Jedro

Pomanjkljivost zahteve za objavo popravka oziroma odgovora (ni navedeno obvestilo oziroma članek, na katerega se poprava oziroma odgovor nanaša niti datuma, kdaj je bil objavljen) je pomanjkljivost, zaradi katere glavnemu uredniku (tožencu) pisanja tožeče stranke ni bilo potrebno objaviti. Pri tem ni pomembno, da med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, popravek, katerega članka je tožeča stranka zahtevala.

Zahtevek tožeče stranke ni nepopoln ampak nesklepčen (materialno pravo), zato sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranke ni dolžno pozivati na popravo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe v mediju www. … .si na način, določen z Zakonom o medijih objaviti popravek oziroma odgovor tožeče stranke. V nadaljevanju sledi tekst popravka oziroma odgovora. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.069,11 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo in dopolnilno sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V pritožbi zoper sodbo navaja, da sodišče (še) ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Sodišču očita, da ni v redu vodilo materialno procesnega vodstva. Kršilo je tudi 7. člen ZPP, kjer je uzakonjeno razpravno in ne preiskovalno načelo. Sodišče bi se smelo opredeliti le do tistih razlogov za odklonitev objave, ki jih je tožena stranka sploh navedla. Kršeno je bilo določilo 286. člena ZPP, ko je toženi stranki sodišče dodelilo dodatni rok za odgovor na navedbe tožeče stranke. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve kontradiktornosti pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče si je napačno razlagalo zakonsko določilo drugega odstavka 35. člena ZMed. Med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, na kateri članek se zahteva nanaša. Napačno je stališče sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke zavrnilo zato, ker tožena stranka ni navedla, na kakšen način se je kršitev njenih pravic odrazilo - v čem so bile prizadete njene pravice. Tožeča stranka je to določno navedba v vlogi z dne 29. 11. 2013. Sodišče je iskalo vzročno zvezo med člankom in posledicami, kar pa ni pravilno, saj je dovolj že kršitev pravice ali interesa. Pravno zmotna je tudi točka 20 obrazložitve sodbe, da je zavrnitev objave utemeljena že iz razloga, ker naj bi tožeča stranka navajala neresnične podatke. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 439/2007. Pritožba nadalje zavrača ugotovitve prvega sodišča, da je bil popravek napisan žaljivo in se sklicuje na zadevo II Ips 1010/2008. Ne strinja se tudi s trditvijo sodišča, da so izrazi "neodgovoren, enostranski in neetičen" objektivno žaljivi. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo pa sodišču očita, da ni imelo pravne podlage za izdajo dopolnilne sodbe, saj se ta izda vselej in samo na predlog stranke. Tožeča stranka pa tega ni predlagala. Sicer pa je dopolnilna sodba samostojna sodba in jo je potrebno samostojno obrazložiti, česar prvo sodišče ni storilo. Napačen je tudi pravni pouk, da je treba potrebno pritožbo vložiti v dveh izvodih (39. člen ZMed).

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz spisa in izreka sodbe same je nedvomno jasno razvidno, da prvo sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke in sicer v tistem delu, ki nalaga toženi stranki "da v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe v mediju www. … .si objavi popravek oziroma odgovor tožeče stranke". Na to pomanjkljivost je pritožba opozorila (točka XIV pritožbe z dne 23. 12. 2013) in po presoji pritožbenega sodišča s tem smiselno skladno s prvim odstavkom 325. člena ZPP, predlagala izdajo dopolnilne sodbe. V posledici tega je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo prvemu sodišču z nalogo, da z dopolnilno sodbo odloči tudi o delu zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno. Sodišče je dopolnilno sodbo izdalo dne 24. 1. 2014. Pritožbeno sodišče po povedanem odloča o sodbi in dopolnilni sodbi, v katerih je bil v celoti zavrnjen zahtevek tožeče stranke, da tožena stranka v mediju www. … .si na način, določenega z ZMed objavi popravek oziroma odgovor tožeče stranke in to v besedilu, kot je razviden iz izreka sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo povsem jasne in dovolj izčrpne razloge (v izogib ponavljanju jih pritožbeno sodišče sprejema in povzema kot svoje), da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa tudi ni kršilo procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Očitek sodišču, da je kršilo 286. člen ZPP, ker je toženi stranki dodelilo dodatni rok za odgovor na navedbe tožeče stranke v vlogi, ki jo je pooblaščenec tožeče stranke prejel na glavni obravnavi, ni utemeljen. Tožena stranka se o navedbah tožeče stranke v tej vlogi prej ni mogla izjaviti, saj vloge ni poznala. Določilo prvega odstavka 286.a člena ZPP daje sodišču možnost, da je toženi stranki določilo rok, v katerem se je lahko izjavila o navedbah nasprotne stranke. Zato zatrjevane kršitve ZPP ni bilo. Na pravilnost same odločitve sodišča pa tudi ni vplival pravni pouk, ki je bil sicer napačen (pritožbe v tem postopku ni potrebno vložiti v dveh izvodih).

ZMed (členi 26 do 44) in Ustava RS (40. člen) vsakomur zagotavljajo pravico do popravka ali odgovora na objavljeno informacijo oziroma obvestilo, v posledici katerega sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. Odgovorni urednik mora objaviti popravek razen v taksativno naštetih primerih, kot to določa prvi odstavek 31. člena ZMed.

Kdor zahteva objavo popravka ali prikaz nasprotnih dejstev mora navesti obvestilo - pisanje, na katero se popravek nanaša in datum njegove objave (prvi odstavek 28. člena ZMed). Tožeča stranka je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, v samih navedbah v tožbi navedla, da je bil sporni članek z naslovom "X" objavljen dne 13. 9. 2013. V postavljenem zahtevku pa tega ni. Zahtevek tožeče stranke tako ni nepopoln ampak nesklepčen (materialno pravo), zato sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranke ni dolžno pozivati na popravo. Zakon določa, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev (prvi odstavek 27. člena ZMed), vsaka objava mora biti jasno označena kot popravek, lahko tudi z oznako "prikaz nasprotnih dejstev". Objava mora vsebovati ime prizadetega in navedbo, na kateri članek se nanaša (tretji odstavek 27. člena ZMed). Opisana pomanjkljivost zahteve za objavo popravka oziroma odgovora (ni navedeno obvestilo oziroma članek, na katerega se poprava oziroma odgovor nanaša niti datuma, kdaj je bil objavljen) je pomanjkljivost, zaradi katere glavnemu uredniku (tožencu) pisanja tožeče stranke ni bilo potrebno objaviti. Zahteva za objavo popravka oziroma odgovora torej ne vsebuje vseh sestavin, ki jih mora na podlagi določila prvega odstavka 28. člena ZMed. Pri tem ni pomembno, kar navaja tožeča stranka, da med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, popravek, katerega članka je tožeča stranka zahtevala.

Da je zavrnitev objave popravka s strani odgovornega urednika utemeljena zadostuje, da je podan le eden od odklonilnih razlogov, naštetih v 31. členu ZMed, kar pa nadalje pomeni, da pritožbi ni mogoče ugoditi, četudi bi se izkazale vse druge trditve pritožbe za točne. Čim je podan le eden od razlogov za zavrnitev zahtevka za objavo popravka, tožbeni zahtevek ni utemeljen in sodišču nadalje ni treba presojati še obstoja vseh morebitnih drugih odklonilnih razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed. Obrazložitev prvega sodišča je bila zato izven zgoraj opisanega nepotrebna. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb zato ni presojalo, saj niso več odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba po povedanem ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Bil je nepotreben.