tožbo.

11. Zaradi odločitve o glavni stvari, ki je spremenjena, je sodišče druge stopnje sprejelo tudi stroškovno odločitev. Tožnik zaradi neuspeha krije sam svoje pravdne stroške, mora pa povrniti toženkine priglašene in za pravdo potrebne pravdne stroške: materialni stroški v znesku 30,00 EUR in doplačilo za izvedenca v znesku 300,00 EUR, kar skupaj znaša 330,00 EUR.

12. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni, zato sodišču druge stopnje o njih ni bilo potrebno odločati (163. člen ZPP).

1 Če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. člena tega zakona in drugih posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. 2 V skladu z aktualno sodno prakso, ki uveljavlja bolj restriktiven pristop pri presoji objektivne odgovornosti, se v primerih, ko stvar postane nevarna glede na okoliščine primera, pa gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil lastnika, za podlago vzame krivdna odgovornost (sodba VSRS II Ips 225/2007 z dne 11. 3. 2010). V primerih, ko stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi temveč takšna postane glede na okoliščine primera, te okoliščine pa je treba pripisati opustitvi dolžne skrbnosti ali kršitvi varnostnih pravil obratovalca, je lahko podana le njegova krivdna odškodninska odgovornost (II Ips 787/2009 z dne 25. 4. 2013). 3 Pravilnik o projektiranju cest (U.L. RS 91/2005). 4 VSRS sodba II Ips 129/15: Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske odgovornosti se običajno poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Izraz protipravno ravnanje (ravnanje v nasprotju s pravno normo) je zato ožji od pojma nedopustno ravnanje, ki pomeni ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Zato je sodna praksa(3) že presegla preozka stališča, iz katerih izhaja, da morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. 5 VSRS II Ips 85/2013, VSM sodba I Cp 576/2014. 6 Priloge A2, A4, B12, A12