Jedro

Iz smiselne razlage 3. člena ZBPP izhaja, da noben upravičenec, ki želi dobiti brezplačno pravno pomoč na področju, kjer je ta urejena s posebnim zakonom, te ne uveljavljati po ZBPP in to ne glede na to, ali mu je bila brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu že odobrena ali pa bi mu lahko bila odobrena.

Razlike v ureditvi brezplačne pravne pomoči, kot jih ureja ZKP v primerjavi z ZBPP obstajajo, vendar so te razlike dopustne, ker jih sam ZBPP izrecno dopušča, saj je v 3. členu zakona izrecno navedeno, da je lahko brezplačna pravna pomoč s posebnim zakonom drugače urejena glede na vrsto postopka in glede na obliko pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri njej vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. III K 44415/2010 zaradi kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in drugih. Tožena stranka se sklicuje na to, da je lahko brezplačna pravna pomoč glede na vrsto postopka s posebnim postopkom tudi drugače urejena. V tem primeru se določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) uporabijo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Upravičenec, ki ima pravico do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu skladno s 3. odstavkom 3. člena ZBPP te pravice ne more uveljavljati v istem postopku in za isto obliko pravne pomoči po določbah ZBPP. Tožena stranka ugotavlja, da je zoper tožnika v teku kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 186. člena KZ-1 in drugih, za navedeno kaznivo dejanje pa je predpisana kazen zapora od 5 do 15 let. Tožnik, ki je v kazenskem postopku, se trenutno nahaja v priporu in ima odvetnika po pooblastilu A.A. Tožena stranka ugotavlja, da ima tožnik glede na višino zagrožene zaporne kazni in glede na dejstvo, da se trenutno nahaja v priporu, pravico do zagovornika po uradni dolžnosti po ustreznih določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer do pravnomočnosti kazenskega postopka, razen če ne bo še naprej imel svojega pooblaščenega zagovornika. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku na podlagi določil ZBPP, ker ima pravico do zagovornika po uradni dolžnosti po ustreznih določbah ZKP.

Tožnik v tožbi povzema obrazložitev izpodbijane odločbe in navaja, da je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi pravno materialno zmotno in pomeni kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen ustave ter kršitev pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju MPDPP). Tretji odstavek 3. člena ZBPP določa, da upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljaviti po tem zakonu. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da tožniku ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč za isto obliko pravne pomoči, kot jo je navedel v prošnji, saj ga v obravnavanem kazenskem postopku zastopa odvetnik po pooblastilu ne glede na to, da bi bil upravičen do odvetnika po uradni dolžnosti. Tretji odstavek 3. člena ZBPP izključuje odobritev brezplačne pravne pomoči po določilu ZBPP zgolj v primeru, ko je upravičencu že odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne pa v primeru, ko bi mu ta lahko bila odobrena po posebnem zakonu. Zaradi tega gre za zmotno uporabo tretjega odstavka 3. člena ZBPP. Taka odločitev tožene stranke bi bila pravilna zgolj v primeru, če bi bil tožniku v kazenskem postopku pred tem postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ne pa v primeru, ko tožnik take oblike brezplačne pravne pomoči ni uveljavljal in je ni dobil po določbah posebnega zakona (ZKP). Razen tega je tudi zmotno stališče tožene stranke, da predstavlja postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po določilih ZKP obliko brezplačne pravne pomoči, kot jo pozna ZBPP. Na podlagi 3. odstavka 70. člena ZKP mora obdolženec imeti zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen 8 let zapora ali hujša kazen. Torej upravičenec do zagovornika po uradni dolžnosti v kazenskem postopku po določilih ZKP lahko dobi zagovornika šele, ko mu je vročena obtožnica in ne prej, medtem ko po določilih ZBPP lahko dobi zagovornika že v fazi preiskave. Po določilih ZKP se upravičencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti zgolj za hujša kazniva dejanja, po določilih ZBPP pa upravičenec lahko dobi brezplačno pravno pomoč za katerokoli kaznivo dejanje in so določila ZBPP zato ugodnejša od določil ZKP. Nadaljnja razlika je ta, da se po določilih ZKP upravičencu dodeli zagovornik po uradni dolžnosti neodvisno od gmotnih razmer obdolženega, po določilih ZBPP pa mora upravičenec za brezplačno pravno pomoč glede gmotnih razmer izpolnjevati stroge kriterije, kar pomeni, da je ureditev po določilih ZKP za upravičenca ugodnejša od določil ZBPP. Naslednja razlika je ta, da za obdolženega, ki mu je dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti, ne pomeni, da je tak zagovornik za njega brezplačen, saj mora po končanem kazenskem postopku v primeru, da se ga spozna za krivega, plačati nagrado in stroške zastopanja odvetnika, ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, medtem ko obdolženi, kateremu se dodeli odvetnik v okviru brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP nikoli ne nosi plačila nagrade in stroškov dodeljenega mu odvetnika. Res je sicer, da se lahko upravičenca do zagovornika po uradni dolžnosti oprosti delno ali v celoti povrnitve stroškov kazenskega postopka po 4. odstavku 95. člena ZKP, vendar je odločitev o tem prepuščena arbitrarnemu presojanju predsednika razpravljajočega senata in ne vnaprej določenim pravilom o premoženjskem stanju upravičenca, kot jih pozna ZBPP. Ureditev po določilih ZBPP je ugodnejša od ureditve po določilih ZKP zato, ker če je dodeljen zagovornik po določilih ZBPP že od samega začetka postopka, upravičenec ni obremenjen s stroški postopka in se mu pri načinu obrambe ni potrebno ozirati na to, ali bo pri predsedniku senata naletel na odobravanje ali ne oziroma ali se mu bo s takim ali drugačnim načinom obrambe zameril, kar bo lahko po končanem postopku odločilnega pomena glede na to, da pri oprostitvi plačila stroškov niso jasno določeni kriteriji, po katerih se lahko obdolženca, ki mu je postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Nadaljnja razlika med obema ureditvama je ta, da ko se upravičencu po določilih ZKP dodeli zagovornik po uradni dolžnosti, mu ni dana možnost, da bi si prosto izbiral zagovornika, ampak mu je ta dodeljen s seznama odvetnikov, ki imajo sedež na območju sodišča, kjer se mu sodi in je vpisan na tak seznam. Situacija po določilih ZBPP pa je taka, da si lahko upravičenec zagovornika, ki mu bo dodeljen, sam prosto izbira med vsemi odvetniki, ki imajo sedež pisarne v Republiki Sloveniji in so na seznamu odvetnikov za brezplačno pravno pomoč. Nadalje tožnik še navaja, da mu je znana odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 333/2002 z dne 10. 10. 2002, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da če je obdolžencu v kazenskem postopku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ta ne more v isti zadevi uspešno uveljavljati isto obliko pravne pomoči. Ni v skladu z načelom pravičnosti, da si lahko obdolženi, kateri je v kazenskem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora nižja od 8 let in mu po določilih ZKP ni moč postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, določi sam zagovornika v okviru določil ZBPP med vsemi odvetniki, ki imajo sedež v RS in so na seznamu takih odvetnikov, obdolžencu v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen zapora najmanj 8 let in izpolnjuje premoženjske pogoje po določilih ZBPP, pa je onemogočena postavitev zagovornika po določilih ZBPP, po katerih bi si prosto sam izbiral zagovornika. Tak sistem ni logičen. Zgoraj navedena odločitev vrhovnega sodišča je bila izdana v času veljave ZBPP, objavljenega v Uradnem listu RS št. 48/2001. Po tedanjem zakonu si upravičenec do brezplačne pravne pomoči sam ni mogel prosto izbirati izvajalca brezplačne pravne pomoči, ampak mu ga je določil izvajalec brezplačne pravne pomoči. Novela ZBPP (Uradni list RS št. 50/2004, ZBPP-A) je stanje izboljšala v toliko, da je bil 30. člen spremenjen tako, da je upravičencu dopuščal predlaganje izvajalca brezplačne pravne pomoči iz seznama odvetnikov, ki so imeli sedež na območju sodišča, ki je odločalo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Navedeno omejitev pri izbiri izvajalca brezplačne pravne pomoči je odpravil šele ZBPP-B (Uradni list RS št. 23/2008). V luči navedenih sprememb ZBPP je razvidno, da navedeno odločitev vrhovnega sodišča ni moč uporabljati pri utemeljevanju enakosti urejenosti brezplačne pravne pomoči po določilih sedaj veljavnega ZBPP z določili ZKP o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti. Prosta izbira zagovornika je določena v 12. členu ZKP in tudi v 6. členu EKČP je določeno, da se obdolženi v kazenskem postopku brani z zagovornikom po lastni izbiri, prosta izbira zagovornika pa je določena tudi v 14. členu MPDPP. Po razlagi ustavnega sodišča je prosta izbira zagovornika v kazenskem postopku določena tudi v 29. členu Ustave RS. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja v kazenskem postopku. Za pošteno sojenje pa je bistveno, da ima obdolženi možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor pravnih vidikov zadeve ter da v razmerju z državnim tožilcem ni v podrejenem položaju. Zaupen odnos med zagovornikom in obtožencem bo bolje vzpostavljen v primeru, če si obdolženi zagovornika izbere sam, kot pa v primeru, da mu ga mimo njegove volje določi sodišče. Tožnik uveljavlja tako tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena ustave ter pravice do poštenega sojenja, kot jo opredeljujeta 6. člen EKČP in 14. člen MPDPP. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku odobri brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v navedenem kazenskem postopku od dneva vložitve prošnje dalje, za izvajalca brezplačne pravne pomoči pa naj določi odvetnika A.A. iz Sežane. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri tem, da je bila izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ustrezno obrazložena. Niso utemeljene navedbe tožnika, da je bila z zavrnitvijo njegove prošnje kršena pravica do proste izbire zagovornika. Tožnik si je za obrambo v kazenskem postopku sam izbral zagovornika po pooblastilu, čeprav je v kazenskem postopku, ki poteka zoper njega, glede na dejstvo, da je v priporu in glede na višino izrečene zaporne kazni upravičen do zagovornika po uradni dolžnosti. Tožnik se mora sam odločiti, ali bo še naprej imel pooblaščenega zagovornika in bo sam kril nagrado in stroške za njegovo obrambo ali pa bo skladno z določbami ZKP sprejel zagovornika, ki mu pripada po uradni dolžnosti, pri čemer tožena stranka z zavrnitvijo njegove prošnje ne more biti odgovorna za to, ali bi tožniku po določbah ZKP pripadal zagovornik, ki si ga je sam izbral ali drug zagovornik iz uradnega seznama. Pravica tožnika, da ima možnost dobiti brezplačnega zagovornika po posebnem zakonu (ZKP) v tem primeru izključuje njegovo pravico do zagovornika po določbah ZBPP. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 3. členu določa, da je lahko z zakonom brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na obliko pravne pomoči to potrebno. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v obravnavani zadevi brezplačna pravna pomoč urejena s posebnim zakonom, to je z ZKP in sicer drugače kot z ZBPP.

Res je sicer, kar navaja tožnik, da iz 3. odstavka 3. člena ZBPP izhaja, da upravičenec, ki mu je že bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP. Vendar pa iz smiselne razlage 3. člena ZBPP kot celote izhaja, da noben upravičenec, ki želi dobiti brezplačno pravno pomoč na področju, kjer je ta urejena s posebnim zakonom, ne more brezplačne pravne pomoči uveljavljati po ZBPP in to ne glede na to, ali mu je bila brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu že odobrena ali pa bi mu lahko bila odobrena. V 1. odstavku 3. člena ZBPP je namreč navedeno, da je z zakonom lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Sodišče meni, da iz smiselne razlage 3. člena ZBPP kot celote izhaja, da je v vseh primerih, kadar nek poseben zakon drugače ureja brezplačno pravno pomoč, izključena uporaba ZBPP, ne glede na to, ali je bila prosilcu brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu že odobrena ali pa še ne. Če se ne bi izhajalo iz take razlage, potem bi celotno določilo 3. člena ZBPP izgubilo svoj smisel, saj bi lahko vsak prosilec že od vsega začetka uveljavljal brezplačno pravno pomoč po določbah ZBPP in potem v nobenem primeru ne bi prišle v poštev določila o brezplačni pravni pomoči iz drugih zakonov, kjer je le ta lahko tudi drugače urejena. Sodišče pa meni, da bi morala tožena stranka v obrazložitvi izhajati iz določila 2. in ne 3. odstavka 3. člena ZBPP. V tem konkretnem primeru gre namreč za primer, ko se brezplačna pravna pomoč lahko uveljavlja po posebnem zakonu in ne za primer, ko bi bila že odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu. Ne glede na to je odločitev tožene stranke še vedno pravilna, saj bi bila odločitev enaka tudi v primeru, če bi tožena stranka uporabila v tem primeru določilo 2. in ne 3. odstavka 3. člena ZBPP. Res je sicer to, da razlike v ureditvi brezplačne pravne pomoči, kot jih ureja ZKP (torej zagovornik po uradni dolžnosti ob hkratni uporabi določb o oprostitvi stroškov postopka) v primerjavi z določbami ZBPP obstajajo, te razlike so v tožbi navedene, vendar so te razlike dopustne, to pa zato, ker jih sam ZBPP izrecno dopušča, saj je v 3. členu ZBPP izrecno navedeno, da je lahko brezplačna pravna pomoč s posebnim zakonom drugače urejena glede na vrsto postopka in glede na obliko pravne pomoči. Torej je sam zakonodajalec predvidel, da je tako razlikovanje dopustno. Po sami vsebini pa gre pri obvezni obrambi po ZKP in oprostitvi stroškov po tem zakonu vendarle za enako zadevo kot pri brezplačni pravni pomoči po ZBPP. V obeh primerih gre namreč za brezplačno pravno pomoč, le da sta obliki brezplačne pravne pomoči drugače urejeni, gre pa za dopustno razlikovanje, ker to razlikovanje zakon dopušča. V obravnavni zadevi tudi niso bila kršena določila 12. člena ZKP, 6. člena EKČP, 14. člena MPDPP in 29. člena ustave, saj tožnik lahko sam izbira, ali bo pustil, da se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti ali pa si bo sam izbral kateregakoli odvetnika po pooblastilu in mu je s tem zagotovljena pravica do proste izbire.

Tožnik tudi navaja, da je bila v tožbi citirana odločitev vrhovnega sodišča sprejeta v času, ko še ni veljal noveliran ZBPP. Vendar pa je vrhovno sodišče tudi v sodbi, ki je bila sprejeta kasneje (sodba opr. št. X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010), ko je šlo za podobno, čeprav ne povsem identično zadevo, zavzelo stališče, da gre pri zagovorniku po uradni dolžnosti za obliko brezplačne pravne pomoči, ki je urejena v posebnem zakonu.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, vendar ne zato, ker bi bila tožniku brezplačna pravna pomoč že odobrena po posebnem zakonu, kot to določa tretji odstavek 3. člena ZBPP, ampak zato, ker drugi odstavek tega člena določa, da v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Ker pa se v tem primeru brezplačna pravna pomoč lahko uveljavlja po posebnem zakonu, je bilo potrebno prošnjo zavrniti. Zaradi tega je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka. Tožnik je s svojim predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave. Predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Navesti je potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji. V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča ključno pravno vprašanje, in sicer kako pravilno tolmačiti 3. člen ZBPP.