Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje; „najdalj“ pomeni, da določi datum trajanja glede na okoliščine primera. V spornem primeru je odločilnega pomena okoliščina, da se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu 6. 9. 2010 in ima torej od tega dne dalje že vzpostavljeno delovno razmerje. Zato ji je pri toženi stranki lahko trajalo le do tega datuma.
V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu lahko le eden od kriterijev za določitev višine odškodnine.
Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se datum 22. 6. 2011 nadomesti z datumom 5. 9. 2010, v 3. točki izreka tako, da se tožnici prizna delovna doba, prijava v zavarovanje in predpisane evidence do 5. 9. 2010, višji zahtevek pa se zavrne, ter v četrti alineji 3. točke izreka tako, da se zavrne zahtevek za izplačilo razlike v plači za obdobje od 6. 9. 2010 do 22. 6. 2011. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.“ Sicer se revizija zavrne.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnici z dnem 12. 1. 2009, določilo trajanje delovnega razmerja do 22. 6. 2011, tožnici prisodilo zapadle zneske plač za čas, ko je bila brez zaposlitve in razliko v plači za čas, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu oziroma je po pogodbi o delu opravljala delo za drugo pravno osebo, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, regres za leto 2009 z zamudnimi obrestmi in odškodnino na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002 in naslednji) v višini 18.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožnica več (polno nadomestilo plače tudi za čas dela pri drugih delodajalcih), je zavrnilo. Ugotovilo je, da je imela tožnica sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi oziroma da obstoj pisne pogodbe ni dokazan ter da ima delo, ki ga je kot direktorica opravljala za toženo stranko, vse elemente delovnega razmerja. Ker je direktor tožene stranke (tožena stranka je imela dva zakonita zastopnika: poleg tožnice še R. B., sicer tudi večinskega lastnika tožene stranke) po razrešitvi tožnice s funkcije direktorja tožnico odjavil iz zavarovanj, ne da bi ji odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je presodilo, da tak način prenehanja delovnega razmerja ni v skladu z zakonom. Na tožničino željo je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z datumom izdaje sodbe in ji prisodilo odškodnino v višini desetih mesečnih bruto plač.
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Pritrdilo je stališču, da delovno razmerje obstaja, tudi če ni pisne pogodbe o zaposlitvi, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR. Njihov obstoj je bil v spornem primeru ugotovljen, čeprav je bila tožnica ena izmed dveh direktorjev tožene stranke, zato bi ji delovno razmerje zakonito lahko prenehalo le na enega od načinov, določenih v 75. členu ZDR. Na izrecni pritožbeni ugovor je pritrdilo odločitvi, da je tožnica upravičena do pravic iz delovnega razmerja za čas do razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 22. 6. 2011 (datum odločitve sodišča prve stopnje), vključno s plačo oziroma z razliko v plači, ne glede na to, da je bila od 6. 9. 2010 zaposlena že pri drugem delodajalcu. Strinjalo se je tudi z višino odškodnine in jo utemeljilo s kriteriji trajanja zaposlitve; dejstva, da je šlo za družinsko podjetje, v katerem je bila tožnica družbenica; dejstva, da kot porok odplačuje obveznosti tožene stranke; da preživlja enega otroka; da je plača pri novem delodajalcu bistveno nižja, kot jo je imela pri toženi stranki.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki poleg zmotne uporabe materialnega prava zatrjuje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče druge stopnje, enako kot sodišče prve stopnje, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni utemeljilo, zakaj je tožnici delovno razmerje priznano do 22. 6. 2011, če pa je že od 6. 9. 2010 v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. Nadalje meni, da ni bilo spoštovano preiskovalno načelo iz 4. člena ZDSS. Revizija sodiščema očita nespoštovanje temeljnih pravnih načel, med drugim vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic. Sodišče ne bi smelo ugoditi zahtevkom za plačilo razlike v plači. Ker je tožnica podatke prikrivala, sodišči nista mogli napraviti jasnih zaključkov glede tožničine dejanske plače pri drugem delodajalcu, zato je ugotovitev sodišča druge stopnje v 7. točki obrazložitve nepravilna in pomeni bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno pa je po mnenju revizije zmotna glede obstoja delovnega razmerja. Kot je pritožbeno sodišče navedlo v razveljavitvenem sklepu, bi bilo treba upoštevati obseg vezanosti delavca na navodila delodajalca. Tožnica pogodbe o zaposlitvi ni imela, bila je direktorica tožene stranke z neomejenimi pooblastili in četrtinska lastnica podjetja. Elementov delovnega razmerja ni bilo. Revizija nasprotuje tudi višini odškodnine. Sodišče bi moralo upoštevati škodljiva ravnanja tožnice, na katera je opozarjala tožena stranka in ki ne utemeljujejo tako visoke odškodnine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.
4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.
5. Revizija je delno utemeljena.
6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).
7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču druge stopnje očita neutemeljeno. Izpodbijana sodba, kot tudi sodba sodišča prve stopnje, imata razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj je tožnici priznano delovno razmerje pri toženi stranki do 22. 6. 2011. Obe sodišči namreč ta datum določata kot datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi; dan 22. 6. 2011 je datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je po 118. členu ZDR datum, do katerega je mogoče priznati delovno razmerje, če pogodbo o zaposlitvi razveže sodišče. Ali je ta datum določen pravilno, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki ji revizija tudi oporeka.
8. Materialno pravo je glede trajanja delovnega razmerja in pravic po 6. 9. 2010 zmotno uporabljeno.
9. Revizija utemeljeno opozarja na to, da je sodišče tožnici neupravičeno priznalo „dvojno“ delovno razmerje, torej delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je bila v delovnem razmerju že pri drugem delodajalcu. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje; „najdalj“ pomeni, da določi datum trajanja glede na okoliščine primera. V spornem primeru je odločilnega pomena okoliščina, da se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu 6. 9. 2010 in ima torej od tega dne dalje že vzpostavljeno delovno razmerje ter je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki lahko trajalo le do tega datuma. Tudi v primeru, če sodne razveze ne bi bilo in bi bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo „in še traja“ bi to pomenilo pravico tožnice do vrnitve na delo k toženi stranki in vzpostavitev delovnega razmerja za čas, ko bi bila brez zaposlitve (z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu). Razlika v plači, ki bi ji bila v tem primeru priznana kot odškodnina, bi ji pripadala na podlagi dejstva, da bi ji bila priznana reintegracija, kar pomeni, da bi ji delovno razmerje, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja, trajalo nepretrgoma. Če pa reintegracije ne bi zahtevala, bi ji bilo mogoče delovno razmerje priznati le do zaposlitve pri drugem delodajalcu. Enako je v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Trajanje delovnega razmerja je v tem primeru mogoče delavcu priznati le do eventualne nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu lahko le eden od kriterijev (1) za določitev višine odškodnine, ki je bil v spornem primeru upoštevan. Tožnica je imela izbiro: vrnitev na delo k toženi stranki in bi bila v tem primeru upravičena do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR) ali pa sodno razvezo z odškodnino, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu upošteva le kot kriterij za določitev višine odškodnine. Izbrala je drugo možnost. 10. Glede na navedeno je vrhovno sodišče delno ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.
11. V ostalem je revizija neutemeljena.
12. Sodišče je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja. Obstoj pisne pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za obstoj delovnega razmerja. Že prijava v zavarovanje, plačilo plače in plačilo prispevkov iz bruto plače ter vpis delovne dobe v delovno knjižico dokazujejo obstoj delovnega razmerja, zato niti ni bilo potrebno, da so se elementi le tega še posebej ugotavljali. Za pravilno odločitev glede prenehanja delovnega razmerja (prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) je bistvenega pomena ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo tako, da jo je drugi direktor odslovil in posledično odjavil iz zavarovanja, kar pa ni način, na katerega bi bilo mogoče zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi (oziroma prekiniti delovno razmerje). Zato je odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, pravilna.
13. Z navedbo, da je sodišče spregledalo temeljna pravna načela, ker je tožnici prisodilo razliko v plači in ni raziskalo njenih dejanskih zaslužkov pri drugih delodajalcih (v kolikor se to nanaša na zaslužek po pogodbah o delu za K. P. d.o.o.) revizija izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen revizijski razlog. Če se očitek o nespoštovanju preiskovalnega načela nanaša na ugotovljeno dejansko stanje glede tožničinega zaslužka pa revizija spregleda, da preiskovalno načelo v delovnih sporih, ki naj bi bilo vsebovano v „4. členu ZDSS“, ne obstaja, preiskovalno načelo, kot ga opredeljuje 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) pa pride v poštev šele takrat, ko sodišče izvede vse dokaze, ki so jih predlagale stranke, pa še vedno ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev. Takrat lahko dokaze izvede tudi po uradni dolžnosti. Ob dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ni bilo potrebe po izvajanju dokazov po uradni dolžnosti (kateri dokazi naj bi to bili, revizija ne pojasni).
14. Pravilna je odločitev tudi o višini odškodnine. ZDR v prvem odstavku 118. člena določa le zgornjo mejo odškodnine, ki jo prisodi sodišče v primeru sodne razveze. Dejanska višina je odvisna od okoliščin, na katere so vezani posamezni kriteriji, ki utemeljujejo prisojeno višino in ki jim revizija tudi ne oporeka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, na podlagi katerih kriterijev je tožnici prisodilo odškodnino v višini desetih plač. Upoštevalo je kriterije, ki jih je pravilno ocenilo kot relevantne: delovno dobo pri toženi stranki (devet let), dejstvo, da je tožnica zapustila družinsko podjetje, v katerem je družbenica in zaradi česar odplačuje kot porok njegove obveznosti, znatno nižja plača pri novem delodajalcu. Upoštevan pa je tudi kriterij, da si je sorazmerno hitro našla drugo zaposlitev. Odškodnina po 118. členu ZDR je odškodnina, ki nadomešča reintegracijo, zato tožničino morebitno škodno delovanje pri toženi stranki na višino ne more vplivati.
15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo.
16. Tožnica na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.
Op. št. (1): Le kot kriterij in ne kot odškodnina v višini dejanske razlike v plači.