Jedro

Azilni postopek in pogoji za sprejem prosilcev imajo namreč več vidikov, med katerimi so lahko tudi vidiki, ki se nanašajo na bolj ali manj ustrezen način zagotavljanja namestitve ter pravne in finančne pomoči prosilcem. Z vidika drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III pa so pravno odločilne le take pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s prosilcem za mednarodno zaščito. To pomeni, da se v postopku odločanja po Uredbi Dublin III ne presoja vsaka primernost in ustreznost azilnih postopkov posamezne države članice.

Tudi iz 3. člena EKČP (prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja) po stališču ESČP ne izhaja zahteva, da bi bilo vprašanje izročitve samo po sebi odvisno od vprašanja primernosti nastanitvenih možnosti. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke št. 2142-653/2016/11 (1313-20) z dne 17. 6. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka sklenila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Italiji, ki je na podlagi 12. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Podlaga za tako odločitev je ugotovitev, da je tožnik v evropski prostor vstopil z italijanskim vizumom, ki ga je pridobil v Saudski Arabiji, pristojni organ Republike Italije pa je poslal odgovor, da je Republika Italija odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Italija, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da obstaja utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki bi tako odločitev preprečevale (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Sodišče pojasnjuje, da objektivno dejstvo o takih pomanjkljivostih ne izhaja iz dokumentov ustreznih inštitucij in organov, česar pa tožnik ni zatrjeval, tako poročilo tudi sodišču ni znano.

3. Glede na to, da tožnik na osebnem razgovoru na vprašanje o ravnanju z njim v Republiki Italiji in na vprašanje, ali ima kakšne bojazni glede odnosa italijanskih oblasti, če bi tam zaprosil za mednarodno zaščito, ni odgovoril z razlogi, ki bi kazali na nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito, je sodišče prve stopnje tožbene trditve in dokaze o kršitvah pravic štelo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Glede morebitnih prihodnjih ravnanj v Republiki Italiji pa je pojasnilo, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi glede spoštovanja načela nevračanja), in se zato vse države članice štejejo kot varne države za državljane tretjih držav. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik s sklicevanjem na članke o sodbah belgijskega sodišča te domneve ni uspel izpodbiti. Sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Tarakhel proti Švici (št. 29217/12) je zavrnilo, ker se ta sodba nanaša na drugačno dejansko stanje, iz predloženih sodb Sodišča EU pa izhaja, da gre za sodbe v zadevah predhodnega odločanja o veljavnosti in razlagi Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 in Uredbe Dublin III, ki ne govorijo o (morebitnih) sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Italiji. Tudi iz celotne obravnave poročila Human Rights Watch - World Report 2015, priloge Evropske Komisije k Sporočilu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah in Poročila ECRE pa po presoji prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi pomanjkljivosti v Republiki Italiji dosegle takšno intenzivnost kršitev človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, da bi to narekovalo prepoved vračanja v Republiko Italijo.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper sodbo navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da za mednarodno zaščito v Republiki Italiji ni zaprosil zaradi strahu pred ostalimi Egipčani, ki naj bi jih bilo v Italiji veliko. Boji se, da bi imel težave zaradi zamenjave verske pripadnosti. Ker je bil v Republiki Italiji le nekaj dni, tam ni imel slabih izkušenj, ni pa imel možnost seznaniti se s postopki in razmerami s prosilci za mednarodno zaščito. Hkrati opozarja na stališče ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, po katerem od prosilcev ni mogoče zahtevati, naj predložijo dokaze o sistemskih pomanjkljivostih v drugih državah. Navaja, da je tožbi predložil poročila in članke o težavah, s katerimi se Republika Italija in njen azilni sistem spopadata, in se skliceval na odločitve belgijskega sodišča, ki naj bi te težave upoštevale. Te odločitve naj bi temeljile na poročilu Asylum Information Database (AIDA) za Italijo. Upoštevano tudi ni bilo splošno znano stanje glede števila migrantov v Republiki Italiji in sprejemnih kapacitet. Opozarja na prilogo Evropske komisije k Sporočilu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah, v katerem je opozorjeno na potrebo po povečanju števila razpoložljivih mest, kakovost odločanja in različno kakovost sprejemnih pogojev po državi. Iz poročila ECRE iz decembra 2015 pa naj bi izhajalo, da je od nastanitvenega centra odvisna tudi kakovost informacij in tolmačenja. Meni, da varnostna situacija v Republiki Italiji in stanje njenega azilnega sistema ni celostno in pravilno ugotovljeno in da bi bile pritožnikove pravice tam ogrožene. Zato meni, da bi se morala tožena stranka do načina obravnavanja prosilcev za azil določneje opredeliti in obrazložiti, kakšne možnosti zaščite svojih pravic v zvezi z dostopom do učinkovitega azilnega postopka in učinkovite zaščite begunskega statusa bo imel pritožnik v primeru predaje Republiki Italiji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.(1)

8. Pri tem pa je treba, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in se zato vse države članice štejejo kot varne države za državljane tretjih držav. Da bi bila ta domneva neizpodbojna, sodišče v izpodbijani sodbi ne trdi. Prav tako ne trdi, da dokazno breme o sistemskih pomanjkljivostih, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine oziroma 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), v zvezi s čimer se pritožnik v pritožbi sklicuje na sodbo ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, ni deljeno.

9. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da pritožnik na osebnem razgovoru kljub prisotnosti pooblaščenke ni navajal okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Italiji, da pa je toženka kljub temu ugotavljala, ali v Republiki Italiji obstajajo razlogi za uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tako tožena stranka kot sodišče sta pojasnila, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Italiji (npr. poročila organov EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni sistem v Republiki Italiji kot kritičen). Drugi relevantni dokazi, na podlagi katerih bi lahko sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Italiji sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito, pa v postopku niso bili predloženi in tudi Vrhovnemu sodišču niso poznani.

10. Res je sicer splošno znano, da je Republika Italija soočena z velikim številom migrantov, vendar kot pritožnik sam navaja, jih velika večina to državo tudi zapusti. Zgolj veliko število oseb tretjih držav v eni državi in težave v zvezi s tem, ter poročila o ukrepih, ki jih je treba izvajati za odpravo nastalih težav, na katera se pritožnik sklicuje, pa samo po sebi še ne pomeni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine oziroma 3. člena EKČP. Nenazadnje sta bila na podlagi člena 78(3) Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU) prav zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav sprejeta tudi Sklep Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. september 2015 in Sklep Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. septembra 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije. Iz 18. uvodne točke prvega sklepa in iz 23. uvodne točke drugega sklepa pa je jasno razvidno, da pomeni izvajanje teh sklepov začasno odstopanje od pravila iz člena 13(1) Uredbe Dublin III, ne pa tudi odstopanja od drugih pravil te uredbe in njene izvedbene uredbe.

11. Tožbene navedbe glede sistemskih pomanjkljivosti pa je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, tožnik pa ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Treba je tudi upoštevati, da je imel pritožnik v postopku zagotovljeno pravno pomoč, zato ni opravičljivega razloga, zakaj navedb iz posameznih poročil ni uveljavljal že prej.

12. Enako velja za sklicevanje na sodbe belgijskega sodišča, ki naj bi odločalo o nevračanju prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Italijo. Teh sodišču niti ni predložil, iz predloženih člankov o teh sodbah pa po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, kakšne naj bi bile sistemske pomanjkljivosti v Republiki Italiji. Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da je iz teh člankov mogoče razbrati, da so bile te sodbe sprejete ob upoštevanju poročila AIDA za Italijo, v katerem je bilo omenjeno, da so bili centri, namenjeni vrnjenim prosilcem za azil v juniju 2015 zaprti, da imajo prosilci omejen dostop do sprejemnih centrov in da jim nastanitev ter pravna in finančna pomoč nista zagotovljeni. Vrhovno sodišče v zvezi s temi navedbami zgolj pripominja, da slovensko sodišče na odločitve tujih sodišč oziroma na njihovo dokazno oceno v postopku ugotovljenih dejstev ni vezano, tudi če ne bi šlo za nedovoljene tožbene novote. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so navedbe o težavah, s katerimi se je soočala Republika Italija v preteklem letu tako posplošene, da same po sebi ne utemeljujejo, da bi pritožniku, če bi bil vrnjen v Republiko Italijo grozila nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Taka intenziteta sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja niti iz opozoril, ki jih pritožnik povzema iz priloge Evropske komisije k Sporočilu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah.

13. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je iz pritožbenih navedb in pritožnikovih pričakovanj, da bi moralo sodišče raziskati in obrazložiti, kakšne možnosti zaščite svojih pravic v zvezi z dostopom do učinkovitega azilnega postopka in učinkovite zaščite begunskega statusa bi imel v primeru predaje Republiki Italiji, razvidno, da pritožnik zmotno razume vsebino oziroma težo sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, ki na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečujejo določitev te države članice kot odgovorne za obravnavo prosilčeve prošnje. Azilni postopek in pogoji za sprejem prosilcev imajo namreč več vidikov, med katerimi so lahko tudi vidiki, ki se nanašajo na bolj ali manj ustrezen način zagotavljanja namestitve ter pravne in finančne pomoči prosilcem. Z vidika navedene določbe Uredbe Dublin III pa so pravno odločilne le take pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s prosilcem za mednarodno zaščito. To pomeni, da se v postopku odločanja po Uredbi Dublin III ne presoja vsaka primernost in ustreznost azilnih postopkov posamezne države članice.

14. Tudi iz 3. člena EKČP (prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja) po stališču ESČP ne izhaja zahteva, da bi bilo vprašanje izročitve samo po sebi odvisno od vprašanja primernosti nastanitvenih možnosti. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.(2) Pritožnik pa ne v postopku pred upravnim organom ne v tožbi kakšnih posebnih osebnih okoliščin ni navajal. Navajal je le, da se boji drugih Egipčanov, ki so prav tako v Republiki Italiji. Kakšne težave naj bi zaradi tega imel, ni pojasnil, niti ni pojasnil, zakaj meni, da mu italijanske oblasti v primeru težav ne bi mogle nuditi zaščite.

15. Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da tožena stranka ni dolžna sama ugotavljati, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v Republiko Italijo izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, temveč na ugotovitvi, da sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile tako ravnanje iz dokumentov ustreznih institucij ne izhajajo, tožnik pa z navedbami v postopku tudi ni izkazal nasprotno. Zato tudi pritožbene navedbe o dokaznem bremenu ne utemeljujejo očitkov o napačni uporabi določb Uredbe Dublin III.

16. Ker po navedenem niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Primerjaj VSRS sodba I Up 41/2015. (2) Glej npr. sodbo v zadevi A.S. proti Švici z dne 30. 9. 2015.