Jedro

Pravica do sojenja v razumnem roku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, za varstvo katerih je v 200. čl. ZOR in 179. čl. OZ predvidena odškodnina v denarju. Fizična oseba, ki zatrjuje kršitev teh pravic, do odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upravičena, ker zatrjevane škode ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik škod, za katere OZ in ZOR predvidevata odškodnino v denarju.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je zavrnjen odškodninski zahtevek za plačilo nematerialne škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku in ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožniku je naložena obveznost, da toženi stranki povrne 808,91 € njenih pravdnih stroškov.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožnik. Predlaga spremembo tožbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Sklicuje se na 2., 5., 23. in 25. čl. Ustave RS (v nadaljevanju Ustave), kar je po njegovem ustrezna pravna podlaga za zahtevek. Ta določila obvezujejo toženo stranko, da na svojem ozemlju zagotovi izvrševanje človekovih pravic. Trdi, da odškodnina tožniku pripada tudi neposredno na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Meni, da je odgovornost tožene stranke objektivna. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kajti pravna praznina ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. Citira primere, v katerih je bila odškodnina zaradi kršitve obravnavanih pravic pred domačimi sodišči že priznana. Ugotovitev sodišča, da je izvršilno sodišče postopalo kontinuirano in s potrebno skrbnostjo demantira s trditvijo, da se v letu 2000 in 2002 v sporni zadevi ni premaknilo ničesar. Nasprotuje ugotovitvi, da tožnik v izvršilnem postopku ni bil skrben, kajti iz spisa je razvidno, da je večkrat posredoval podatke o računih pri bankah in se tudi sicer angažiral. Opozarja, da sodišče ni ocenilo tožnikove izpovedi, da je denar rabil. Razloge sodbe o vprašljivosti obstoja tožnikovih duševnih bolečin označuje za zmotne in nejasne, same s seboj v nasprotju in v nasprotju s tožnikovo izpovedjo. Opozarja, da je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je nastanek škode ugotavljalo in istočasno zatrjevalo, da zaradi neizkazane protipravnosti ravnanja ni ugotavljalo drugih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Pogreša razloge za zavrnitev zahtevka zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče soglašati s pritožbo tožeče stranke, ki meni, da je Evropska konvencija o človekovih pravicah neposredno uporabljiva in skupaj z določbami Ustave ustrezna pravna podlaga za zahtevek. V 6. čl. EKČP je podana le opredelitev pravice do sojenja v razumnem roku, zato je zaradi uresničevanja in zaščite te pravice potrebna zakonodajna intervencija države. Opredelitev te pravice države podpisnice obvezuje, da svoje pravne sisteme organizirajo tako, da izpolnjujejo zahteve iz 1. odstavka 6. čl. EKČP, vključno z razumno dolžino postopka in učinkovitimi sredstvi ter potmi za uresničitev pravice. Dikcija 13. čl. te konvencije namreč vsakemu, čigar s konvencijo zajamčene pravice in svoboščine so kršene, zagotavlja tudi pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi sodišči za njihovo zaščito. Tudi to določilo pri zaščiti pravic in svoboščin ni neposredno uporabljivo, saj podpisnice obvezuje, da za uresničitev pravic in svoboščin zagotovijo učinkovita prava sredstva pred domačimi sodišči. Obe določili EKČP sta za podpisnice zavezujoči, ker pa sta deklarativne narave, terjata od države podpisnice konkretne aktivnosti zaradi zagotovitve možnosti za uresničitev pravice in sankcioniranje njene kršitve; ni ju pa mogoče neposredno uporabiti in na njuni podlagi sankcionirati kršitev pravice. Varstvo navedenih pravic in sankcioniranje v primeru kršitve je stvar države podpisnice. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču glede pravne podlage. V praksi uveljavljeno in s strani Ustavnega sodišča potrjeno (1) je stališče, da je - za čas pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) - pravna podlaga za varstvo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku 26. čl. Ustave in v obligacijski zakonodaji določena pravila odškodninskega prava. Pravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi EKČP in določb Ustave.

Upoštevajoč 1. odstavek 131. čl. Obligacijskega zakonika - OZ (enako je določal 1. odstavek 154. čl. Zakona o obligacijski razmerjih - ZOR, ki se uporablja na osnovi 1060. čl. OZ) je odškodninska odgovornost podana ob hkratnem obstoju sledečih predpostavk: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke oškodovanec, odgovornost se domneva, povzročitelj pa lahko dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pritrditi je pritožbi, da gre pri odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku za posebno vrsto odgovornosti, ki meji na objektivno odgovornost, ker se država ne more ekskulpirati drugače, kot da dokaže, da je poseg v pravico nastal izven njene sfere, praviloma zaradi ravnanja oškodovanca samega, drugih udeležencev v postopku ali zaradi drugih okoliščin, kot je na primer zapletenost zadeve. Možno je, da je zadeva sama po sebi taka, da zahteva dolgotrajnejše, lahko pa tudi hitrejše obravnavanje, ali kako drugače specifičen način obravnavanja.

Sodišče prve stopnje je ekskulpacijske razloge našlo v obravnavani zadevi sami in ravnanju tožnika. Razloge za dolgotrajnost postopka je ocenilo bodisi kot objektivno pogojene bodisi jih pripisalo tožniku (upniku), medtem ko je postopanje sodišča ocenilo za kontinuirano in skrbno. Pritožnik navedeno oceno izpodbija s trditvijo, da v letih 2000 in 2002 ni bilo na zadevi narejenega ničesar. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Konec leta 1999 je s posredovanjem zaprošenega sodišča - Okrajnega sodišča v Škofji Loki - po kurirju sklep o izvršbi vročilo zakonitemu zastopniku takratnega dolžnika. Nemudoma je dolžnikovega dolžnika - Agencijo RS za plačilni promet – obvestilo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen, kar pomeni, da bi dolžnikov dolžnik moral dolžniku že zarubljena sredstva nemudoma nakazati upniku, s čemer bi bila izvršba realizirana, kakor je bila dovoljena. Sodišču ni bilo znano, da do realizacije izvršbe ni prišlo; upnik je bil povsem neaktiven, Agencija RS za plačilni promet pa je šele konec januarja 2001 sporočila, da je sklep o izvršbi imela evidentiran od 24.9.1998, vendar ga ni realizirala, ker na dolžnikov račun ni bilo priliva. V letu 2000 se je torej po vedenju sodišča izvršba realizirala in ob pasivnosti upnika in dolžnikovega dolžnika potreb po aktivnosti sodišča ni bilo. Upnik je bil z obvestilom Agencije RS za plačilni promet seznanjen v aprilu 2001, vendar je šele februarja 2002 seznanil sodišče, da je bil dotakratni dolžnik izbrisan iz registra in predlagal nadaljevanje izvršbe proti družbenikom. Do naslednjega dejanja sodišča je res preteklo leto dni, kar pa ob dejstvu, da je tudi dolžnik za svoje zadnje dejanje potreboval skoraj leto dni ter ob siceršnjem kontinuiranem delu sodišča, ne opravičuje zaključka o odločanju v nerazumnem roku. V teku postopka se je spremenil dolžnik, uporabila so se različna sredstva izvršbe, iz razlogov na strani dolžnikov je prišlo do težav pri vročanju, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da do protipravnega ravnanja oz. stanja ni prišlo in je dolgotrajnost postopka rezultat objektivnih okoliščin – zadeve same in postopanja strank v zadevi.

Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem nastanka škode sicer ukvarjalo, vendar dejstev glede tega vprašanja ni doreklo. Pritrditi je pritožbi, da je bilo ugotavljanje škode nepotrebno zaradi predhodno ugotovljenega dejstva, da ni protipravnega ravnanja oz. stanja - torej ene od predpostavk, ki morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno podane. Iz istega razloga so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje ugotovitve o vprašljivosti nastanka škode, za odločitev o pritožbi pravno nepomembne in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Tudi v judikaturi, ki jo navaja pritožba, je uporabljena ista pravna podlaga, kot jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče in odškodnina ni prisojena v primerih, ko predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti niso bile kumulativno podane.

Ob tem velja zgolj opozoriti na pravno stališče Vrhovnega sodišča (2), da nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja tožnik, ni pravno priznana škoda ne v določbah Ustave ne v določbah zakonov s področja obligacij. Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR in Obligacijski zakonik - OZ sta oblike nepremoženjske škode, za katere posameznik, ki je fizična oseba, lahko zahteva odškodnino v denarju, omejila le na primere, ki so taksativno navedeni v 200,. 201, 202 in 203. čl. ZOR oz. 179., 180., 181. in 182. čl. OZ. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, za varstvo katerih je v 200. čl. ZOR in 179. čl. OZ predvidena odškodnina v denarju. Po stališču Vrhovnega sodišča torej nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik zgoraj citiranih vrst škod.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).

(1) Odločba U-I-65/05. (2) Sodbi II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008 z dne 24.6.2009.