Jedro

Prosilcu - obdolžencu, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v obliki svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku, v katerem je po določbah ZKP obramba obvezna, in se mu bo v primeru, če si zagovornika ne bo vzel sam, ta postavil po uradni dolžnosti, ne more biti v istem postopku za isto obliko pravne pomoči odobrena brezplačna pravna pomoč po ZBPP.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 2351/2011 z dne 21. 10. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju v zvezi z zagotavljanjem pravice do obrambe v kazenskih postopkih, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, enotnosti sodne prakse pa ni, in sicer je to vprašanje, ali iz smiselne razlage 3. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot celote izhaja, da upravičenec, ki želi dobiti brezplačno pravno pomoč na področju, kjer je ta urejena s posebnim zakonom, ne more brezplačne pravne pomoči uveljavljati po ZBPP in to ne glede na to, ali mu je bila brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu že odobrena ali pa bi mu lahko bila odobrena. Revident zatrjuje, da gre v zvezi s tem vprašanjem za izrazito neenotno sodno prakso dodelitve brezplačne pravne pomoči v obliki postavitve zagovornika za zastopanje v kazenskih zadevah in v zvezi s tem prilaga več odločb (organov) sodišč prve stopnje, ki so takšnih zadevah odločali. Nadalje pa še pojasnjuje, da sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010 ni utemeljeno, ker gre v tej in obravnavani zadevi za drugačni situaciji.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. ZBPP v prvem odstavku 3. člena določa, da je z zakonom brezplačna pravna pomoč lahko drugače urejena kot z ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. V primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek 3. člena ZBPP). Tretji odstavek istega člena pa določa, da upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP. Te določbe so po presoji Vrhovnega sodišča povsem jasne in glede na namen ureditve brezplačne pravne pomoči po ZBPP ne sprožajo posebnih dilem. Brezplačna pravna pomoč v kazenskih postopkih je posebej urejena v Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zato prosilcu - obdolžencu, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v obliki svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku, v katerem je po določbah ZKP obramba obvezna, in se mu bo v primeru, če si zagovornika ne bo vzel sam, ta postavil po uradni dolžnosti, ne more biti v istem postopku za isto obliko pravne pomoči odobrena brezplačna pravna pomoč po ZBPP. Razlike v ureditvi brezplačne pravne pomoči po obeh navedenih zakonih, na katere se sklicuje revizija, zato na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

9. V zvezi z zatrjevano neenotno prakso (organov) sodišč prve stopnje, ki odločajo o prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa Vrhovno sodišče pripominja, da ZUS-1 kot enega izmed pogojev, ki ga mora za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena izkazati stranka, določa obstoj neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje glede (pomembnega) pravnega vprašanja, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Ta določba se torej nanaša na neenotno sodno prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije in ne na morebitno neenotno prakso organov, ki so po določbah ZBPP pri sodiščih pristojni za odločanje o prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj pri tem niti ne gre za sodno, temveč za upravno odločanje. Zato z odločbami, ki jih revident prilaga reviziji, neenotne sodne prakse ne more dokazovati.

10. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010 sprejelo stališče, da zagotovitev zagovornika po uradni dolžnosti obdolžencu v kazenski zadevi po določbah ZKP predstavlja brezplačno pravno pomoč, urejeno v posebnem zakonu. Od takšnega stališča pa ne glede na nekoliko drugačne dejanske okoliščine obeh zadev sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odstopilo. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).