Jedro

Tožnica je bila soustanoviteljica tožene stranke, kljub temu pa je svoje delo pri toženi stranki opravljala po navodilih zakonitega zastopnika tožene stranke. Za svoje delo je prejemala plačilo in povračilo stroškov v zvezi z delom ter regres za letni dopust, delo je opravljala glede na določen 8-urni delovni čas, tako da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, ki ni zakonito prenehalo z odjavo iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici dne 12. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje (1. točka izreka) in nadalje ugotovilo, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 1. 2009, temveč 22. 6. 2011 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 12. 1. 2009 do 22. 6. 2011 priznati delovno dobo, jo za to obdobje prijaviti v vsa zavarovanja in s tem povezane evidence ter ji: - za obdobje od 12. 1. 2009 do 30. 10. 2009, meseca decembra 2009 in januar 2010 ter obdobje od marca 2010 do 5. 9. 2010 obračunati vsakokratno bruto mesečno nadomestilo plače v višini 1.870,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati mesečni znesek nadomestila plače v višini 1.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila; - za mesec november 2009 obračunati razliko v bruto nadomestilu plače v višini 1.290,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2009 do plačila; - za mesec februar 2010 obračunati razliko v bruto nadomestilu plače v višini 1.290,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2010 dalje do plačila; - za obdobje od 6. 9. 2010 do 22. 6. 2011 obračunati vsakokratno mesečno nadomestilo plače v višini razlike med 1.870,00 EUR bruto in pri drugem delodajalcu obračunano mesečno bruto plačo (glede na neto znesek v višini 573,00 EUR), ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezno neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila; - obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 950,00 EUR ter ji nato po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2009 dalje do plačila; zavrnilo pa višji zahtevek v zvezi s plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska regresa za letni dopust (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 18.700,00 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa višji zahtevek za plačilo odškodnine (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.928,72 EUR v roku osem dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče v predmetnem delovnem sporu odločalo v ponovljenem postopku in na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da obstajajo elementi delovnega razmerja pri razmerju tožnice do tožene stranke. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnica delala po navodilih in pod nadzorom delodajalca, se je sodišče zlasti oprlo na izpovedbo tožnice in nekritično sledilo njeni izpovedbi, pri dokazni oceni pa zanemarilo nekatere druge bistvene dokaze oziroma vseh dokazov ni presojalo kot celoto. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v 2. točki izreka sodbe ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo z dnem 22. 6. 2011, torej na dan zaključka glavne obravnave v predmetnem delovnem sporu, pri tem pa spregledalo dejstvo, da je tožnica na glavni obravnavi dne 30. 3. 2011 izpovedala, da je od 6. 9. 2000 (pravilno: 6. 9. 2010) dalje zaposlena pri družbi D. d.o.o. .... V zvezi s tem sodba ne vsebuje nikakršnih razlogov, čeprav gre glede vprašanja trajanja delovnega razmerja, ki ga s sodno odločbo vzpostavlja sodišče, za odločilno dejstvo. Dne 12. 1. 2009 je tožena stranka tožnico kot direktorico družbe zgolj odjavila iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja (kot je bilo svetovano na pristojnem ZZZS glede na neobstoj pogodbe o zaposlitvi), kar pa ipso facto ne pomeni niti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodbe o zaposlitvi za tožnico pri toženi stranki ni in da tožnica ni dokazala, da je pogodba o zaposlitvi med strankama dejansko obstajala. Skladno z napotki pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj elementov delovnega razmerja, vendar pa je dokazna ocena nepravilna, saj bi sodišče moralo ugotoviti, da je bila tožnica kot četrtinska družbenica tožene stranke in njena zakonita zastopnica pri svojem delu samostojna in neodvisna. Razumljivo je, da sta tožnica in direktor tožene stranke – R.B. kot ustanovitelja družbe, kot njena zakonita zastopnika z neomejenimi pooblastili in nenazadnje kot dolgoletna izvenzansko partnerja, dogovarjala o posameznih poslih oziroma aktivnostih in si izmenjevala informacije. Nikakor pa ni mogoče iz izvedenih dokazov ugotoviti, da se je tožnica kot delavka vključila v organiziran delovni proces pri toženi stranki in da je svoje delo organizirala po navodilih zakonitega zastopnika tožene stranke. Da tožnica dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorom delodajalca izhaja tudi iz izpovedbe priče B.Č. in N.G., pa tudi iz verodostojne izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke. Sicer pa je povsem razumljivo in običajno, da se v družbah, kjer je več družbenikov in so ti sočasno tudi direktorji družbe, o marsikaterem vprašanju vrši medsebojno usklajevanje, da poteka izmenjava informacij tudi v obliki poročanja, kar pa seveda še ne pomeni, da gre v takem primeru za izvrševanje nadzora nad nesamostojnimi subjekti oziroma vezanost na obvezna navodila. Nepravilna in nezakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki zadeva obračune vsakokratne bruto mesečne plače za sporno obdobje, saj je tožnica v spornem obdobju dejansko opravljala delo za drugega delodajalca in iz tega naslova prejemala prihodke, kar pa skuša za potrebe te pravde prikriti. Tožnica kljub dejstvu, da obstaja vsaj ena pisna pogodba o delu z družbo K. d.o.o., te pogodbe ni bila pripravljena predložiti kljub pozivu tožene stranke, da to listino predloži. Tožnica in K.T., ki je zakonita zastopnica K. d.o.o., sta dolgoletni znanki oziroma prijateljici, zato ni nerazumljivo, da je skušala priča K.T. svojo izpovedbo prilagoditi v korist tožnice. Priča K.T. je namreč sodišču v ponovljenem postopku posredovala pisni odgovor, da je imela tožnica s podjetjem K. d.o.o. sklenjeno podjemno pogodbo za tri mesece in sicer od 1. 8. 2009 do 31. 10. 2009, kar pomeni, da je namerno zamolčala obstoj vsaj ene pogodbe. Glede na zatrjevanje tožene stranke, da je bila tožnica v resnici zaposlena še daljši čas in da je prejemala tudi višje prejemke, bi sodišče ob pravilni uporabi določb ZPP glede trditvene podlage in dokaznega bremena moralo ugotoviti, da terjatev tožnice po višini ni izkazana. Glede odškodnine, ki jo je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice prisodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ponavlja pritožbene razloge, ki jih je podala že v okviru prvotne pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožnice in se ni opredelilo do argumentiranih navedb in dokazov tožene stranke o nepoštenem postopanju tožnice in do objektivnih dejstev, ki v postopku niso bila prerekana. Tožnica je svoj odškodninski zahtevek utemeljevala zlasti z devetletnim delom pri toženi stranki, z veseljem do dela in z opravljanjem specifičnega dela, ki ga bo drugje težko našla in poudarila tudi slabe zaposlitvene možnosti.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku dosledno upoštevalo vsa navodila pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 654/2010 z dne 18. 11. 2010 ter tako pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, ni zakonito prenehalo (zgolj z odjavo iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja), saj ni bil podan nobeden od razlogov in načinov prenehanja, kot so ti opredeljeni v 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje nikakršnih razlogov glede 2. točke izreka sodbe, ko je sodišče ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo z dnem 22. 6. 2011, torej na dan zaključka glavne obravnave v predmetnem sporu in pri tem spregledalo dejstvo, da je tožnica na glavni obravnavi dne 30. 3. 2011 izpovedala, da je od 6. 9. 2000 (pravilno: 6. 9. 2010) dalje zaposlena pri družbi D. d.o.o. .... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba jasna in v izpodbijanem delu ni mogoče ugotoviti nasprotje med izrekom, izvedenimi dokazi in obrazložitvijo sodbe. Sodba sodišča prve stopnje glede izpodbijanega dela tožbenega zahtevka, posebej glede zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča in upoštevanjem zaslužka iz naslova dela pri drugem delodajalcu, vsebuje jasne in razumljive razloge (stran 9), zato zatrjevane kršitve ni mogoče ugotoviti.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Na podlagi 4. člena ZDR je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 9. člena ZDR). ZDR v 15. členu sicer zahteva pisnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, pri tem pa v 16. členu izrecno določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstoji, če obstojijo njegovi elementi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so obstajali elementi delovnega razmerja tožnice do tožene stranke in se je tožnica kot delavka prostovoljno vključila v organiziran delovni proces pri toženi stranki, kljub temu, da je bila (manjšinska) soustanoviteljica tožene stranke in njena druga direktorica. Ob začetku svojega dela pri toženi stranki je svoje delo in vlogo v družbi tožene stranke organizirala po navodilih zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je bil ta bolj izkušen in je zato tožnico uvedel v delu. Tožnica je prejemala za svoje delo plačilo, na delo je redno prihajala in njen delovni čas je bil od 9.00 do 17.00 ure, prejemala je povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter regres za letni dopust. Kljub temu, da je bila tožnica v družbi tožene stranke tudi poslovodna oseba, je sodišče ugotovilo, da je delala tako, kot ji je odredil drugi poslovodja tožene stranke (R.B., večinski lastnik in izvenzakonski partner tožnice), saj sama ni imela izkušenj z zobotehničnim materialom oziroma dejavnostjo, ki jo je nato opravljala pri toženi stranki. V času, ko je bila družba tožene stranke ustanovljena, je morala imeti direktorja, ki je slovenski državljan, kar pa večinski ustanovitelj (R.B.) ni bil. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so bili pri razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, vključno z delom pod nadzorom in navodili tožene stranke. Zato je pravilno ugodilo zahtevku tožnice za ugotovitev, da ji je dne 12. 1. 2009, ko jo je je tožena stranka odjavila iz pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, saj ni bil podan nobeden od razlogov in načinov prenehanja, kot so ti opredeljeni v 75. členu ZDR(1).

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da si je tožnica s pogodbenim delom za drugega delodajalca zmanjšala izpad prihodkov, ker ni delala in prejemala plače pri toženi stranki (7. člen ZPP). Pri tem je v skladu s 3. odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) mogoče upoštevati le dejanske zaslužke iz naslova takšnega dela. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica sodelovala z družbo K. d.o.o. dve trimesečni obdobji in sicer od septembra do novembra 2009 ter od decembra 2009 do februarja 2010 in na podlagi vsake pogodbe o delu prejela znesek 580,00 EUR (A9), kar je pravilno odštelo od pripadajočega nadomestila plače za mesec november 2009 in februar 2010. Ker je na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov sodišče ugotovilo, da je tožnica iz naslova opravljanja dela za drugega delodajalca kot plačilo za delo prejela le na podlagi vsake pogodbe o delu po 580,00 EUR, je pri odločanju o tožničinem zahtevku utemeljeno upoštevalo le ta zneska oziroma v skladu z navedeno določbo OZ upoštevalo, da je za navedena zneska tožnica sama zmanjšala škodo, ki je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica v času do 6. 9. 2010 zaposlena pri drugih delodajalcih, npr. K. d.o.o., saj tega zaslišana direktorica K. d.o.o. ni potrdila, pri čemer je tožena stranka imela možnost postavljanja vprašanj te priči tudi sama, vendar ji ni zastavila nobenega vprašanja (list. št. 122). Sodišče prve stopnje je tako pravilno, upoštevajoč trditveno in dokazno breme, sledilo izpovedbi tožnice in direktorice K., ki je izpovedala, da je tožnica z navedeno družbo sodelovala le od septembra do novembra 2009 in od decembra 2009 do februarja 2010 (list. št. 49 in 50), kar je sodišče pravilno pri svoji odločitvi tudi upoštevalo. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za obdobje od 6. 9. 2010 dalje prisodilo le razliko med plačo, ki jo je imela obračunano in izplačano pri novem delodajalcu ter pripadajočim nadomestilom plače pri toženi stranki.

Če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 118. člena ZDR). Če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko odloči enako kot v prejšnjem odstavku tudi ne glede na predlog delavca (2. odstavek 118. člena ZDR). Tako tožnica kot tožena stranka sta menili, da je pravična uporaba 118. člena ZDR in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je kriterije za odmero pravične odškodnine iz 118. člena ZDR izoblikovala le primeroma (starost, delovna doba, zaposlitvene možnosti, poklic, prejemanje denarnega nadomestila, ipd.)(2), to pomeni, da je treba v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, katere okoliščine (kriteriji) predstavljajo podlago za določitev škode delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastane oziroma bo nastala po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnici na podlagi 118. člena ZDR pripada pravična in primerna odškodnina v znesku 18.700,00 EUR (desetkratnik njene plače). Višino prisojenega zneska je utemeljilo s tem, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena devet let, da je šlo za družinsko podjetje, v katerem je bila sodružbenica, zaradi česar je sprejelo navedbo tožnice, da je delala z velikim veseljem, da tožnica kot porokinja odplačuje obveznosti tožene stranke in da preživlja enega otroka. Upoštevalo je, da se je tožnica v času trajanja sodnega postopka uspela zaposliti, čeprav so, glede na njeno izobrazbo (zobotehnice) in splošne razmere na trgu, njene zaposlitvene možnosti relativno slabe, upoštevajoč pri tem tudi, da je tožničina plača pri novem delodajalcu bistveno nižja od plače pri toženi stranki. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da prisojena odškodnina temelji na zgolj pavšalnih navedbah tožnice in da se sodišče ni opredelilo do argumentiranih navedb in dokazov tožene stranke o nepoštenem poslovanju tožnice. Določitev odškodnine v izpodbijani sodbi temelji na ustreznih kriterijih in je zadostno obrazložena, sodišče pa se je tudi opredelilo, zakaj navedb in dokazov tožene stranke ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odškodnina v višini desetkratnika tožničine plače ustreza namenu priznanja odškodnine iz 118. člena ZDR (nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu oziroma odškodnina za bodočo ocenjeno škodo), zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbijana višino prisojenega zneska.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP), tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja mora temeljiti na obstoju dejanskih okoliščin in ne na tem, kako ena ali obe pogodbeni stranki označujeta svoje razmerje. Navedeno pravilno izhaja tudi iz slovenskega ZDR, ki določa, da se, če obstajajo elementi delovnega razmerja (v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR) delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pogodbeni stranki torej ne moreta izbrati, ali bo njuno razmerje opredeljeno kot delovno razmerje ali ne, temveč je odvisno od načina, kako se pogodba uresničuje v praksi. Glej: Senčur Peček, Komu zagotavljati delovnopravno varstvo PID, Ljubljana, št. 6 – 7/2007, str. 1231. (2) Primer odločba opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009.