Jedro

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu bremenu ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi navajal sklepne predloge in odločbe drugih evropskih sodišč. Če bi bilo stanje v Republiki Italiji res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe „Prosim pojasnite ali bi z vami v Italiji nečloveško ali ponižujoče ravnali, če bi tam zaprosili za mednarodno zaščito“ ali na vprašanje „Ali ste imeli med vašim bivanjem v Italiji kakšne slabe izkušnje glede bojazni, ki jih omenjate ali glede odnosa italijanskih oblasti“ odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na nevzdržno stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-653/2016/11 (1313-20) z dne 17. 6. 2016, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker bo tožnik predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 7. 3. 2016. Po pridobljenih podatkih je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v evropski prostor v Republiki Italiji z italijanskim vizumom, ki si ga je pridobil v Saudovi Arabiji. Tožena stranka je Republiki Italiji dne 29. 3. 2016 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca v skladu z 12. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Tožena stranka je dne 18. 5. 2016 pridobila odgovor pristojnega organa Republike Italije, da je odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Zato je bil s tožnikom dne 9. 6. 2016 opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Dublinske uredbe III z namenom ugotovitve dejanskega stanja glede določitve odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

2. Tožnik je na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2016 povedal, da je bilo v Italiji veliko Egipčanov in zaradi njih noče nazaj v Italijo, saj ga v Egiptu iščejo. Povedal je, da se ne boji Italijanov, njihovega sistema in njihovega odnosa. Skrbi ga samo, da bodo tamkajšnji Egipčani sporočili egipčanskim oblastem, da se nahaja v Italiji in bo imel zaradi tega težave. V zvezi s tem strahom je tožnik dodal, da ni imel slabih izkušenj v času prebivanja v Italiji.

3. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da tožnik na osebnem razgovoru ni predložil nobenega dokaza, ki bi lahko spremenil ugotovitve dejanskega stanja, ki bi določilo drugo odgovorno državo članico za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je mnenja, da v Republiki Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Izjave tožnika pa kažejo na to, da sam v Republiki Italiji ni imel nikakršnih slabih izkušenj, ki bi utemeljevale njegov strah pred tem, da bi bilo njegovo nahajanje v Republiki Italiji sporočeno egiptovskim oblastem. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval te države v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali v zvezi s sodelovanjem italijanskih in egiptovskih oblasti zaradi predaje egiptovskih prosilcev za mednarodno zaščito iz Republike Italije v Egipt. 4. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb samega postopka. Tožnik v tožbi navaja, da je v Italiji veliko Egipčanov in si zato ne želi tja, saj ga v Egiptu iščejo zaradi spremenjene verske pripadnosti. Zaradi strahu pred ostalimi Egipčani v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi z razmerami v Republiki Italiji tožnik navaja, da je v Italiji bival le nekaj dni in se ni uspel niti seznaniti z razmerami, saj je Slovenija od samega začetka njegova ciljna država. Poleg tega pa ne drži trditev tožene stranke, da Republike Italije niso obravnavali evropski organi v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik navaja, da iz sklepnih predlogov generalne pravobranilke v zadevi C-63/15 izhaja, da se vsi ne strinjajo s stališčem, da je za prosilce določitev odgovorne države članice vedno nevtralna. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) je v zadevah C-411 in C-493/10 priznalo, da ni neizpodbojne domneve, da bo država članica, ki je primarno pristojna za prošnjo prosilca za azil, spoštovala njegove temeljne pravice. V zadevi C-179/11 pa je Sodišče EU zapisalo, da je morda pri določitvi odgovorne države članice primerneje upoštevati konkretni položaj prosilca. Nadalje tožnik navaja odločitve sodišča v Belgiji, nazadnje dne 3. 6. 2016, ko je bilo odločeno, da iraški državljan ne bo predan Republiki Italiji, ker je bilo ugotovljeno, da pristojni organ ni izvedel temeljite preiskave o okoliščinah v Italiji in bi zato prosilca za mednarodno zaščito izpostavili morebitnim kršitvam 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Poleg vsega tega pa se tožnik sklicuje tudi na članek z dne 12. 4. 2016 organizacije Zdravniki brez meja, poročilo Human Rights Watch – World Report 2015, prilogo Evropske Komisije k Sporočilu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah in Poročilo Evropskega sveta za begunce in izgnance (European Council on Refugees and Exiles, v nadaljevanju ECRE). Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in s sklepom št. I U 970/2016-5 z dne 7. 7. 2016 odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje.

8. Med strankama obravnavanega upravnega spora ni sporno, da je tožnik na območje Evropske unije vstopil z italijanskim vizumom (veljaven od 1. 2. 2016 do 25. 2. 2016 za enkratni vstop, čas trajanja 10 dni). Pristojni organ Republike Italije je dne 18. 5. 2016 odgovoril, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III. Glede na izpodbijani sklep in podatke upravnega spisa med strankama ni sporno, da tožnikov vizum v času odločanja tožene stranke ni bil več veljaven, pri čemer pa od poteka njegove veljavnosti še ni poteklo več kot 6 mesecev.

9. Izpodbijani sklep temelji na drugem in prvem pododstavkom četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III. V skladu z drugim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe III je v primeru, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen, če je bil vizum izdan v imenu druge države članice. Prvi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III pa določa, da se v primeru, kadar prosilec poseduje enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. 10. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

11. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Republiki Italiji mogoča, saj tožnik v tožbi zatrjuje, da v Republiki Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev in da obstaja sodelovanje italijanskih in egiptovskih oblasti zaradi predaj egiptovskih prosilcev za mednarodno zaščito iz Republike Italije v Egipt. 12. Tožnik je na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, povedal, da je v Italiji bival le nekaj dni, bil je tam slab teden. Za mednarodno zaščito ni zaprosil zaradi strahu pred ostalimi Egipčani, saj bi se v Italiji hitreje razširilo, da je tam, kot pa, da je v Sloveniji. V Italijo noče, ker je tam veliko Egipčanov. Na vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali bi z njim v Italiji ravnali nečloveško ali ponižujoče, če bi tam zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da se ne boji Italijanov, njihovega sistema in njihovega odnosa. Skrbi ga samo, da bodo tamkajšnji Egipčani sporočili egipčanskim oblastim, da je v Italiji in bo zato imel težave. V zvezi s tem strahom je tožnik še povedal, da med bivanjem v Italiji ni imel slabih izkušenj. Tožnik je še dodal, da bi rad ostal v Sloveniji, ker tu ni veliko Egipčanov in vidi, da je varna država. Za italijanski vizum je zaprosil zato, ker se je nahajal v Saudovi Arabiji, kjer ni slovenskega predstavništva. Če pa bi bilo, bi zaprosil za slovenskim vizum, ker si je že na samem začetku želel v Slovenijo. O osebnem razgovoru je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku prebran v jeziku, ki ga razume – arabski jezik, tožnik pa nanj ni imel pripomb in ga je tudi podpisal, prisoten pa je bil tudi pooblaščenec, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Zapisnik o osebnem razgovoru je javna listina (prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, zatorej sodišče v celoti sledi navedbam tožnika glede njegove individualne obravnave v Republiki Italiji.

13. Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu bremenu ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi navajal sklepne predloge generalne pravobranilke v zadevi C-63/15, odločbe Sodišča EU v zadevah C-411 in C-493/10 ter C-179/11, odločbe sodišča v Belgiji, članek z dne 12. 4. 2016 organizacije Zdravniki brez meja, poročilo Human Rights Watch – World Report 2015, prilogo Evropske Komisije k Sporočilu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracija in Poročilo ECRE. Če bi bilo stanje v Republiki Italiji res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016 oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe „Prosim pojasnite ali bi z vami v Italiji nečloveško ali ponižujoče ravnali, če bi tam zaprosili za mednarodno zaščito“ ali na vprašanje „Ali ste imeli med vašim bivanjem v Italiji kakšne slabe izkušnje glede bojazni, ki jih omenjate ali glede odnosa italijanskih oblasti“ odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, vendar tega ni storil. Po povedanem se v tožbi zatrjevane kršitve in tisti dokazi, ki se nanašajo na različna poročila, izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, zakaj ni predhodno med upravnim postopkom uveljavljal omenjenih trditev (ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje v Republiki Italiji in kršitve človekovih pravic).

14. Glede morebitnih prihodnjih ravnanj v Republiki Italiji, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, pa je potrebno upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Tožba pravilno navaja, da gre tu za izpodbojno domnevo, vendar je tožniku ni uspelo izpodbiti. Iz tožbi predloženih člankov o sodbah belgijskega sodišča ni mogoče razbrati, kakšne naj bi bile te sistemske pomanjkljivosti v Republiki Italiji, sodbe pa so dostopne izključno v francoskem jeziku, uradni jezik slovenskih sodišč pa je slovenski (104. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodba Evropskega sodišča za človekove zadeve v zadevi Tarakhel proti Švici (št. 29217/12) ni primerljiva z obravnavanim dejanskim stanjem, ker se nanaša na otroke, katerih pa v obravnavanem upravnem sporu ni. Iz predloženih sodb sodišča EU izhaja, da gre za odločitve na podlagi 237. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, in sicer gre za sodbe v zadevah predhodnega odločanja o vprašanjih veljavnost in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije, natančneje Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 101), Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 109) ter Dublinske uredbe III. Predložene sodbe EU ne govorijo o (morebitnih) sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Italiji. Tožnik nadalje tudi selektivno navaja poročilo Human Rights Watch – World Report 2015, prilogo Evropske Komisije k Sporočilu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracija in Poročilo ECRE, pri čemer je vse to potrebno obravnavati celostno, iz česar pa ne izhaja, da bi pomanjkljivosti v Republiki Italiji dosegle takšno intenzivnost kršitev človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito kot se je zgodilo v Grčiji, v katero je Evropsko sodišče za človekove pravice prepovedalo nadaljnje transferje(1). Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. I Up 94/2016 z dne 20. 4. 2016 v 9. točki obrazložitve zapisalo, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

15. Tožnik v tožbi navaja tudi, da je v prošnji za mednarodno zaščito napačen podatek glede kraja vstopa v Republiko Slovenijo, ki je po mnenju tožnika ključen za odločanje v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. V prošnji za mednarodno zaščito je napisan kraj Dobova, vendar to ne drži, saj je v Slovenijo prišel z avtobusom iz Trsta. Do pomote je lahko prišlo, ker nekaj dni pred podajo izjave ni spal, bil je v slabem psihofizičnem stanju, imena krajev v Sloveniji pa mu niso poznana. Zaradi vsega tega dopušča možnost, da je pritrdil vprašanju „Dobova?“, „Ja, Dobova“. Sodišče ugotavlja, da kraj vstopa ni relevanten za odločitev v tem upravnem sporu, saj je bistveno to, da je tožnik v evropski prostor vstopil z veljavnim italijanskim vizumom, zaradi katerega je Republika Italija odgovorna država članica skladno s prvim pododstavkom četrtega odstavka 12. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe III.

16. Tožnik v tožbi podrobno opisuje tudi razloge, zaradi katere je prosil za mednarodno zaščito, vendar pa to ni predmet tega postopka, kjer sodišče presoja le pravilnost odločitve o tem, da je za obravnavanje tožnikove prošnje pristojna Republika Italija. Tožnik z izpodbijanim sklepom ne bo vrnjen v Egipt, temveč v Republiko Italijo, kjer je bila predhodno obravnavana njegova prošnja.

17. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Italiji in ni niti nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU niti, da bi italijanske in egiptovske oblasti sodelovale zaradi predaj egiptovskih prosilcev za mednarodno zaščito iz Republike Italije v Egipt. 18. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

opomba (1) :Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, št. 30696/09.