Jedro

Navedba obvestila, na katerega se popravek oziroma odgovor nanaša, ni obligatorna vsebina (sestavina) tožbenega zahtevka za objavo popravka oziroma odgovora po ZMed. V konkretnem primeru je tožeča stranka svojo obveznost po prvem odstavku 28. člena ZMed glede navedbe obvestila izpolnila že s tožbeno naracijo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe v mediju ... na način, določen z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed), objaviti popravek oziroma odgovor tožeče stranke v besedilu, kot izhaja iz izreka sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je po vloženih pritožbah zoper sodbo in dopolnilno sodbo vložila zahtevo za izločitev sodnikov, o kateri še ni bilo odločeno, kljub temu, da je že prejela odločitev sodišča druge stopnje o njenih pritožbah. Sodišče druge stopnje je s takšno opustitvijo kršilo njeno ustavno pravico do nepristranskega sojenja in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pri čemer se sklicuje na odločbo Up 365/05. Nadalje navaja, da je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpostavila dejstvo, da ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, v zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče odredilo, naj sodišče prve stopnje izda dopolnilno sodbo. S takšnim ravnanjem je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Dopolnilna sodba se lahko izda samo na predlog, nikoli pa po uradni dolžnosti. Tako meni pravna teorija in sodna praksa (II Ips 232/2009). Do vseh teh trditev se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Ob pravilni interpretaciji pritožbe bi moralo sodišče druge stopnje že samo iz tega razloga pritožbi ugoditi in bi bila izpodbijana sodba povsem drugačna. Glede nosilnih argumentov izpodbijane sodbe najprej navaja, da navedba obvestila, na katerega se obvestilo nanaša, ni obvezna sestavina tožbenega zahtevka, ampak zahteve za popravo. S tožbenim zahtevkom se namreč zahteva objava popravka oziroma odgovora, ne pa objava zahteve za popravek. Tudi sicer tožba ni nesklepčna. Tožba bi bila po njenem mnenju, če bi držalo stališče o dolžnosti navedbe obvestila in datuma njegove objave, lahko samo nepopolna, kar bi narekovalo vrnitev tožbe v popravo. Opisana pomanjkljivost tudi ni odklonitveni razlog za objavo popravka oziroma odgovora, saj določba prvega ostavka 31. člena ZMed med razlogi ne navaja takšne situacije. Situacije, v katerih lahko odgovorni urednik zavrne objavo popravka oziroma odgovora, so izjeme od splošnega pravila, zato jih je treba razlagati restriktivno. Tožeča stranka je že v pritožbi takšno ravnanje sodišča prve stopnje opredelila kot sodbo presenečenja in kršitev načela materialnega procesnega vodstva ter s tem kršitev pravice do kontradiktornosti. Slednje je tudi revizijski razlog in tožeča stranka pri njem vztraja. Opozorila je tudi na napačno uporabo drugega odstavka 35. člena ZMed, saj iz njega ne izhaja pravica, da sodišče ravna po preiskovalnem načelu ter samo ugotavlja, ali je podan tudi kakšen od odklonilnih razlogov, ki jih toženec ni navajal. Opozarja še na dodatno nezakonito ravnanje sodišča druge stopnje, ki naj bi z nepravilnim procesnim postopanjem rok za izdajo sodbe prekoračilo za skoraj desetkrat. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe hkrati odredi, da se zadeva dodeli v odločanje novim sodnikom.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da zavrnitev objave utemeljuje več odklonilnih razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da za zavrnitev objave popravka zadostuje, da je podan le eden izmed njih; v konkretnem primeru je to že pomanjkljivost, da tožeča stranka v samem tožbenem zahtevku ni navedla obvestila oziroma članka, na katerega se popravek oziroma odgovor nanaša, niti datuma, kdaj je bil objavljen, čeprav oboje izhaja iz navedb v tožbi.

7. Revidentka utemeljeno graja omenjeno stališče sodišča druge (in prve) stopnje o navedbi obvestila kot obligatorni sestavini tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva objava popravka oziroma odgovora po ZMed. Vrhovno sodišče ne sprejema pravne razlage, po kateri naj bi bila podlaga za takšno stališče v določbah 27., 28. in 38. člena ZMed. Poudariti velja, da je pravica do popravka ustavno varovana pravica (40. člen Ustave). Gre za pravico pozitivnega statusa, ki državi nalaga obveznost sprejetja ustreznih ukrepov, ki prizadetemu posamezniku omogočajo učinkovito uresničevanje te pravice. Zakon o medijih, in sicer njegov 27. člen tako (natančno) določa način objave popravka oziroma obveznosti odgovornega urednika v zvezi z njo (prepoved poseganja v vsebino popravka, kdaj mora biti popravek objavljen, s kakšno oznako, v kakšni obliki in na kakšnem mestu, itd.), med drugim tudi, da mora objava vsebovati ime prizadetega in navedbo, na kateri članek se nanaša (tretji odstavek 27. člena ZMed). V prvem odstavku 28. člena ZMed je določena obveznost tistega, ki zahteva objavo popravka, da navede obvestilo, na katero se popravek nanaša, in datum njegove objave. Določeno je tudi, da mora navesti naslov popravka, v primeru, če tega ne stori in naslov tudi ni razviden iz besedila popravka, pa zakon nalaga odgovornemu uredniku, da ga določi on. V primeru sodnega varstva te pravice tožnik uveljavlja, da se tožencu (odgovornemu uredniku) s sodbo naloži, da objavi popravek v roku in na način, določen z zakonom (primerjaj tretji odstavek 38. člena Zmed).

8. Ob pravilni interpretaciji omenjenih zakonskih določil je treba zaključiti, da navedba obvestila ni obligatorna vsebina tožbenega zahtevka, ampak ta spada v okvir obveznosti urednika pri objavi popravka, ki mu jih nalaga zakon, in sicer tako pri objavi na podlagi zahteve (prostovoljno), kot na podlagi sodne odločbe(1). Tako kot mora odgovorni urednik določiti naslov popravka, če ga ni navedel že tisti, ki zahteva njegovo objavo (primerjaj prvi odstavek 28. člena ZMed), mora dodati tudi navedbo obvestila, na katerega se popravek nanaša, če navedba obvestila ne izhaja že iz samega besedila popravka. V konkretnem primeru je tožeča stranka svojo obveznost po prvem odstavku 28. člena ZMed glede navedbe obvestila izpolnila že s tožbeno naracijo. Med pravdnima strankama ni bilo nejasnosti glede tega, na katero obvestilo se popravek nanaša. Da bi bilo to jasno še širši javnosti, pa bi moral v primeru ugoditve zahtevku skladno s tretjim odstavkom 27. člena ZMed poskrbeti medij oziroma njegov odgovorni urednik.

9. Sodišče druge stopnje je torej zavrnitev pritožbe tožeče stranke utemeljilo na napačnem materialnopravnem stališču. Zaradi tega ni presojalo pravilnostih ostalih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v prid svoji odločitvi, in ki jih je tožeča stranka prav tako izpodbijala v pritožbi. Pritožba je tako ostala neizčrpana, kar je terjalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču (drugi odstavek 380. člena ZPP).

10. Glede na to, da je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, na druge revizijske očitke ni odgovarjalo. Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je očitek glede nesprejetja odločitve o zahtevi za izločitve višjih sodnic neutemeljen že iz razloga, ker tožeča stranka niti ne zatrjuje, da naj bi sodnica(e), katere(ih) izločitev je predlagala, sploh odločala(e) v konkretni zadevi.

11. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): V primeru, da je objava popravka odgovornemu uredniku naložena s sodbo, ZMed v četrtem odstavku 38. člena zgolj posebej določa, da je ta dolžan izrecno navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe.